Založba: AFM Records
Datum izida: 22. 10. 2021
Produkcija: Martin “Mattes” Pfeiffer
Dolžina albuma: 68.57 min
Zvrst: Heavy Metal
Ocena: 9.0/10
Človek ne more verjeti. Tu je namreč sedemnajsti studijski album nemških tevtonskih metal veteranov U.D.O. Obilno založen s šestnajstimi skladbami in skoraj sedemdesetimi minutami igralnega časa (v kolikor posedujete japonsko verzijo albuma je tam še en komad več). Zagrizenost, vztrajnost, da jima ni para. »Game Over«! Naslov navdaja z vtisom, kot da je vsega konec, kot da živi človeštvo zadnje dni svojega obstoja. Po naslovu sodeč in vsej tej prešerni založenosti s skladbami, je občutek zagotovo tak. A obilno je bil založen tudi predhodnik »Steelfactory« (2018, RockLine recenzija). In? »Game Over« je namreč znova brezgrajno temeljen studijski izdelek, ki v kakovostnem oziru vzdržuje izjemno navdahnjenost predhodnika »Steelfactory«. Le kako legendi in enemu najbolj prepoznavnih vokalov v zgodovini heavy metala, ki bo v začetku letošnjega aprila napolnil okroglih sedemdeset, to je enemu in edinemu Udu Dirkschneiderju, vselej uspe ohranjati takšno prepričljivost? Držo, ki je ne stre nič.
Legendarni vokalist je obdan s štirimi nabrušenimi mladci. Neverjetno je kako fascinantno se ujemajo z ikonskim pevcem. V navezi z Udom je tudi to pot izjemni ruski kitarski virtuoz Andrey Smirnov, ki je med drugim preštudiral zapuščino Accept po dolgem in počez, obenem pa ga krasi klasična podkovanost in glasbena urjenost, ter na drugi strani tisti neukročeni, divji vzhodnjaški duh neupogljivega slovanstva. Ob Rusu pa je tu še Slovenec Tilen Hudrap, ki besno in zagrizeno koplje in trga z bas kitaro skozi jedra skladb. To je za Tilna že tretji U.D.O. album. Pretekla dva sta koncertni iz Plovdiva (2021, RockLine recenzija) in tisti ‘posebni’, ki je bil posnet v sodelovanju z državnim orkestrom Nemške vojske (“We Are One”, 2020, RockLine recenzija). V Thunder Road vas bo Tilen, v navezi z Udovim sinom Svenom na bobnih, naravnost odpihnil. Smirnov se je odlično ujel tudi s kitaristom Dee Dammersom, ki je v ekipo prispel približno v enakem času, kot Tilen Hudrap. To se čuti na novem albumu. V tem oziru je »Game Over« celo bolj kompakten, vsekakor pa precej bolj ‘bendovski’ album, kot predhodnik »Steelfactory«. Kitarista se na moč fascinantno navezujeta in zaznavata v samih solističnih duelih, v harmoniziranju okrasnih melodij nad fraziranjem, kjer iskrive navdahnjenosti v iskanju rešitev, ne primanjkuje. V tem oziru prinaša enega vrhuncev tovrstnega sodelovanja nove kitarske naveze enkratna Midnight Stranger. Tu je ena najbolj domiselnih modulacij znotraj mid- eight pasaže v Empty Eyes (fokus znova na delu obeh kitaristov).
Da. Spet smo pri Accept. Udo Dirkschneider je namreč velik kos te skupine. Za mnoge privržence Accept brez Dirkschneiderja pravzaprav ni. Ne obstajajo. In dejansko je Udo, ob odhodu iz Accept, orjaški kos glasbenega poslanstva pač prenesel na U.D.O. Če sem malo rogat in zloben, je danes v U.D.O. slišati več klasičnih Accept, kot v originalnih Accept (Hoffmannu je na koncu ‘pobegnil’ še Baltes). Torej ostane tehtanje: Hoffmann vs. Dirkschneider. Izberite sami. Kakorkoli. Skupini ostajata še naprej slogovno močno povezani in ohranjata aktualnost za svoje privržence tudi z novimi studijskimi izdelki.
Tako jezdi legendarni pevec na orjaškem valu kreativnega zagona s temeljenjem na neusahljivem zaletu, čemur se ima v veliki meri zahvaliti svoji pomlajeni skupini, kjer ne manjka velike radosti in sle po dokazovanju ter neukročene neučakanosti po afirmaciji talentov, kar veteranu vseh veteranov med metalskimi vokalisti na zrela leta zagotovo neizmerno godi ter ga po svoje ‘podžiga’, da tudi sam iztisne iz sebe najboljše kar zna in zmore. In vokalno možakar ne peša. Kriči z nezmanjšano ihto in gorečo intenziteto svojih zlatih dni. Edinstveni vokalist ostaja z velikim črkami vklesan, kot eden temeljnih vokalov, ki so definirali sam heavy metal. Tudi na ‘orjaškem’ sedemnajstem U.D.O. albumu.
Skladbe so vse po vrsti že kar pregovorno produkcijsko izjemno nabrušene in nagovarjajo neizprosno. Rušilno. S frazami, ki udarjajo naravnost v obraz. Bolj tradicionalno oziroma elementarno od tega ne gre. In prav to je znova največji čar, ki ga lahko osvojiš, ponotranjiš v svojem genimu pravoverno le, če si (bil) del te zgodbe. Album zdrvi kot strela z jasnega z upepeljujočo otvoritvijo znotraj skladbe Fear Detector. Pričakovano. Drugače ne sme biti. Govorimo namreč o U.D.O. Vse je tu. Tudi tisti neobhodno grmeči moški zborovski vokali, ki obdajajo v refrenu vokalno brusilnico Uda Dirkschneiderja, ne ostajajo preslišani. Jurišnik Prophecy in za njo skrajno dramatični Empty Eyes, kot tudi tik pred koncem izrazito himnična Time Control, so komadi, ki evocirajo ‘sunkovitost’ U.D.O. albumov iz devetdesetih, kot sta »Solid« in »Holy«. Kot smo že ugotovili malo prej, je na albumu »Game Over« torej veliko skladb. Na njem preseneča AC/DC-jevska Kids And Guns, kar prinaša enega bistvenejših odklonov od sicer zacementiranega sloga skupine. Osmi komad je balada Don’t Wanna Say Goodbye. V že dobro poznanem . Uspela. Ta skladba ločuje album nekako na dva dela. Torej je le dovoljeno, da med poslušanjem tega peklenskega izdelka zajamete nekaj sape. V drugi polovici se zvrsti kar nekaj točk, ki posebej slikovito ‘dražijo’ z esenco klasičnih Accept dni. Tako nagovarjajo zapovrstjo Unbroken, Marching Tank, Thunder Road, pa kasneje Speed Seeker. Že omenjena Midnight Stranger nosi izdatnejši pridih epskosti in pompa ter je primer točke albuma, kjer so vse temeljne vsebine, ki definirajo karakter aktualne U.D.O. postave, na moč posrečeno združujejo na enem mestu. Album sklene fantastični metalski ‘šrapnel’ Metal Damnation! Mesti v redosledju skladb albuma s Fear Detector, bi bilo z lahkoto zamenjani, kar pove vse o ‘porogljivosti’ same skladbe, s kakršno se sklene tudi sam album »Game Over«.
Brezmadežna eksekucija. Ne glede na plejado skladb. Ni kiksa in sape ne zmanjkuje niti ‘sedemnajstič’. Odlično igranje, neverjetna navdahnjenost ter medsebojno zaznavanje glasbenikov. Čuti se tudi, da je najnovejša ekipa odigrala izjemno serijo koncertov preden je krenila v studio. Angažiranost, volja in predanost. Veliko srce. Vse je natanko tam kjer mora biti. Mala šola metala v obrti velikih mojstrov, ki jim še vedno neupogljivo poveljuje eden in edini. Udo Dirkschneider. Poklon! Ne glede na naslov albuma, nikakor ne gre verjeti, da je te zgodbe slučajno že konec.
Avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Fear Detector
2. Holy Invaders
3. Prophecy
4. Empty Eyes
5. I See Red
6. Metal Never Dies
7. Kids And Guns
8. Like A Beast
9. Don’t Wanna Say Goodbye
10. Unbroken
11. Marching Tank
12. Thunder Road
13. Midnight Stranger
14. Speed Seeker
15. Time Control
16. Metal Damnation
Zasedba:
Udo Dirkschneider – vokal
Andrey Smirnov – kitara
Fabian “Dee” Dammers – kitara
Tilen Hudrap – bas kitara
Sven Dirkschneider – bobni
