Datum izida: 15.06.1976
Založba: Harvest Records
Produkcija: Soft Machine
Dolžina: 44:55
Zvrst: Canterbury scene/jazz rock fusion
Ocena: 8/10
»Softs«, deveti studijski album britanskih prog rock pionirjev in prvakov jazz rock fusiona Soft Machine, v zvočnem smislu ni v ničemer odseval, da gredo stvari kar se tiče dobrih odnosov znotraj banda počasi navzdol. Karl Jenkins se je na »Softs« dokončno uveljavil kot osrednji Soft Machine skladatelj, medtem ko je poslednji originalni član, klaviaturist Mike Ratledge, ki je imel vsega dovolj, odšel še preden je bil album posnet do konca in je prispeval klaviature zgolj na dveh skladbah. Jenkins s katerim sta več let kasneje spet sodelovala ga je kaznoval tako, da ga je pri opisu zaslužnih za nastanek »Softs« degradiral v gostujočega člana.
Ratledgeov (ne)pričakovani odhod je Jenkinsa prisilil v to, da se je v celoti osredotočil na pokrivanje klaviatur, medtem ko je novega saksofonista našel v Alanu Wakemanu, bratrancu precej bolj slovitega Ricka Wakemana (Yes). John Etheridge (ex-Icarus, Darryl Way’s Wolf) je na kitari zamenjal Allana Holdswortha, ki je odšel kmalu po izidu prejšnjega albuma, »Bundles« (1975). Nič manj talentirani Etheridge se je izkazal kot skorajda idealna zamenjava za bolj uveljavljenega Holdswortha in to je eden glavnih razlogov zakaj je danes, poleg bobnarja Johna Marshalla in basista Roya Babbingtona edini dolgoletni Soft Machine član, ki je igral na njihovih studijskih albumih iz sedemdesetih. Z Jenkinsonom kot osrednjim skladateljem je »Softs« vseboval več simfoničnih elementov, katere je črpal iz klasične glasbe, kar je Soft Machine pri razvijanju idealnega jazz rock fusion pristopa po dolgem času spet približalo progresivnemu rocku.
Kratki, akustično usmerjeni uvod »Aubade« z zvoki akustične kitare in oboe bolj kot na Soft Machine spominja na kakšno stvaritev nekdanjega Genesis kitarista Anthonya Phillipsa ter obenem opomni na Jenkinsovo ljubezen do klasične glasbe. S skrivnostno in mistično atmosfero prežeti »The Tale of Taliesin« vsebuje Etheridgeove presunljive kitarske pasaže in eterične ambientalne zavese na račun gosto razvejanih klaviatur. Po zvitem prehodu v podivjano ritem sekcijo se Etheridge popolnoma preda kitarskemu improviziranju in demonstrira, da je bil že tedaj eden izmed najbolj vznemirljivih angleških jazz kitaristov. Dinamični »Ban-Ban Caliban«, eno izmed osrednjih »Softs« del, vsebuje pestro eksperimentiranje z elektronskim zvokom sintetizatorjev, duhovitimi saksofoskimi vložki ter raznovrstnimi tolkali.
»Song of Aeolus«, ki se z naslovom nanaša na starogrškega boga vetrov Eola, je izrazito melanholična stvaritev z ‘jokajočimi’ kitarskimi pasažami, katere bi odobrila tudi David Gilmour (Pink Floyd) in Andy Latimer (Camel). Melanholično vzdušje se nadaljuje na »Out of Season«, ki vsebuje harmonični preplet subtilnih klavirskih aranžmajev in neutolažljive kitare. »Second Bundle« je popolnoma ambientalno, na klaviaturah vzdrževano, sanjarjenje. »Kayoo« je bila Marshallova že tradicionalna bobnarska solo točka, medtem ko je bila »The Carmen Tandem« pobesnela predstavitev neukrotljivega Etheridgeovega kitarskega soliranja. »One Over the Eight« je duhovit, ritmično izjemno razgiban dosežek, kjer pobudo narekuje živahni saksofon. »Etka« predstavlja subtilen zaključek na akustični kitari, ki lepo odseva Etheridgeovo kitarsko raznovrstnost.
»Softs« je bil nadvse soliden dosežek Jenkins era Soft Machine, ki pa se zaradi nekaterih manj navdahnjenih idej ni uspel zapisati med njihove klasike. Kljub temu so dokaj dobro prestali Ratledgeov odhod. Po odhodu Babbingtona in Wakemana, kar se je zgodilo kmalu po izidu »Softs«, so Jenkins, Marshall in Etheridge vztrajali naprej s številnimi nestabilnimi zasedbami, ki so med drugim vsebovale bodočega Fairport Convention violinista Rica Sandersa in Brand X basista Percya Jonesa. Kako so zveneli Soft Machine v tem obdobju se lahko sliši na koncertnem albumu »Alive & Well: Recorded in Paris« (1978). »Land of Cockayne«, posnet brez Etheridgea in s številnimi gostujočimi glasbeniki, ki je izšel leta 1981 in je imel le malo skupnega s Soft Machine v njihovih najboljših jazz fusion inkarnacijah, pa je bil dolgo časa labodji spev za pionirje progresivnega rocka in pomembne predstavnike canterburyske scene, vsaj kar se tiče novih studijskih izdaj.
avtor recenzije: Peter Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Aubade (1:51)
2. The Tale of Taliesin (7:17)
3. Ban-Ban Caliban (9:22)
4. Song of Aeolus (4:31)
5. Out of Season (5:32)
6. Second Bundle (2:37)
7. Kayoo (3:27)
8. The Camden Tandem (2:01)
9. Nexus (0:49)
10. One Over the Eight (5:25)
11. Etika (2:21)
Soft Machine:
John Etheridge – električna in akustična kitara
Karl Jenkins – klaviature, orkestracija
Alan Wakeman – sopran in tenor saksofon
Roy Babbington – bas kitara
John Marshall – bobni, tolkala
Gostujoči glasbenik:
Mike Ratledge – sintetizator (3, 4)
