Založba: Pivec
Datum izida: 18. 6. 2021
Produkcija: Jernej Kržič
Dolžina albuma: 51.42 min
Zvrst: Art Rock
Ocena: 9.5/10
Kupi album!
Če gre prav šteti je album »Kužne pesmi« deveti album sedaj že kar nekoliko legendarnih eklektičnih slovenskih alter in folk rockerjev Katalena. Dvajset let delovanja. Mineva letos. Tudi v okoliščinah, ki si jih zdrav razum, niti v najbolj noro divjih in blodnih sanjah težko zamišlja, njihova kreativnost ne usiha. Tu je torej novi album, pomenljivo naslovljen s kužnostjo novih časov. In starih, le da nas neobvladljivi zakoni narave v zvezi s tem naenkrat brezmejno mučijo in motijo. To pa nekateri spretno izkoriščajo. A pustimo to zgodbo za drugi kontekst.
Zofa. Frank Zappa? Ko bi vsaj bila še kje kakšna luknja v njej. Da, od enega njegovih cigaretnih ogorkov, ki jih ni bilo mogoče šteti. Reč gre preko hujših skrajnosti. Se spomnite tistih krepostnih navodil vladnega premierja kako rešiti svet v času kužnosti, ko nas je v zimsko jesenskem času 2020 z žarom brezmejne ljubezni vabil na kavč, grizljanje čipsa ter h gledanju televizije? Genialno. Tudi kostumi članov skupine na naslovnici albuma so genialni. Fužinski konec Ljubljane oživi hipoma. Pa Šišenski Brilejeva in Kunaverjeva. Sploh, ko obstane pogled na brkatem Gombaču, kapucastemu Rebolju, ki je v izolaciji ‘upokojil’ žogico in lopar ter še posebej šumeče pisanemu Syedu. Norčavi intelekt in pronicljivost sta od nekdaj zvesta spremljevalca skupine. Pravzaprav sta že davno tega pri sekstetu dobila svoje državljanstvo. Okej, enajst skladb povezanih s tematiko življenja v izolaciji in pod posebnimi pogoji, ki ustvarja novo iluzijo o prosperiteti posameznika za dobrobit skupnosti. To je stvarnost. In tudi navdih.
In Katalena kakršni pač so, pa če jih ljubite ali sovražite, ostajajo primer glasbeno teatralnega artizma mojstrske lucidnosti, ki v to izpoved neverjetno vešče in spretno embalažira vso vesoljno grenčino, bridkost in ostale temačne plati psihološkega značaja Slovencev. In teh ni malo. Album je znova sijajno dramilo. Treznjenje, kot ga ne ponudi noben program rehabilitacije. In ‘Katalenski’, da bolj ne bi mogel biti. Od prve do zadnje sekunde. Idejno razgiban in razkošno aranžiran. Znova šegav, obenem pa je vanj vtkana neverjetna melanholija, pa tudi koprnenje. Pretresljiv. Čeprav je skupina arzenal podvigov, ki generirajo artistično evolucijo v svojih dobrih dveh dekadah delovanja bolj kot ne počrpala, pa vedno znova in znova fascinira s svojo eklektično naravo, ki ji ni para. In to zadošča. Tak je tudi album »Kužne pesmi«.
Album odpira skladba »Od kuge na drugi strani«. Gre za uglasbitev pesmi dolenjskega ljudskega pesnika in godca Ivana Rupnika Možeta, živečega v devetnajstem stoletju, ki prinaša uvodni katalizator s katerim jemlje album »Kužne pesmi svoj« veter v jadra. Vse bistvene zaščitne znamke so hipoma tu. Muzikalna nalezljivost, križana s svojevrstno naravo aranžiranja, pa sama gradacija oziroma razvoj skladbe, tu je prepoznani in pečatni Vesnin vokal. Vsi bistveni elementi torej. Z igrivim sentimentom, ki ga prinaša dobro naoljena kemija skupine. In več. Dodan je tudi sedmi člen. Violina in viola Jelene Ždrale, ki jo lahko tretiramo na tem albumu, kot novo članico skupine. Šegavo podajanje jedko bridke kužne sporočilnosti zaokroža torej nova avra.
Album je znova izjemno razgiban. Izpovedno. Težko ga je opisati z besedami. Sploh ‘na kratko’ (kar ste opazili tudi sami, v koliko ste zdržali do te vrstice eseja). Vmesni ‘manever s Kekcem’ je bil nujen (2018, RockLine recenzija), da se skupina artistično ‘odlepi’ od silno melanholičnega a brezmejno sijajnega albuma »Človek ni zver« (2018, RockLine recenzija) Ko že omenjamo album »Človek ni zver« velja izpostaviti, da nosi album »Kužne pesmi« po izplenu melanholije vez z albumom »Človek ni zver« zlasti z najdaljšo kompozicijo novega albuma. Drznem si reči, da je prav ta skladba artistični vrhunec novega albuma. Ne zaradi dolžine, pač pa njene narave in razvoja podane drznosti ubranih manevrov artizma. Imenuje se »Kuge nas reši, gospod«. Gre za epsko simfonijo, z zametki progresivnega rocka, kjer ne manjkajo niti vzgibi napevov, niti ne mnogo oddaljeni od gospela (napevi, ki harmonizirajo Vesnin vodilni vokal), sentiment bluesa, preden vstopi skladba v teatralni zaključek. To je v zadnji dve minuti, ki jih zabeli vse instrumentalni del ekipe, ki pripelje ubrano in stopnjevito to odlično točko, do njenega finalnega krešenda. Kompozicija, ki si je ni težko predstavljati niti na albumu »Človek ni zver«.
Na »Kužne pesmi«, se Gombačeva pihala znova izdatneje vračajo v aranžmaje in vnosa njegovih sicer nadobveznih zvokov sočno eksperimentalne narave, je tokrat malo manj. Skladba »Ah, kaj ti povem«, ki je izšla tudi kot single, je dejansko primer točke, ki sodi naravnost na radio. Plesni ‘beat’, katerega drobovje kremenito razgibava fascinantni vnos muzikalnosti basista Tiborja Miheliča Syeda (za linije se najde ogromno ekspresivnega prostora), medtem ko vstopata v središče skladbe voljno in všečno Vesna in Gombač znotraj šegavega dueta, ki je nekakšna alegorija na aktualni trend medsebojne izolacije. Pretkano stopnjevanje drama teatra znova razpihuje finalni podaljšani instrumentalni del ene najbolj poslušljivih in zapomnljivih skladb albuma »Kužne pesmi«. Glede monolitne ritmike je skladbo možno povezati z deveto skladbo albuma »Kamenkost«, kjer so akrobacije Syeda znova silno pomembne pri ‘razbijanju’ in razgibavanju začrtanega ritma. In ravno, ko se človek polagoma nasiti repetitivnosti (vokalnih diktatov), ‘prelomijo’ Katalena strukturo pesmi prav mojstrsko. Z modulacijo. Novim muzikalnim motivom, s čimer preskoči razpoloženje, dinamika, atmosfera. To ponese posledično skladbo na novo raven ekspresije, kar je dobrodošel trik, ki v hipu znova izdatneje zanimira poslušalca. Pretkano. V maniri komponiranja, ki izkazuje zrelost, izkušenost in prekaljenost skupine.
Tu je posebej intimna (ljudska, a nepresenetljivo adaptirana) »Pleš, pleši čärni kus«, ki je odeta v ljubkovalno igrivo obuvalo vokalne metrike kupčevanja z besedno igro s strani Vesne. Vokalistka opravi z glavnino skladbe kar sama, četudi barvajo kuliso skladbe v ozadju na pretanjen način instrumentalisti. Zvoke dodajajo premišljeno, zavzeto in domiselno. Izhodni instrumentalni kos te ‘veseloigre’ pa pripada novi odlični medigri Gombača, Ždraletove in Janežičeve. Muzikalno, mistično in koprneče ‘Katalensko’.
»Antifona« je primer višjega izplena eksperimentalnih manevrov na novem albumu, ki dejansko prinaša v glasbeni imenik skupine nekaj novega, nekaj drugačnega, artistično svežega. Kot pove njeno ime. Iskanje ‘nevsakdanjih’ tonalitet, ki ne želijo iskati muzikalne ‘odprtosti’ na prvo žogo, s fascinantnim finalnim zasukom naproti jazzovskemu rahljanju struktur in kombinaciji zborovskih napevov. Vendar s fragmentacijo ne gredo do konca, pač pa se v vlogi spretnih vrvohodcev ‘ustavijo na robu’ in komad spretno vrnejo v kompaktno-muzikalni zaključek. Katalena so za to skladbo uglasbili zapis frančiškanske molitve ob epidemiji kuge iz leta 1715.
Očitajoča in kužno-družbeno pikra »Poslednji ljudje«, je sicer zelo kratka skladba. Boštjan Narat, je in ostaja vsekakor skupinin tihi dirigent iz ozadja, četudi je tokrat s kitaro malo ‘skromnejši’, saj je ob Poloni Janežič večinski avtor materiala na albumu. Ta skladba bi lahko sodila tudi naravnost na katerega od njegovih obeh izdanih samostojnih albumov. Sporočilo te skladbe je refleksija sedanjosti. Sploh zadnjega leta in pol. Je docela mračno in distopično. Prepad dveh generacij, ki sta pretrgale vse vezi in delujeta kot, da se ne poznata več. Prepad v katerem želi mlajša generacija obračunati s starejšo, ne zavedajoč se da jo skozi ‘scensko matrično kuliso’ vodi in usmerja ravno peščica gerontokratskih sil. Tisti, ki obvladujejo svetovni kapital, in ki ‘mislijo’ namesto njih. Nič manj genialno pronicljiva v besedilu ni Naratova »Zagovor« (lahko bi se imenovala tudi ‘Izgon’), pri čemer vzdržuje Vesna podobno vokalno držo, kot pri »Poslednji ljudje«. Njeno gromovno in jezično podajanje verzov, pa v teatru vzbuja skorajšnjo srhljivost. Potem je tu še ena silno lucidna Naratova pesem, oziroma besedilo. Skladba Pretaknjeno srce. Pravzaprav gre za opis jedilnega lista, ki je tako izviren, da bi se še starim Rimljanom nasršile kocine. Genialno in definitivno posebna sorta slaščice tega albuma. Najbolj ljudsko in tradicionalno odzvanja na novem albumu skladba »Jabuka se potočila«, ki nagovarja z dobro poznanim pristopom skupine.
Kako končati ta ‘stasiti’ in ‘kosmati’ esej? Preprosto težko. Znova je ogromno informacij na tem krasnem in prelepem novem albumu skupine. Enajst silno razgibanih točk. Detajlno izpiljenih. Vsebujejo vse po čemer so Katalena postali skozi čas tako cenjeni na slovenskem glasbenem in rockovskem prizorišču. Ponarodeli. Pričakovanja so vsakega novega albuma skupine so zato vedno visoka, Katalena pa zudi tokrat znova niso razočarali. Njihova adventivna naravnost, svobodoljubna samoraslost, lahko rečemo večno pronicljivi eskapizem, kjer v točki tališča vzdržujejo unikatno medsebojno spravljivost alternativni rock, ljudski melos, kabaret, pop, neo-klasicizem, blues, celo elektronika, vsekakor pa tudi jazz, ohranja tudi na devetem studijskem dosežku vso artistično brezgrajnost.
Avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Od kuge na drugi strani
2. Ah, le kaj ti povem
3. Pleši, pleši čärni kos
4. Antifona
5. Poslednji ljudje
6. Kuge nas reši, gospod
7. Jabuka se potočila
8. Zagovor
9. Kamenkost
10. Pretaknjeno srce
11. Vse tičice lepo pojo
Zasedba:
Vesna Zornik – vokal
Polona Janežič – klavir, orgle, sintetizator, spremljevalni vokal
Boštjan Gombač – klarinet, bas klarinet, sopran saksofon, krilovka, melodika, vokal, spremljevalni vokal
Tibor Mihelič Syed – bas kitara, električna kitara, ukulela, Roland HPD-20, spremljevalni vokal
Boštjan Narat – kitara, banjo, spremljevalni vokal
Robert Rebolj – bobni, tolkala
Jelena Ždrale K. G. – violina, viola, spremljevalni vokal
