Založba: Frontiers Music Srl.
Datum izida: 12. 3. 2021
Produkcija: Aldo Lonobile
Dolžina albuma: 51.48 min
Zvrst: Power Metal
Ocena: 9.0/10
Secret Sphere so italijanski power metalci, ki v letošnjem letu praznujejo 25. let svojega nepretrganega delovanja. Spomin je še kako živ na tisti davni 24. 2. 2010, ko so odprli koncertni večer pred Freedom Call in glavnimi nosilci – hamburškimi legendami power metala-, Gamma Ray v zagrebškem Boogaloo-ju. Kljub temu, da so takrat že imeli šesti studijski album v žepu, so bili obiskovalcem dokaj velika neznanka. No, po albumu »Archetype«, ki so ga na tisti turneji Secret Sphere predstavljali, so izdali v pretekli dekadi le še dva, in sicer »Portrait Of A Dying Heart« (2012) in »The Nature Of Time« (2017). Po štirih letih pavze se torej vračajo še z devetim »Lifeblood«.
Secret Sphere vodi od samega začetka izvrstni kitarski virtuoz in producent Aldo Lonobile. Gre tudi za neverjetno profiliranega in izpopolnjenega glasbenika, ko nanese beseda na komponiranje glasbe. Ob tem, da sklada zelo dobro glasbo v matični skupini, je Aldo vseskozi zelo iskan tudi s strani predstavnikov založbe Frontiers Music Srl, saj je spisal veliko zelo dobre glasbe za kar nekaj projektov založbe, kot so mdr.: Archon Angel (na vokalu Zak Stevens iz Trans-Siberian Orchestra, Circle II Circrle in Savatage), nadalje Sweet Oblivion (na vokalu Geoff Tate iz Queensryche), pa za Timo Tolkkijev (ex-Stratovarius) projekt Avalon. Skratka, njegovi talenti so s strani založbe Frontiers Records Srl. še kako spretno izkoriščeni. No, štiri leta so se obrnila kot bi mignil, »Lifeblood« pa je še en zelo dober spretno skomponiran in zvočno dovršen powermetalski izdelek, ki po tradiciji italijanskega pristopa k žanru išče močno naslombo na neo-klasičnih in simfoničnih elementih. Saj veste, iz iste dežele prihajajo tudi vsi Vivaldiji, Pucciniji, Verdiji, … Po drugi strani je moč zaznati tudi koketiranje s progresivnim metalom, kar naznanjajo nekateri prehodi v ritmičnih ključih, pa tudi duhovitosti aranžiranja mid-eight pasaž. Secret Sphere so nekakšna zgodba, ki bo zelo všečna poznavalcem zasedbe Labyrinth, pa Rhapsody (ter vseh možnih variacij skupine), vsekakor vskočijo na um skupine tipa Firewind ali Stratovarius (sploh zavoljo navzkrižnega ognja med kitarskimi in klaviaturskimi solažami), pa tudi ameriški progmetalci Symphony X – sploh v aranžersko izredno razgibani Solitary Fight, ali sklepni The Lie We Love. A kot povedano. Ta album spremlja na vsakem koraku utra-melodična simfonična obarvanost po preverjeni italijanski recepturi. Reč bo privlačna za vse tiste, ki sledite projektom za katerimi stoji Magnus Karlsson.
Vsekakor so centralna figura v kateri razvijajo Secret Sphere glavnino svojega drama teatra, ali če želite bombastične atmosferičnosti, izjemno spevni refreni, ki jih na »Lifeblood« znova mrgoli. Na to opozori že uvodna naslovna skladba albuma, nadalje to potrjuje The End Of An Ego in v nadaljevanju Aganist All The Odds. Vsekakor ne bi bili nikdar tako optimizirani brez izvrstnega pevca Roberta Messine. Komadi so pretežno pospešeni, celo rušilno pospešeni, generator tega pa e neusmiljeno pedaliranje z dvojno bas boben stopalko, ki drži skladbe v izjemnem hitrostnem ter energičnem zamahu. Mašilcev časa ni. Komadi so pretkano izpiljeni in v kakovosti med seboj ne kolebajo. Je pa užitek prisluhniti kitarskim solažam in vsem neverjetnim utrgancijam, ki jih v svoji predstavi pooseblja tehnična izbrušenost Alda Lonobila. Prav tako je pravi balzam za ušesa avtoritativno, čisto, muzikalno, prodorno in pečatno ter eksplozivno petje Messine, ki med legami z lahkoto prenaša razvito vokalno moč. Končno znova pevec, ki se v celoti izogiba »zapiranju« glasilk.
»Lifeblood« je izjemno zrel in dovršen izdelek, ki izraža bogastvo izkušenj in konkretno kilometrino prehojene poti skupine. Secret Sphere se zadržujejo v svoji preverjeni in zmagoviti glasbeni recepturi. Z njo ne presenečajo več. A slednjega itak ne gre več ne pričakovati, ne zahtevati. Ljubitelji epskih manevrov, ultra-muzikalne nalezljivosti in izjemne tehnične profiliranosti kar se eksekucije »na klik« tiče, bodo več kot zadovoljni, ko bodo prišli v stik z glasbeno substanco izdelka. Tudi kar se dinamičnega razvoja albuma tiče, je ta vseskozi na visoki ravni. Kup atmosferičnih prevratov, preskokov med mirnimi pasažami in rušilnimi deli. Skratka, album, ki niti za hip ne razočara. Najbolj ambiciozna skladba albuma se nahaja prav na njegovem repu. Imenovana The Lie We Love, ki je kumulus tega visoko izbrušenega komponiranja. Ljubitelji power metala, kar velja tudi za tiste najbolj »razvajene«, boste več kot gotovo prišli na svoj račun. Album, ki zavoljo svoje neverjetne muzikalnosti, zleze takoj pod kožo.
Avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Shaping Reality
2. Lifeblood
3. The End Of An Ego
4. Life Survivors
5. Alive
6. Against All The Odds
7. Thank You
8. The Violent Ones
9. Solitary Fight
10. Skywards
11. The Lie We Love
Zasedba:
Roberto Messina – vokal
Aldo Lonobile – kitara
Gabriele Ciaccia – klaviature
Andrea Buratto – bas kitara
Marco Lazzarini – bobni
