Založba: Nuclear Blast Records
Datum izida: 18. 6. 2021
Produkcija: Charlie Bauerfiend & Dennis Ward
Dolžina albuma: 65.05 min.
Zvrst: Power Metal
Ocena: 9.5/10
Nemški powermetalski kolosi Helloween so vnovič tu s svojim šestnajstim studijskim albumom, ki nosi sila preprost naslov – »Helloween«. Tako se je imenoval tudi njihov prvi EP iz davnega leta 1985 kar bo verjetno povzročilo nekaj zmede za vse tiste ljubitelje dobre glasbe, ki prisegajo na glasbene aplikacije s statistično analizo kot je last.fm. Tovrstni naslov simbolizira nov začetek in prerod te dolgožive skupine, ki se trenutno nahaja tako rekoč v sanjski postavi s tremi kitaristi in tremi pevci. Sleherni izmed teh treh pevcev, ki se med seboj na inteligenten način izmenjavajo in si delijo glavne vokalne linije, je na svoj način pomembno zaznamoval določeno obdobje Helloween zgodovine.
Za powermetalsko ikono in kitarista Kaia Hansena, ki si je ustvaril uspešno kariero tudi kot vodja skupine Gamma Ray, je to njegov prvi Helloween studijski dosežek po letu 1988, medtem ko se je leta 1993 zdelo, da Michael Kiske, ki se kasneje kot solo izvajalec ni ravno proslavil, ne bo nikoli več stopil v studio s preostalimi člani neuničljivih častilcev antropomorfnih buč, čudežnih ključev in čarobnih prstanov. Tako Hansen kot Kiske sta pomembno zaznamovala oba albuma sage »Keeper of The Seven Keys«, ki še danes veljata za ključna Helloween dosežka. Njuna odhoda ter s tem povezane slogovne spremembe so številni privrženci težko sprejeli.
Helloween so po slovesu Kiskeja, z Andijem Derisom na glavnem mikrofonu ter pod (neuradnim) vodstvom kitarista ter idejnega vodje Michaela Weikatha, sredi devetdesetih vstopili v eno izmed svojih najbolj uspešnih obdobij, ki pa se je nekako končalo okoli leta 2000 z albumom »The Dark Ride«. Od tedaj naprej so Helloween izdajali albume bolj ali manj nihajoče, dvomljive kvalitete, z občasnimi prebliski nekdanje briljantnosti. Med svetlejše Helloween trenutke zadnjih dvajsetih let je vsekakor spadal prihod kitarista Sasche Gerstnerja in bobnarja Daniela Löbleja, ki sta s seboj prinesla svež veter v jadra ustvarjalno pešajoče skupine.
Po izidu popolnoma nenavdahnjenega albuma »My God-Given Right« (2015), ki je po mnenju številnih privržencev celo njihov najslabši, se je zdelo, da je konec Helloween zgodbe tik pred vrati. Toda Hansen in Kiske, ki sta nekaj let prej vnovič združila moči kot člana skupine Unisonic, sta zakopala vse stare zamere ter se leta 2016 vrnila nazaj k starim pajdašem. Sledile so zelo uspešne koncertne turneje, izid dvojnega koncertnega albuma in napoved težko pričakovanega novega studijskega albuma, ki je končno izšel 18. junija 2021.
Že takoj je treba omeniti, da gre za prepričljivo najboljši Helloween album v zadnjih dvajsetih letih tako, da bodo (pre)velika pričakovanja dolgoletnih privržencev večinoma potešena. Že pogled na naslovnico »Helloween«, ki ni računalniško skrpucalo kakršne so bile Helloween naslovnice zadnjih dvajset let, temveč umetniško delo v oljni tehniki, ter vrnitev logotipa s klasično stilizirano bučo pove, da bo glasbena vsebina po dolgem času pretežno spet na izborni ravni. Skupna produkcija Charliea Bauerfeinda in aktualnega Magnum basista Dennisa Warda se je izkazala za idealno.
Vsi trije pevci so si večinoma na zelo dober in inteligenten način razporedili posamezne vokalne linije kadar ne pojejo skupnih vokalnih harmonij kar je definitivno glavna odlika ter posebnost tega albuma. Kiskejeva tehnična superiornost in operetnost je v ospredju predvsem na epsko usmerjenih sekcijah, Derisova vsestranska kameleonskost je osrednjega pomena na ambientalno zelo raznolikih sekcijah, medtem ko Hansen s svojimi vreščečimi podvigi dobi prednost na udarnejših in ambientalno mračnejših sekcijah. Podatek, ki bo marsikoga razveselil in prijetno presenetil je tudi ta, da na »Helloween« ni nobenih balad kar verjetno ni nihče pričakoval. Obenem se člani banda niso trudili ustvariti še enega ‘keeperja’, čeprav določene skladbe, pričakovano, tu in tam spomnijo na dneve največje slave, kar je zelo pohvalno. Namesto tega so rajši združili najboljše skladateljske ideje vse ključnih avtorjev glasbe tevtonskih metalskih šampionov. To pomeni, da so pri ustvarjanju posameznih del sodelovali vsi člani skupine z izjemo bobnarja Löbleja in Kiskeja, ki nikoli ni bil zavidanja vreden skladatelj in se zdaj tudi sam verjetno zaveda svojih omejitev na tem področju.
Otvoritveni »Out For the Glory« je mogočni powertmetalski ep z borbenimi napevi ter melodičnimi kitarskimi harmonijami, ki že takoj postreže s skladno menjavo vseh treh pevcev, čeprav je zaradi prevladujoče epske atmosfere tu v ospredju Kiskejev neverjetno dobro ohranjeni vokal. To je pristna Helloween klasika in odličen začetek albuma, ki v refrenu vsebuje nekaj minimalne sorodnosti s »Keeper of The Seven Keys – Part II« (1988) zimzelenom »Eagle Fly Free«. »Fear of the Fallen«, ki je izšel tudi kot single, vsebuje akustični uvod, a se na olajšanje mnogih ne spremeni v ljubezensko balado, temveč v pravi powermetalski energetski katalizator s številnimi spremembami tempa, večglasnim refrenom ter vselej kameleonsko razpoloženim Derisom v vokalnem ospredju.
»Best Time« je kratka vendar epska in ritmično navita ‘bomba’ z izjemno nalezljivim refrenom, ki bi se jo po atmosferi in refrenu lahko še najlažje postavilo ob bok klasiki »I Want Out« čeprav gre po strukturi za precej drugačni skladbi. Helloween se že dolgo ni posrečilo ustvariti tako dobro skladbo, ki bi bila dolga manj kot štiri minute. Družbenokritični, ekološko osveščeni »Mass Pollution«, z razjarjenimi Derisom na glavnem vokalu, se odpre z melodičnimi bas linijami v režiji Markusa Grosskopfa, nakar se prelevi v sila zabavno ter epsko izkušnjo. Slogovno je ta kompozicija bližje Helloween z začetka Derisovega obdobja kot klasičnim Helloween iz osemdesetih.
»Angels«, ki vsebuje tudi nekaj sramežljivih simfoničnih aranžmajev, v ospredje ponovno postavi operetno in časovno neokrnjeno Kiskejevo vokalno imenitnost. Vnovič dokaže zakaj je bil več kot dve desetletji pevec, ki so ga številni Helloween privrženci, kljub Derisovi briljantnosti, še vedno pogrešali. Vselej karizmatični Deris ponovno dobi priložnost, da se kot glavni vokalist izkaže na odlični skladbi »Rise Without Chains«, ki ima vse potrebne elemente bodoče Helloween klasike kar še posebno velja za njen bodrilni refren. »Indestructible«, ki verjetno sodi med skladbe z avtobiografskim besedilom, sodi med najbolj udarne trenutke na »Helloween« kar pa mojstrov powermetalske epskosti ne ustavi, da ne bi ustvarili še enega mogočnega refrena, ki se bo v trenutku zasidral v srca večine privržencev.
»Robot King«, še en dober primer združevanja klasičnih in novejših Helloween skladateljskih prijemov, kjer osrednjo vokalno pobudo ponovno prevzame Deris, medtem ko vrhunec predstavlja epski, večglasni refren, je ritmično navita kompozicija, ki v besedilu odseva tako družbeno kritiko kot skupno zanimanje večine Helloween članov za vse kar diši po znanstveni fantastiki. Samo z Derisom na vokalu bi bila to zelo solidna stvaritev in ena boljših v zadnjih dvajsetih letih, vendar ji Kiske in Hansen s svojima vokalnima prispevkoma zagotovita dodatno vrednost.
»Cyanide«, kratek vendar posrečen podvig, je neposredni energetski katalizator na katerem ‘cvetijo’ mogočne kitarske harmonije in epski napevi z borbeno razpoloženim Derisovim petjem v osredju. Na »Down in the Dumps«, še enem izmed »Helloween« vrhuncev, kjer enakovredno blestijo vsi trije pevci, je moč zaznati tudi nekaj progmetalskih elementov na račun povečanje ritmične kompleksnosti in vsebnosti relativno sramežljivih zvočnih efektov v ozadju.
Enominutni inštrumental »Orbit« je uvod v naslednji (super)ep – »Skyfall«, ki je izšel tudi kot single. Helloween seveda ne bi bili Helloween, če za zaključek albuma ne bi ustvarili več kot 12-minut dolgi ep. Slednji vsebuje tipično, satirično besedilo o vesoljcu, ki po okvari vesoljskega plovila pristane na zemlji ter komaj pobegne pred zemeljskimi znanstveniki, agenti v črnem in vojsko. Kljub temu, da ta ambiciozni ep ne konkurira mojstrovinam podobne dolžine kot sta »Halloween« ter »Keeper of the Seven Keys«, gre še vedno za izjemno zanimivo in zabavno powermetalsko pustolovščino, ki za razliko od večine Iron Maiden epov novejšega datuma ne izpade razvlečeno. Tu dobijo vsi trije pevci, tudi Hansen, zavidljivo prostora za grajenje napete in dramatične atmosfere. Kai pobudo prevzame sredi melodramatične sekcije, ki zelo potegne na lik in delo Gamma Ray, njegove druge skupine, ki je, predvsem v devetdesetih, pisala powermetalsko zgodovino. Epski refren je ustvarjen popolnoma po željah vseh dolgoletnih privržencev. Morda ne bi škodil še kakšen subtilnejši vložek več, sicer pa »Skyfall« ni mogoče veliko očitati, saj gre za enega izmed najboljših Helloween skladateljskih podvigov v zadnjih dveh desetletjih.
Posebna verzija albuma vsebuje dve bonus skladbi, ki pa še zdaleč nista nek odpadni material temveč se po kakovosti lahko primerjata z ‘regularnim’ delom tega albuma. »Golden Times« vsebuje avtobiografsko besedilo in Kiskejevo vokalno pobudo. To je pristni Helloween standard s klasičnim, ‘veseljaškim’ refrenom, ki vsebuje kar nekaj vzporednic z ‘zlatimi leti’ (osemdeseta) te skupine. »Save My Hide« z Derisom v ospredju je naslednji primer kratke vendar kvalitetne skladbe kakršnih v zadnjih nekaj letih s strani Helloween ni bilo ravno v izobilju. Japonska verzija vsebuje še dve dodatni, avtobiografsko usmerjeni skladbi – veseli »We Are Real« s Kaijem v glavni vokalni vlogi in buditeljski antem »Pumpkins United« z vsemi tremi pevci v enakovredni vlogi. Slednji je bil prvi ustvarjeni studijski dosežek trenutne verzije banda po Hansenovi in Kiskejevi vrnitvi leta 2016.
Eksperiment stvaritve ultimativne verzije Helloween je tudi v studiu izpadel imenitno kar je možno zaznati na sleherni »Helloween« kompoziciji. Po dvajsetih letih se lahko sprejme sila razveseljiv sklep, da so Helloween končno spet ustvarili vrednega naslednika njihove mogočne zapuščine iz osemdesetih, ki pa se niti ne trudi, da bi zvenel kot nadaljevanje tega slovitega obdobja, temveč odseva novo skladateljsko zrelost te kultne powermetalske skupine. Po navadi se tovrstni ‘superband’ eksperimenti, ki bi jih požegnal tudi kakšen Dr. Stein (Helloween privrženci bodo takoj razumeli referenco), velikokrat izjalovijo, če se samo spomnimo kaj se je Yes zgodilo na začetku devetdesetih, a so Helloween poskrbeli za zelo prijetno presenečenje in prekinili tovrstno negativno tradicijo v rock glasbi. Iron Maiden imajo že od leta 1999 dalje tri kitariste vendar so Helloween naredili še korak dlje in poleg treh kitaristov v studiu zelo uspešno uporabili vse tri pevce kar je studijski eksperiment brez primere v powermetalski zgodovini.
Avtor: Peter “Dr. ProgRock” Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Out For The Glory
2. Fear Of The Fallen
3. Best Time
4. Mass Pollution
5. Angels
6. Rise Without Chains
7. Indestructible
8. Robot King
9. Cyanide
10. Down In The Dumps
11. Orbit
12. Skyfall
Zasedba:
Andi Deris – vokal
Michael Kiske – vokal
Kai Hansen – vokal, kitara
Michael Weikath – kitara
Sascha Gerstner – kitara
Markus Grosskopf – bas kitara
Dani Löble – bobni
