Založba: Hostile Media
Datum izida: 28. 5. 2021
Produkcija: Graham Keane
Dolžina albuma: 60.58 min
Zvrst: Progressive Metal
Ocena: 10/10
The Vicious Head Society je otrok irskega glasbenega genija, predvsem in v prvi vrsti vrhunskega kitarskega virtuoza, komponista, aranžerja in producenta ter D.I.Y. maga Grahama Keane-a. Da z možakarjem ni prav nobene šale, je dokazal že prvenec »Abject Tomorrow«, saj je Graham s svojim talentom in idejami pritegnil k sodelovanju samega Dereka Sheriniana (Sons of Apollo, ex-Dream Theater), na albumu je sodeloval mdr. tudi Wilmer Waarbroek iz zasedbe Computer Mind, kot tudi novo odkritje med klaviaturisti Nauhel Ramos. Uvoda še ni konec. Že na prvencu je namreč odigral pomembno vlogo nihče drug, kot slovenski bobnarski as in vešč Klemen Markelj, ki je prispeval bobne za dve skladbi.
Po več kot štirih letih se Graham Keane vrača z naslednikom »Extinction Level Event«, na katerem je četa sodelujočih glasbenikov nekoliko skrajšana glede na prvenec. Tudi na novem albumu prispeval Keane poleg kitare tudi bas kitaro in klaviature. Vseeno pa je tudi za slednja dva instrumenta vpoklical na novi album “pomočnike”. Virtuoz je sestavil nekakšno instrumentalno jedro na relaciji trianga kitara – klaviature – bobni. Česar ni zmogel postoriti sam, je namesto njega postoril na album klaviaturist Nahuel Ramos. Keane je opravil odličen nabor. Za novi album je zadržal ob sebi Marklja in Ramosa (za solaže na klaviaturah), ki jima je zaupal igranje na celotnem albumu. Dodatne bas kitare sta prispevala dva glasbenika: Pat Byrne in Matheus Manente. No, če pa se odločiš še za vokalne komade, potrebuješ tudi tu konkretno vsestranskost. Keane je tako vključil dva vokalista. Andy Ennis (Overoth) je prispeval »growle«, Nathan Maxx pa čisto petje. Treba je torej poudariti znova, da je Keane izvenserijski glasbenik, ki ob svoji neverjetni tehnični izpiljenosti, dojema komponiranje zelo plastovito in zelo adventivno. Rad preizkuša različne ideje in jih združuje v obsežne in kompleksno zasnovane glasbene konglomerate. Prav tako izraža album nivo vrhunskega perfekcionizma in piljenja vseh detajlov. Zvočnih in aranžerskih. Temu pa ne more slediti povprečen glasbenik. Zato je zahtevana res vrhunska ekipa. In Keane jo je našel.
Glasbe je več kot uro. Pohvali se z izjemno dovršenostjo. V komponiranje, aranžiranje in nenazadnje v produkcijsko loščenje zvoka je bilo vloženega ogromno truda. Izpostaviti je treba da stoji za glasbo apokaliptični koncept. V središču je posameznik, ki opisuje skozi svoje oči in doživetja razpad sistema in življenja, kot smo ga poznali. Dejansko izbira koncepta ne prinaša nič novega, prihaja pa kot naročena. Ob pravem času. Smo namreč na robu propada ureditve, kot smo jo poznali, rojeva pa se novi svet. Ob tem pa poezija ne skopari s pikrostjo zavoljo kompletnega opustošenja in devastacije planeta, ki ga je povzročil človek s svojo nečimrnostjo in blaznostjo. Album nosi izjemno močno sporočilno noto in prinaša budnico, vrste dramilo.
Skladbe na albumu so izjemno kompleksno grajene, konkretno razrahljane, vendar nikdar ne zapadajo v avantgardno čudaštvo. Na albumu je vseskozi prisotna zaznavna rdeča nit neverjetne angažiranosti, predanosti ter izjemnega entuziazma, ki so spremljali material skozi proces njegovega nastajanja. Album nosi zaželen učinek nepredvidljivega razvoja dogodkov in preseneča in zaposluje poslušalca na vsakem koraku. Uvodna naslovna skladba albuma je skoraj deset minutni instrumental, ki že takoj kreira mračno apokaliptično vzdušje, razvija pa se obenem kot progresivni simfonični ep, v katerem se novi in novi vodilni motivi nenehno navezujejo drug na drugega. Je najbolj razrahljana skladba albuma, ki takoj uvodoma razkaže izjemne vrline in akrobatske spretnosti instrumentalistov.
Album vsebuje tudi silno všečen in vse prisoten stik epske bombastike, ki pa je podkrepljena z dramatičnim in mračno teatralnim vzdušjem, tu je kup neo-klasičnih elementov aranžiranja, ki pa je odlično balansirano z visoko vibrantno apokaliptično atmosfero.
Harmoniziranje vodilnih napevov lahko občasno (ne nujno) potegne v vibraciji na nizozemske Ayreon, kot je to sledljivo npr. v skladbah On A Silver Thread, silno melanholični Throes of Despair, ali/in Absolution. Prav tako je primerjava z Ayreon na mestu, ko govorimo o opremljanju skladb s klaviaturami (aranžiranje). Keane je mestoma aranžmaje podkrepil tudi z dodatnimi zvočnimi zankami in programiranjem, kot je to sledljivo v The Signal, ki poseduje izrazito speven refren. Posebna poslastica albuma je skladba Judgement. Elemente neo-klasičnega aranžiranja preseka na sredini daljša pasaža z arabskim vložkom in arabsko ritmiko (tolkala), ki naznanja kot da gre za končni spopad med propadajočim zahodnim imperijem ter obubožanim, a izjemno jeznim vzhodom. YP 138 je posebno apokaliptično zveneč instrumental, ki se odpira s kitarsko frazo sorodno frazam Karla Grooma (Threshold), njen razvoj pa pridobiva tudi na elementu zlobnikavosti in pogube. Zlasti zavoljo integracije izbranih motivov in zvoka klaviatur. Te se večkrat držijo tudi čokatega zvoka orgel, sicer pa Keane osupne z domiselno rabo raznovrstnih zvokov in palet, s katerimi opremlja podobo skladb. Ni treba poudarjati, da se z Keane in Ramos večkrat srečujeta v kreaciji harmonij in seveda navzkrižnega ognja supersoničnih duelov na relaciji kitara – klaviature. Preko celega albuma.
Zvočna krajina albuma je mojstrsko izkoriščena ter zapolnjena. Kot povedano. Album spremlja na vsakem koraku mračno in turobno vzdušje ter melanholično koprnenje. Aranžmaji so vrhunsko umerjeni z muzikalnimi deli, ki gredo takoj v ušesa in hoja med kompleksnim in tehnično zahtevnim ter muzikalnim je naravnost fascinantna v doseganju ubranega ravnovesja. Kar se aranžiranja tiče je Keane tu položil zrelostni izpit z najvišjo možno oceno.
Album ne bi imel nikdar tako učinkovito grabežljivega formata brez fantastične predstave Klemna Marklja, ki je resnično na tem albumu na enem mestu v 61 minutah pokazal in razkazal kakšen mojster svojega posla je. Z The Vicious Head Society je končno prišel v družbo tako urjenih in talentiranih glasbenikov, ki dosegajo enakovredno raven glasbene izpiljenosti, da se lahko njegovi bobnarski talenti zaiskrijo v polnem sijaju. Neverjetno koliko idejne prožnosti, duhovitosti in pronicljivosti pri plasmaju prehodnih vložkov, kot tudi fascinantnih prelomov v sami ritmiki in ritmičnih ključih opravi Klemen Markelj na tem albumu. Težko je izpostaviti vrhunce, vendar pa je nemara najbolj reprezentativna predstava izrazite prožnosti in plastovitosti bobnanja, v srednje hitri Absolution, kjer posebej fascinira način, kako Klemen spretno zapolnjuje prostor s serijo raznolikih vložkov, ornamentov in slikovitimi prehodnimi eskapadami, ki dajejo ne le tej skladbi, pač pa celotnemu albumu poseben pečat in karakter. Markelj je ob soničnih avanturah kitare in klaviatur eden glavnih in temeljnih nosilcev tega brezmejno navdušujočega progresivnometalskega albuma. Njegov doprinos na tem albumu je tudi nov triumf za samo slovensko glasbeno sceno. Znano je namreč kako težko se je slovenskim glasbenikom prebiti na mednarodnem prizorišču. Ob Tilnu Hudrapu (U.D.O.) je Klemen Markelj šele drug tak osamljeni jezdec iz Slovenije, ki mu je to uspelo realizirati. Markelj je vseskozi ob pravem trenutku na pravem mestu. Nič mu ne uide. Bodisi, ko je treba biti mehak, ali ko se je treba polnokrvno razstreliti in razmahniti. Govorimo o zelo zahtevnem albumu, ki zahteva od glasbenikov izrazito prožnost in širino v dojemanju vizionarstva za katerim stoji Graham Keane. Za mnoge, ki Marklja še ne poznajo (ciljam predvsem na poslušalce iz tujine), bo naš bobnar na tem albumu prav posebno odkritje. Upajmo, da mu doprinos na »Extinction Level Event« pomaga zgraditi ime.
»Extinction Level Event« je odlična progresinvometalska plošča. To je izdelek, kjer noben recenzentski esej ne zadovolji objektivne ocene o substanci albuma. Keane je z novim albumom še razširil sam izpovedni domet prvenca. Poanta glasbenikovega udejstvovanja je namreč ta, da mu je že s prvencem uspelo najti samoniklo izrazno glasbeno usmeritev in da so sama energetska vibracija, vzdušja, aranžmaji, predvsem pa domet instrumentalno-vokalne ekspresije z novim albumom preskočili na nov kakovostni nivo. Z izrazitim zrelostnim artističnim premikom. Album je prava glasbena poslastica, ki vseskozi pretkano odmerja najboljše artistične zavoje združevanja progresivno tehnične kompleksnosti ter muzikalne definiranosti (kompaktnosti). Glasba na njem je samorasli unikum, ki mu težko najdeš primerjave. Je delo, ki bo z vsakim poslušanjem poslušalcu odstrlo vedno nekaj novega in ga soočilo z novim izkustvom poslušanja. Kot tak, bo album polno zaposlil tudi najbolj zahtevne glasbene gurmane. The Vicious Head Society delujejo na tem album skoraj kot ekipa – skupina, in ne le projekt enega človeka. Izrazni domet in format sta izjemna in vseskozi visoko navdušujoča avantura, ki bo v prihodnje zagotovo dostavila še kup briljantnih glasbenih pustolovščin.
Avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Extinction Level Event
2. Solipsism
3. The Signal
4. Judgement
5. Throes of Despair
6. YP138
7. On a Silver Thread
8. Absolution
9. Hymn of Creation
Zasedba:
Graham Keane – kitara, klaviature, bas kitara
Sodelujoči glasbeniki:
Andy Ennis – “growl” vokal
Nathan Maxx – vokal (čisto petje)
Nahuel Ramos – klaviature (solaže)
Shelley Weiss – violina na skladbi št. 4
Pat Byrne – bas kitara
Matheus Manente – bas kitara na skladbah št. 3 in 7
Klemen Markelj – bobni
