Založba: Celinka
Datum izida: 8. 2. 2021 (digitalni format) / maj 2021 (vinilni format)
Produkcija: Janez Dovč
Zvrst: Folk/World Music/Pop/Art Rock/Jazz Fusion
Ocena: 9.5/10
Janez Dovč je v slovenskem glasbenem prostoru pomembno ime. Kot šef založbe Celinka, ki se prvenstveno fokusira na podporo skupinam, ki v svoj artizem kakorkoli vpenjajo pridobitve slovenske ljudske glasbe, še zlasti pa kot izredno zanimiv glasbenik. Še posebej pretekla dekada je tista s katero se je Dovč s svojo marljivostjo in neverjetno angažiranostjo vpisal na albume kupa projektov, skupin, pa tudi samostojnih avtorskih dejanj, kar beleži tudi njegov izvrstni album Akordion (2015, RockLine recenzija). Sounds of Slovenia je le eden izmed Dovčevih projektnih podvigov, kjer stopa v ospredje njegovo glasbeno vizionarstvo. Mož se postavlja v vlogo umetniškega vodje projekta in njegovega glavnega dirigenta. Album »Sozvočja«, ki je izšel pod okriljem tega projekta je mogoče hipoma povezati z izidom albuma »The New Slovenian Resonance« (2014, RockLine recenzija).
Torej? Če je pred 100 leti Slovence fasciniralo dejstvo, da pozimi rož’ce ne cveto in da pastirska palica teže uide z rok, ako je zakrivljena, je današnji življenjski slog v primerjavi s tistimi jako nedolžnimi časi, povsem drugače vrste ‘tič’.
Album »Sozvočja« je nadaljevanje zgodbe s predhodnika iz leta 2014 in nov fascinanten dokument složnega preliva mnogoterih glasbenih obzorji, ki so skozi čas in leta prekrivala in sooblikovala glasbeni utrip na sončni strani Alp. Vse do danes. Je odzven preteklosti skozi sedanjost. Fuzija vsega tega. Zajem vibracij, energije, ki je del tega prostora skozi stoletja. V nov fascinanten in navdušujoč glasbeni manifest. Dokument eklektične simbioze ubranega sožitja glasbene očetnjave, speljanega skozi prizmo aktualnih glasbenih časov, ki jih dihamo tu, zdaj. Na prostoru, ki ga poznamo v geografskem smislu, kot Slovenijo. Četudi deluje glasba eklektično in nagovarja z eskapizmom ubranega komponiranja povsem samosvoje, je stik vsakogar, čigar rodna gruda je naša domovina, z albumom »Sozvočja« hipno domačen, prevzeten in zapeljiv. Od nekod poznan. To energijo, to vibracijo nosimo v našem pradavnem spominu. Je dal nas, nas povezuje in živi v nas. Se transformira in prevaja. Skozi nas. V obliki kreacij. Tudi glasbenih. Iz preteklosti skozi sedanjost v prihodnost.
Naj izstopim iz okvirjev uvodnega filozofiranja, čeprav upam, da sem z razmišljanjem na nek način osvetlil poslanstvo albuma »Sozvočja«. Janez Dovč je za album »Sozvočja« zbral ob sebi znova široko palet sodelujočih glasbenikov. Z njim je na albumu zbrana nova super zvezdniška ekipa slovenskih glasbenikov. Če je na predhodnem albumu Janez razdelil vokalne vloge bolj enakomerno med oba spola, se je to pot odločil, da prepusti središčno vokalno vlogo pravzaprav v celoti kar Metodu Banku (Silence), ki je sodeloval že na preteklem albumu. Ob Metodu Banku, je na preteklem albumu sodelovala kar lepa bera glasbenikov, ki so vključeni tudi na novega, je pa seznam glasbenikov na albumu »Sozvočja« znatno krajši. Krajšemu seznamu sodelujočih je prav lahko botrovala aktualnost pandemskih ‘podvigov’ sveta, ki smo jim še vedno priča. A ni skrbi. Glasbena substanca novega albuma »Sozvočja« ohranja vso briljanco predhodnika in ga v nekaterih elementih dopolnjuje ter artistično tudi nadgrajuje. Predvsem je vsebina na trenutke znatno bolj eksperimentalno in raziskovalno naravnana. Album znova nagovarja mogočno, svečano, in v vsem zvočnem razkošju, docela orkestralno. Z lahkoto ga bo vzel za svojega kakšen filharmonični orkester.
Gremo še bliže substanci zvočenja tega albuma. Če poslušalec odklopi empirizem med poslušanjem, bo hitro ‘odplaval’ z njim. Uvod v album ima za kaj takšnega namreč odličen nastavek. To je skladba Zemlja. Okarakterizirata jo dva dela. Prvi je izrazito mističen. Deluje kot kreacija stvarstva. Skozi jezik glasbe. Drugi del te skladbe pa nagovarja kot praznovanje. V njem se razživijo zlasti ritmične strukture, ki prevzamejo štafeto iz rok uvodnemu nalaganju zvočnih pastel temelječih na barvitosti pihal, klaviatur, v prepletu angelskega misterija ženskih zborovskih harmonij. Uvod torej ki polnokrvno pritegne. Vsakogar. Tudi zahtevnega glasbenega gurmana. No podobno vibracijo, pa znatno z drugačnim aranžerskim izhodiščem, prinaša na album tik pred sklepnim zaključkom skladba tudi Gora je gora. Tudi ta razvija mističnost, jo kliče, oživlja na moč prepričljivo, ko oživlja svoj gromovito razbrazdan, divji in nedostopen, a z deviško neizbrušenostjo in nedotakljivostjo očaran karakter. Kot prava gora, ki se ji klanjaš in jo občuduješ. Komad je mojstrsko graduiran. V vzdušju, ki narašča v finalni krešendo. Skozi gostoleč preplet instrumentov, medtem ko pristopa ‘grmeči’ Banko z niže intoniranim vokalnim značajem. Posebej intenzivna je Šentjanževo, ki prebuja duh starih verskih običajev – praslovanskih in nagovarja posebej obredno. Napevi in medsebojni prelivi delujejo kot vrsta mantre. Hipnotično.
Doslej izpostavljam le tri skladbe, sicer…. Tako ali tako sem že predolg. Informacij, ki jih album vsebuje je resnično veliko in zato zahteva kar nekaj rotacij, da se ‘uleže’ v uho. Zavzete poslušalce pa v zameno hvaležno nagrajuje, saj se z vsako naslednjo rotacijo vedno znova razgrne kakšna nova glasbena tančica, kakšen nov detajl. Govorimo torej o albumu fuzije. Most med tradicijo in aktualno transmisijo vibracij je v vsem fascinantno in teatralno samosvoj. Vzdušja se na razgibanih kompozicijah večkrat zasučejo povsem nepričakovano. V vsem tem jedrnato formatiranju aranžmajev, se najde kup prostora za všečno zabelo solističnih pobegov, s katerimi instrumentalisti razgibavajo fiksne okvirje motivov.
Banko je bil do tule omenjen že nekajkrat. Vokalista pa je treba izpostaviti tudi po plati, da s peresno lahkoto oživlja več različnih karakterjev na albumu. Če ne Dovč na preteklem albumu karakterje razdelil med več vokalnih interpretov, je sedaj našel vse te karakterje združene v enem vokalistu. Natanko to kar je iskal. Metod Banko je namreč mož mnogoterih obrazov vokalnega kameleonstva, ki se s svojimi vokalnimi čari posebej čutno zapiše npr. v točki, kot je Bosa pojdiva, dekle obsorej, ki dobiva teatralnost šansonjerske narave. Ker pa gre za adaptacije ljudskih pesmi, so seveda mestoma ohranjeni tradicionalni napevi, ki jih prevzema žensko zborovsko petje (Tri jeretve, Zeleni Jure,…). Le te pa spremlja drzna eksperimentalna narava komponističnega rahljanja in medžanrskega fuziranja, spravljivega dialoga med elementi neoklasične glasbe, jazza in popa, ki spremljajo jedro slovenskega ljudskega melosa in ga navdajajo s svojevrstno glasbeno izpovedjo. Teatralno, lucidno, iskrivo in navkljub široko zastavljenemu fuziranju mnoštva elementarnih koscev, vseskozi v okvirju zaznavne niti kompaktnega komponiranja. Tudi v momentih, ki lahko privedejo do popolnega fragmentiranja, se kompozicija vselej vrne v kompaktnost. Vredno je dodati, da se ekipa tu ne ustavi. So trenutki, ki nagovarjajo (zborovski napevi, kombiniranje ritmov, lepljenje zvočnih pastel), kot glasba sveta. Od Keltov do osrčja Afrike, vmes pa se seveda nahaja Balkan. Bodite torej pripravljeni na marsikaj.
Ekipa je kot povedano sijajna. Janez Dovč je tu s svojo harmoniko. S prepoznavnim pristopom se vpenja v vso zgodbo albuma. Takoj jo najdeš. Je vrste integralni instrument. Tako tudi mora biti. Takšno je namreč poslanstvo albuma kot celote. In vendar. Če se osredotočiš samo na harmoniko oziroma pristop ne le igranja, pač pa vpenjanja tega instrumenta v aranžmaje, je aktualizirana in unikatna zvočna narava tega instrumenta v rokah Janeza Dovča, sama po sebi most med sedanjostjo in preteklostjo izročila slovenske ljudske glasbe. Sobivanje vseh elementov na čelu z interpretacijo je sijajna. Za vsem tem stojijo glasbeniki z izjemno kilometrino in znanjem in glasbeniki, ki se vrsto let med seboj povezani v sodelovanju znotraj različnih glasbenih navez. Vse to je Dovču močno olajšalo samo vlogo dirigenta in več. Mu prineslo toliko večje veselje in zabavo. Da je mogoče nekatere vsebine tega albuma asociirati na pridobitve slovenske popevke, ki se je razcvetela skozi sedemdeseta v osemdeseta, niti ni treba posebej poudarjati. Deluje, kot bi dihal kisik. Povsem naravno. Še eno reč je treba izpostaviti. Janez Dovč je besedila vseh točk skombiniral s poemi ljudskih pesmi in poemi pesmi največjih slovenskih rodoljubov: Edvard Kocbek, Kristina Šuler Karel Destovnik Kajuh, Oton Zupančič, France Prešeren, Ivan Cankar, Josip Murn-Aleksandrov, Srečko Kosovel, Simon Jenko. Tovrstna situacija je ponudila toliko več odprtega prostora za ubiranje artističnih izzivov, zato je tudi ta poteza v rahljanju in razgibavanju razvoja kompozicij ter predvsem ujetih razpoloženjskih stanj, zelo pomemben dejavnik.
Misija uspela. Poslanstvo realizirano. Projekt Sounds of Slovenia ohranja neulovljivi in edinstveni unikat glasbenega artizma tudi z novim nadaljevanjem nadvse sijajnega prvenca iz leta 2014, ki znova ne preneha navduševati. Zlasti po višem izplenu raziskovalne in eksperimentalne drznosti, kar dodatno krepi značaj njegove artistične neulovljivosti.
Avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
Stran A
1. Zemlja
2. Kabinetni ljudje
3. Neusmiljena gospoda
4. Punt
5. Bosa pojdiva, dekle, obsorej
Stran B
6. Šentjanževo
7. Zeleni Jure
8. Tri jeterve
9. Šepetanje tajno
10. Pod oknam
Zasedba:
Metod Banko – vokal
Janez Dovč – harmonika, elektronika, vokal
Boštjan Gombač –klarinet, piščali, zvočila, vokal
Klemen Kotar – saksofoni, flavta
Kristijan Krajnčan – bobni
Marino Kranjac – dude, sopele, mandolina, vokal
Goran Krmac – tuba, bas
Robert Pikl – kitare, ukulele
Petra Vidmar – marimba, tolkala
Gregor Volk – vokal, kitara, violina
Pevska skupina Maroltovke (Hana Brezovnik, Lucija Firbas, Mojca Kostanjevec, Ema Kovač, Mojca Kren, Katarina Mohorič, Nejka Pažon, Špela Polc, Jasna Žitnik, Nina Žvanut)
