Založba: Chocolate Frog Records
Datum izida: 13. 8. 2001
Produkcija: Elliot Ness
Dolžina albuma: 51.42 min
Zvrst: Progressive Rock / Neo-Prog
Ocena: 8.5/10
Škotski pevski prvak Fish je leta 2001 izdal svoj sedmi studijski album z naslovom »Fellini Days«, ki je bil obenem njegov prvi pri lastni, neodvisni zalobži Chocolate Frog Records. Na njem se je nadaljeval uspešno zvočno formulo predhodnega albuma »Raingods With Zippos« (1999) ter se poigral z nekaterimi novimi zvočnimi primesmi, ki so pomembno modernizirali njegov zvok, ki je, predvsem z uporabo spremljevalnih ženskih vokalnih harmonij, masivnih zvočnih zidov in sanjavih soundscapov, v marsičem odseval nekatere trende znotraj progresivnega rocka na začetku 21. stoletja. Naslov albuma je bil Fishev poklon njegovi ljubezni do filmov ter legendarnemu italijanskemu filmskemu režiserju Federicu Felliniju.
Tudi Fishev spremljevalni band je doživel dve zanimivi spremembi. Dolgoletnega kitarista Franka Usherja je na »Fellini Days« zamenjal John Wesley, kateri je poznan kot uspešen samostojni glasbenik in večletni sodelavec skupine Porcupine Tree, medtem ko se je na klaviaturah znašel John Young (Lifesigns, ex-Greenslade), ki je svoje delo na albumu za katerega se lahko potrdi, da je bil v času izida Fishev ambientalno najmračnejši dosežek, opravil z odliko.
Wesley in Young sta imela obenem velik skladateljski vpliv na ustvarjalni proces posameznih »Fellini Days« skladb in sta karizmatičnemu škotskemu pevcu podobno kot Steven Wilson (Porcupine Tree) na preteklih dveh dosežkih, pomagala modernizirati zvočno podobo, ki je postala bližja sodobnemu progresivnemu rocku. S tem albumom je Fish dokočno pomahal v slovo svoji neo-prog rockovski preteklosti za kar si je kot samostojni glasbenik bolj ali manj prizadeval že odkar je leta 1988 odšel od Marillion.
Fisheva besedila na »Fellini Days« so še bolj cinična in družbenokritična kot je to običajno kar je razvidno že na mračni, skorajda postapokaliptično obarvani uvodni skladbi »3D«, ki je njegova kritika neslutenega razvoja elektronske tehnologije, ki žal prehiteva razvoj človeške čustvene inteligence. Na tej skladbi se lahko sliši tudi posnetke Fellinijevih navodil med snemanjem enega izmed njegovih številnih filmov. Številni elektronski vzorci in zvočni efekti v ozadju lepo utrujejo nostalgično in obenem melanholično vzdušje, medtem ko Fish na mojstrski način, s pomočjo ženskih vokalnih harmonij, prepričljivo izgradi pravo ambientalno dramo. Tudi na nič manj melanholičnenu in še bolj mračnjaškemu »So Fellini«, še enemu uspešnemu ‘vpijanju’ tedanjih progrockovskih zvočnih trendov, Fishev vokal kar razganja od številnih dramatičnih čustev.
»Tiki 4«, ki vsebuje imenitne akustične aranžmaje ter odlične vokalne harmonije na račun spoja Fishevega vokalnega kameleonstva in ženskih spremljevalnih vokalov, je vendarle nekoliko bolj vedro obarvana stvaritev. »Our Smile«, brz dvoma najbolj dostopna skladban na »Fellini Days«, je emocionalna power balada z zanimivo kitarsko frazo, mogočnimi ženskimi spremljevalnimi harmonijami ter eno izmed Fishevih najbolj ganljivih pevskih predstav na tem albumu. Živahni in strastni »Long Cold Day«, ki se je naglo uveljavil kot Fishev koncertni standard, nepričakovano postavi v ospredje bluesrockovsko kitarsko frazo, medtem ko se veliki vokalni kameleon tokrat dotakne višjih vokalnih leg katerim se je po odhodu od Marillion pogostokrat izogibal.
»Dancing in Fog« je še en nazoren primer stvaritve progrockovskega zvočnega ‘modernizma’ na začetku 21. stoletja z obširno rabo soundscapov in sprogramiranih elektronskih vzorcev, medtem ko so ženske spremljevalne vokalne linije tokrat nekoliko bolj potisnjene v ozadje. »Obligatory Ballad« je, kot pove že njen naslov, akustično usmerjena ljubezenska balada in obenem prepričljivo najšibkejši ter najbolj ‘zaspani’ trenutek na tem albumu. Še celo Fisheva vokalna predstava tu zveni nekoliko zdolgočaseno, kot, da bi se možakar med petjem enostavno ‘sprehodil skozi emocije’ kar je zanj sicer precej neobičajno. Tudi »The Pilgrim’s Address« se odpre kot počasna, akustično usmerjena balada, ki obeta še eno dolgočasno izkušnjo vendar nenadoma nastopi prehod v živahno, dramatično sekcijo sredi katere se škotski gorjan vendarle razživi v svojem specifičnem, melodramatičnem ‘večjem od življenja’ vokalnem slogu, medtem ko struktura skladbe naglo postane bližja simfoničnemu progu kot folk rocku.
Mešan vtis, ki ga za seboj pusti druga polovica »Fellini Days«, dobro popravi mračna drama »Clock Moves Sideways«, ki album zaključi tako kot se spodobi za Fisha – na melodramatični in skrajno emocionalni način. Nekje na sredini nastopi krajša ‘španska’ sekcija’z akustičnokitarskimi pasažami in pogovorom v španščini. Dramatični refren s katerimi Fisha spet emocionalno ‘trga’ in v katerem je omenjen naslov tega albuma sčasoma v besedilu zamenja beseda »Fugazi«, ki je dobro znana vsem oboževalcem Fish era Marillion. Referenca na slavno preteklost sredi vsesplošno mračnajškega vzdušja še poveča nostalgičen in mračen ambient te zaključne kompozicije.
S »Fellini Days« je Fish dokočno vstopil v svojo naslednjo ustvarjalno fazo s katero je naredil tako rekoč logični korak naprej v primerjavi s svojim dotedanjim glasbenim opusom ter se nehal obremenjevati s pričakovanji njegove ‘tradicionalne’ baze privržencev ter možnim komercialnim uspehom. Lahko bi se reklo, da je imel ta album ključen vpliv na njegovo novo ustvarjalno fazo, ki se je začela na prelomu obeh stoletij, ko je s pomočjo nadarjenih glasbenih sodelavcev kot sta bila Wesley in Young ob pravem času osvežil svojo zvočno podobo. Kljub temu, da album ni bil brez enega oziroma dveh nekoliko bolj šibkih in dolgočasnih trenutkov, kar se je Fish skozi samostojno kariero večkrat zgodilo, je bil »Fellini Days« kot celota še vedno eden izmed boljših progrockovskih albumov v letu 2001.
Avtor: Peter “Dr. ProgRock” Podbrežnik
Seznam skladb:
1. 3D (9:11)
2. So Fellini (4:06)
3. Tiki 4 (7:32)
4. Our Smile (5:25)
5. Long Cold Day (5:33)
6. Dancing In Fog (5:30)
7. Obligatory Ballad (5:15)
8. The Pilgrim’s Address (7:18)
9. Clock Moves Sideways (7:17)
Zasedba:
Derek Dick “Fish” – vokal
John Wesley – kitara
John Young – klaviature
Steve Vantsis – bas kitara
Dave Stewart – bobni
Dave Haswell – tolkala
Susie Webb – spremljevalni vokal
Zoe Nicholas – spremljevalni vokal
Paddy Mayne – govorjena beseda na skladbi št. 8
Eric Dewolf – programiranje na skladbi št. 9
