Devin Townsend Project: Deconstruction

0 120

Založba: Insideout Music
Datum izida: 20. 6. 2011
Produkcija: Devin Townsend
Dolžina albuma: 70.49 min
Zvrst: Progressive Metal
Ocena: 9.5/10


Kanadski multitalentirani glasbenik in producent Devin Townsend, ki pogostokrat hodi na tenki meji med zvočnim genijem in zvočnim teroristom, je leta 2011 nadaljeval uspešno zgodbo, ki jo je leta 2009 začel s solo projektom Devin Townsend Project. »Deconstruction«, ki je bil nekakšen prerez Devinove agresivnejše in eksperimentalno razpoložene narave, je bil eden izmed dveh studijskih albumov, ki sta izšla na isti dan (20. junij 2011) vendar po slogu, vzdušju in strukturi kompozicij ne bi mogla biti bolj različna drug od drugega. Medtem ko je bil »Ghost« (RockLine recenzija), newagerski, poduhovljen, ambientalni album katerega bi odobril tudi Dalaj Lama, je bil konceptualno usmerjeni »Deconstruction«, ki bi bil s svojo zvočno naravo bolj všeč kakšnemu Franku Zappi, če bi bil še živ, bolj ‘tradicionalen’ Devinov dosežek s kopico brutalnih, eksperimentalnih, kaotičnih in avantgardnih trenutkov, kjer ni manjkalo odbitega humorja in družbene satire. Tudi Devinova preteklost z ekstremnometalsko skupino Strapping Young Lad na »Deconstruction« velikokrat pride na površje.

»Deconstruction« je poleg dveh bobnarjev v podobi Devinovega kanadskega rojaka Ryana Van Poederooyena in Belgijca Dirka Verbeurena (Megadeth, ex-Soilwork) vseboval plejado gostujočih vokalistov. Z izjemo Mikaela Åkerfeldta (Opeth) in Floor Jansen (Nightwish, ex-After Forever) gre za pevce,ki večinoma ‘operirajo’ na področju ekstremnega metala. Tako kot običajno, je bil osrednji pevec Devin osebno, ki vedno znova navdušuje s svojim izjemnim, popolnoma nepredvidljivim vokalnim kameleonstvom. Devin je vse orkestralne aranžmaje na »Deconstruction« napisal in aranžiral s pomočjo programa Pro Tools, ki je omogočil uspešno transkripcijo orkestracije. Orkestralne aranžmaje je nato odigral Praški filharmonični orkester.

»Deconstruction«, kot že omenjeno, vsebuje koncept, ki je v skladu z Devinovo bipolarno naravo bizarno-komičen vendar niti zdaleč tako kompleksen in ambiciozen kot oba dela njegove popularne znanstveno-fantastične satire in space opere »Ziltoid the Omniscent«. To pot gre za zgodbo o pretirano vedoželjnemu posamezniku, ki želi spoznati ‘ultimativno resnico’. Na koncu, po številnih nenavadnih in komičnih dogodivščinah, prispe v pekel k hudiču, ki mu ponudi odgovor na njegovo pereče vprašanje ‘kaj je bistvo vsega’. Na njegovo veliko ogorčenje in razočaranje mu hudič kot bistvo življenja predstavi sirni hamburger, ki mu kot vegetarijancu niti malo ne koristi in tako zagrenjen ostane brez osebnega razsvetljenja. Devin je po lastnih besedah, kljub kaotični naravi tega albuma, želela na koncu pustiti pozitivno sporočilo.

Uvodna skladba, »Praise the Lowered«, ki predstavlja razmeroma umirjen začetek albuma, je nadvse posrečen križanec med art rockom in prog metalom kjer so večino časa v ospredju ambientalno usmerjene klaviature v slogu tistih z albuma »Ghost« le, da z večjo vsebnostjo elektronskih vzorcev. Približno na polovici nastopi prehod v ‘povampirjeno’, ekstremnometalsko sekcijo s Paulom Kuhrom (Novembers Doom) v glavni vokalni vlogi. Na trenutke ta kompozicija zveni kot nekakšen slogovni most med obema albuma, ki sta izšla na isti dan, in kot zatišje pred eksperimentalno, kaotično, avantgardno in nažigaško kataklizmo, ki nastopi v nadaljevanju »Deconstruction«.

»Stand«, kjer se Devinu na glavnem vokalu pridruži agresivno razpoloženi Mikael Åkerfeldt, vsebuje stopnjujoč, mračnjaški uvod, ki pripravlja teren za brutalno, kompleksno, kaotično in kataklizmično nadaljevanje. Mimogrede Devin ‘zgradi’ tudi zanj značilne apokaliptične vokalne harmonije in zvočne zidove. Po kratkem ‘zatišju’ nastopi brutalno-epski zaključek, ki zaradi Mikaelove prisotnosti nekoliko spomni na nekatere starejše Opeth dosežke. Simfoničnometalsko usmerjeni »Juular« na trenutke zveni kot zvočna podlaga gotske grozljivke. Tu za ekstremne, blackmetalske vokale poskrbi Ihsahn (Emperor), ki Devinu pomaga ustvariti vzdušje ter vizijo gotske verzije Alice in njenega potovanja v srhljivo verzijo Čudežne dežele.

»Planet of the Apes« vsebuje skorajda idealno fuzijo progmetalskih, ekstremnometalskih in avantgardnometalskih elementov. Na ta način uspešno združuje nekatere navidezno nezdružljive zvočne elemente. Tu pomembno pevsko vlogo, zlasti med brutalnejšimi trenutki, odigra Tommy Giles Rogers iz skupine Between the Buried and Me. Približno na sredini skladbe popolnoma nepričakovano nastopi ambientalno bogata in melodično usmerjena progresivnorockovska sekcija z mogočnimi vokalnimi harmonijami vendar ne traja dolgo, saj kmalu prevlada brutalna in kaotična vokalna mineštra. Vsemu temu kaosu navkljub, ki je pospremljen še z ‘odbito’ kitarsko solažo, se Devinu vnovič posreči ustvariti epski zaključek.

Nič manj epska, kaotična in brutalna »Sumeria« vsebuje kar dva gostujoča pevca v podobi Joeja Duplantierja (Gojira) in Paula Masvidala (Cynic, ex-Death), ki dobro dopolnjujeta Devinovo vokalno kameleonstvo. Ta apokaliptično nastrojena skladba bo všeč tako ljubiteljem simfoničnega metala kot ekstremnega metala. Prehod v otožni, akustično usmerjeni zaključek je le eno izmed številnih presenečenj, ki jih na »Deconstruction« zlepa ne zmanjka.

Postapokaliptična pustolovščina »The Mighty Masturbator«, ki je z več kot 16-imi minutami najdaljša kompozicija na »Deconstrukction« in obenem vrhunec tega albuma, že s svojim naslovom sporoča, da gre za nepredvidljivo mešanico odbitega humorja, kaotičnosti, agresivnosti, zblaznelosti, genialnosti in epike. Gotsko obarvani uvod je v popolni skladnosti z naslovnico tega albuma, medtem ko so nepredvidljive vokalne harmonije vnovič na izjemni ravni. Tokrat je na glavnem vokalu asistiral Greg Puciato (ex-The Dillinger Escape Plan), ki se je dobro ujel z vselej nepredvidljivimi Devinovimi pevskimi podvigi. Določene inštrumentalne sekcije te superkompleksne kompozicije so odigrane na tako kaotičen in bliskovit način, da bi bila na tem mestu oznaka ‘masturbatorski metal’ več kot ustrezna. Seveda ne sme manjkati komični zaključek, ki zveni kot glasbena podlaga za odjavno špico nekega ‘naivnega’ filmskega spektakla iz začetka šestdesetih.

Na »Pandemic«, ki zveni kot kaotično, bližnje srečanje med progresivno usmerjenim ekstremnometalskim bandom in Nightwish, s svojim sopranom blesti Floor Jansen, ki med prevladujočo zvočno kataklizmo dobro dopolnjuje Devinovo nenehno spreminjajočo se pevsko predstavo. Naslovna kompozicija vsebuje do skrajnosti poblaznelo, ‘masturbatorsko’ kitarsko solažo v režiji Fredrika Thordendala (Meshuggah), medtem ko se Devinu na glavnem vokalu s svojim hreščanjem pridruži zdaj že pokojni Oderus Urungus (Gwar). Nepričakovanh časovnih prehodov zlepa ne zmanjka. Humoristični vložek nastopi kmalu po srednjem delu z operetnimi vokalnimi harmonijami. »Deconstruction« se zaključi s kataklizmičnim »Poltergeist«, simfonično/deathmetalsko čorbo, ki zveni tako brutalno in povampirjeno, da bi se ob poslušanju te kompozicije še hudič prestrašeno skril v najglobljo kotanjo pekla ter pri tem pozabil na svoj sirni hamburger.

Devinu se je z »Deconstruction«, kljub prevladujoči kaotičnosti, eksperimentalnosti, noremu humorju in surovosti, posrečilo ustvariti, nadvse poslušljiv album, ki je nedvomno eden izmed  najbolj nenavadnih, odštekanih, vznemirljivih in kompleksnih dosežkov njegove razburkane in nepredvidljive glasbene kariere. Zelo malo glasbenikov je sposobno doseči tovrsten podvig kar morda največ pove o njegovi skladateljski, aranžerski in producentski genialnosti ter o njegovemu brezmejnemu talentu za ustvarjanje zvočno neverjetno bogate, kompleksne in ambientalno intenzivne glasbe, ki poslušalca vselej popolnoma prevzame od nog do glave.

Avtor: Peter “Dr. ProgRock” Podbrežnik

Recenzijo albuma objavljamo na 49. rojstni dan Devina Townsenda in mu želimo še mnogo prekrasno norih glasbenih idej ter brezkončno kreativnega navdiha.


Seznam skladb:
1. Praise the Lowered (6:02)
2. Stand (9:36)
3. Juular (3:46)
4. Planet of the Apes (10:59)
5. Sumeria (6:37)
6. The Mighty Masturbator (16:28)
7. Pandemic (3:29)
8. Deconstruction (9:27)
9. Poltergeist (4:25)

Zasedba:
Devin Townsend – vokal, kitara, bas kitara, klaviature
Ryan Van Poederooyen – bobni na skladbah št. 1, 2, 4, 6, in 10
Dirk Verbeuren – bobni na skladbah št. 3, 5, 6, 7, 8 in 9

Gostujoči glasbeniki:
Fredrik Thordendal – kitarski solo na skladbi št. 8
Paul Kuhr – vokal na skladbi št. 1
Mikael Åkerfeldt – vokal na skladbi št. 2
Ihsahn – vokal na skladbi št. 3
Tommy Giles Rogers – vokal na skladbi št. 4
Joe Duplantier – vokal na skladbi št. 5
Paul Masvidal – vokal na skladbi št. 5
Greg Puciato – vokal na skladbi št. 6
Floor Jansen – soprano vokal na skladbi št. 7
Dave Brockie (Oderus Urungus) – vokal na skladbi št. 8
Florian Magnus Maier – vokalni podtoni na skladbah št. 2 in 6
Praški filharmonični orkester

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki