Nastopajoči: Saxon, Lordi, Pretty Maids, Stratovarius, Masterplan, Entombed, Lake of Tears, H.E.A.T., Die Apokalyptischen Reiter (dvorana), Onslaught (dvorana), Artillery, Dream Evil, Fleshcrawl (dvorana), Exumed (dvorana), Crazy Lixx, Wanted Inc.
Lokacija: Balingen / Messegel’ande (Volksbankmesse) / Nemčija
Datum: petek, 12. 7. 2013
Jutro je lahko tudi thraaaaaaaaaaassssshhhhhh!!!! V nov dan smo se »preluftali« z ljubkim milozvočjem nemških thrash metalskih uzurpatorjev in zvočnih agresivcev Wanted Inc., ki so predstavljali svoj studijski prvenec »Demons We Created« (2012). Kvartet je izkušen. Pravzaprav gre za nadaljevanje zapuščine death metalcev Wanted, ki so po prvencu leta 2009 pričeli ustvarjati tako drugačno glasbo, da se je posledično spremenil tudi glasbeni slog. Ko so fantje to spoznali, je bilo treba spremeniti ime. V Wanted Inc., ki so po novem bliže zapuščini pionirstva rojakov Sodom, Kreator in Paradox. Brezkompromisni napad in treskajoča budnica v dobrih 40 minutah uigrane in nadvse angažirane predstave.
No tudi ob nastopu naslednje skupine – danskih veteranov Artillery, smo ostali seveda v kremljiih prvin evropskega thrash metala. Tri leta prej smo jih gledali v dvorani. V tem obdobju pa je postava doživela dve rokadi. Če je kdo pričakoval Sørena Nica Adamsena s čelado, se je uštel. Na poziciji pevca je to pot stal novi vokalist skupine Michael Bastholm Dahl . Tudi originalnega bobnarja Carstena Nielsena ni več. Ob koncu lanskega leta, ga je zamenjal Josua Madsen. Jedro skupine pa ostaja izvirno. To sta brata Michael in Morten Stützer ter basist Peter Thorslund. Bend je priredil ubijalsko dopoldansko vročico, saj je naklestil nekaj res kultnih klasik svoje diskografije osemdesetih. Iz drugega albuma »Terror Squad« so se v set listi znašle The Challenge s katero so Artillery odprli koncert, ta »veseli« uvod pa so podkrepili s kar tremi detonatorji tega albuma: In the Thrash, At War With Science ter naslovno skladbo. Prvih 15 minut je minilo kot bi mignil. Bend ni izgubil dinamita v primerjavi s predstavo izpred treh let. Michael Bastholm Dahl je vnesel svežino v ekipo in dvignil odrsko dinamiko, Madsen pa se je izkazal za dlakocepskega »varuha časa«. Hitrega in kot se za thrash metal zagre, silno barvitega in eksplozivnega. Vsekakor pa ni moglo iti prav nič narobe, saj sta vse vajeti v rokah držala klena brata Stützer! Še en fenomenalen koncertni manifest, ki so ga na krilih klasik albuma »Inheritance« (Khomaniac, naslovna skladba), pa novejšega »When Death Calls« (Rise Above It All, naslovna skladba) in edine skladbe iz aktualnega albuma »My Blood« (2011) – Death is an Illusion, Artillery sklenili skrajno nabrito in naježeno. S klasiko The Almighty, vzeto iz studijskega prvenca »Fear of Tomorrow«.
Od jutranjega thrash trušča, k milejšim zvokom. A nič manj grabežljivim. Za to so namreč poskrbeli švedski sleaze rockerji Crazy Lixx, s svoje tričetrt urice repertoarja, ki se je odvijala zelo intenzivno. Z ne tako razvpitim outfitom ter teatralnim nastopaštvom, kot rojaki Hardcore Superstar, so fantje obrnili vzdušje festivala na glavo! Privabili so k odru povsem drugo publiko, ki je uživala v režiji enostavno, a drzno odsekanem galopu copotavih ritmov, antemično nalezljivih koračnic. Opisana zmes potentne rockovske drže ter melodične nalezljivosti, je seveda predstavila poanto novega albuma »Riot Avenue« (2012), preko uvodne Young Blood, pa do naslovne skladbealbuma, sicer zaključne Whiskey Tango Foxtrot. Zasedba je pretkano vzdrževala visoko dinamičnost nastopa tudi z nekoliko poceni predvidljivim taktičnim štosom, ko se je lotila preigravanja Quiet Riot in Twisted Sister zimzelenov, obenem pa dopolnila nastop s priljubljenima singloma Heroes Are Forever ter Want It. Brez presežkov, vendar zelo všečno.
Dream Evil veljajo za prekaljeno skupino, saj delujejo že od leta 1992. Navkljub temu, da je njihova diskografija dokaj skromna, so fantje izdali nekaj zelo kvalitetnih albumov tipičnih karakteristik evro power metala. Seveda so časi, ko sta bila sestavni del tega kvinteta bobnar Snowy Shaw (XXX, ex-Therion, ex-Mercyful Fate, ex-King Diamond) in solo/ritem kitarist Gus G. (Ozzy Osbourne, Firewind) preteklost. Vseeno pa drži v skupini vajeti v rokah z nezmanjšano intenziteto veteran med Skandinavskimi producenti Fredrik Nordström, ki drgne v ekipi ritem kitarto. Ekipa deluje na odru čvrsto, koherentno , nezlomljivo in v vsem suvereno. Power metal v čelo blesavo. Accept-Priest- Primal Fear vzorec kovanja riffov velja danes za domala eksotičen pojav, pa vendar se ga Dream Evil še naprej zvesto in učinkovito oklepajo. Zasedba napoveduje v letošnjem letu novi studijski album. Vokalist Niklas Isfeldt nikakor ni izgubil svojega naboja prepričljivega interpreta. Kratkolasi pevec, ki je pridobil v letih kljubovanja kak siv las in odvečni kilogramček, je pritegnil nase publiko hipoma, ko je bend udaril s skladbo Immortal ter nadaljeval svoj metalski marš preko preverjenih standardov In the Night, United, Bang Your Head, In Flames You Burn, Children of the Night, The Chosen Ones, Chasing the Dragon ter zaključno The Book Of Heavy Metal (March Of The Metallians). Nastop Dream Evil na Bang Your Head festivalu je veljal za ekskluzivnega. Bil je namreč vsega četrti za skupino v letošnjem letu. Verjetno prvi in edini poletni nastop skupine v letošnjem letu.
H.E.A.T. – vroči glam revival artikel iz Skandinavije, je nadaljeval švedsko invazijo na glavni oder prvega dne festivala. Skupina, ki je v lanskem letu izdala aktualni studijski album »Address the Nation«, je poletne nastope izkoristila seveda za njegovo promocijo, kajti v letu 2014 napovedujejo nadobudni fantje že njegov naslednik. Skupino si je RockLine ogledal na odrih »odplaknjenega« Hi-Rock festivala v začetku junija 2013 in bil prijetno presenečen nad intenziteto odrske dinamike v sami interpretaciji repertoarja, koherenci, uigranosti , kar generira prirojena švedska težnja po perfekciji. Tudi na tem koncertu skupine, ni bilo začutiti nobene izvedbene hibe. Glavni pogonski motor skupine na odru ostaja neukročeni vokalist Erik Grönwall, ki se je izdatno vživel v svojo aktersko vlogo in prvi na festivalu tudi konkretno izkoriščal »cat walk« odra. Od otvoritvene Breaking the Silence, pa do zaključne It’s All About Tonight, so fantje vzdrževali izredno simpatično in nalezljivo energijo odrske karizme, ki je nagrajevala poslušalce z odličnim zvokom, usklajeno izvedbo, ki jo je nadgrajevala zlasti silno posrečena izvedba multivokalnih harmonij, predvsem pa so reakcije s strani publike potrdile, da je Skandinavski val »glam rock revivala« trenutno zelo priljubljen in cenjen. V vsem nabrušen nastop skupine!
Masterplan veljajo za nemški power metal bend mlajše EMŠO številke, ki pa jo vodi izkušeni glasbeni veteran in kitarist Roland Grapow. Potem, ko je že kazalo, da se bo verjetno nezamenljivi vokal Jorna Landeja v ekipi le ustalil, po izdaji studijskega albuma »Time To Be King« (2010), pa je ta zaradi obligacij do svoje zasedbe ter ostalih projektov, mesto v Masterplan znova prepustil drugemu vokalistu. Tega je prevzel At Vance pevec Rick Altzi. Masterplan so ena zadnjih skupin, ki sje pojavila na repu power metal buma (ta se je začel HammerFall v drugi polovici devetdesetih) in ob tem preživeti v poplavi skupin taistega žanra. Verjetno zahvaljujoč prav imenu Roland Grapow. Ta je po eni najbolj cenjenih Helloween izdaj »The Dark Ride« zasedbo leta 2001 zapustil skupaj z bobnarjem Ulijem Kuschem ter ustanovil Masterplan. Vzrok? Konzervativna struja Heloween ni dopuščala sprememb zvoka in sloga skupine, kar je prava škoda, saj je »The Dark Ride« predstavljal zaželen odklon od že prežvečenih in preguljenih figur skupine. Kakorkoli, Masterplan so zasedba prekaljenih glasbenikov, ki so svoj nastop na Balingenu odlično izkoristili. Odprli so ga z dvema najbolj znamenitima skladbama svoje kariere. S singloma Enlighten Me ter za njim Spirit Never Die. Nalezljiva uvodna grabežljivost nastopa, ni kaj! Zasedba se je v lanskem letu polno prenovila. Ob Grapowu je ostal od originalnih članov v zasedbi le še Axel Mackenrott na klaviaturah. Poleg novega vokalista Altzija – ta je v izvedbi dostojno prepričal, da je vreden mesta, ki mu ga je prepustil Lande, sta zasedbo zapolnila v lanskem letu še češki bobnar Martin Skaroupka, ki je prej bobnal za Cradle of Filth ter Jari Kanulainen, ki je dolga leta basiral za klasično »Tolkki era« Stratovarius postavo. Grapow torej ne prepušča ničesar naključju. Zanimivo je, da je zasedba z sveže izdanega albuma »Novum Initium« (2013) ubrala na koncertu vsega dve skladbi (Keep Your Dream Alive, Betrayal), repertoar pa podredila izvedbi prvenca »Masterplan« (2003). Za veterana obiskovanja koncertov mojega kova, bi rekel idealna izbira. »Masterplan« je najsvetlejša točka Masterplan kariere! Grapow se zaveda, da so Masterplan v fazi nove kalibracije in regeneracije (to potrjuje sam naslov albuma), zato je ubral preverjeno potezo »previdnega tipanja tal pod nogami«. Ime skupine bo utrjeval nekaj časa na starih lovorikah, šele z naslednjim albumom (torej tistim, ki bo nasledil »Novum Initium«), pa bomo dobili potrditev ali se skupina še upa artistično razvijati, ali pa se bo zadrževala še naprej v generičnih in preizkušenih okvirjih glasbenega komponiranja. Zelo močan nastop, ki so ga seveda priredili glasbeni veterani na Balingenu z rutino, izkušnjami in velikim znanjem!
Legendarni pionirski death metalci iz Skandinavije, ki so odigrali odločilno vlogo pri razvoju distinktivnega death metal zvoka stare celine, po katerem so se vrgle mnoge skupine, pa so zagotovo Entombed. Po albumu “Wolverine Blues” so izgubili stik s sceno zaradi daljšega premora, v skupini pa danes izmed originalnih članov vztrajata le še pevec Lars Goran Petrov in kitarist Alex Hellid. Nastop zasedbe je prinesel izjemno popestritev prvega dne festivala saj so do njenega nastopa z izjemo Artilery, zabavale občinstvo bolj kot ne zasedbe mlajše EMŠO številke, ki v glasbeni ponudbi ne prinašajo posebne avtorsko izrazne pronicljivosti. Glede Entombed velja povsem drugo. Gre za skupino strogo prepoznavne glasbeno izrazne forme Pedenj mož razmršenih las Lars Goran Petrov, pa ni od muh. Iz sebe spravi še vedno uho parajoče grčanje, ki v kvaliteti nikakor ni kolebalo. Entombed so pogledali v oči največji popoldanski pripeki! Bend je usekal s krošejem v čelo blesavo, ko je odprl nastop s klasično death metalsko koračnico Living Dead (album »Clandestine«, 1991). Mosh! Prvikrat na festivalu! Zasedba je v glavnem mešala repertoar z izvedbo klasik prvih treh albumov (Revel In Flesh, Stranger Aeons, Out Of Hand) v tem dejanju pa ni popuščal niti zaključni del nastopa, ko je zasedba preko Eyemaster, I For An Eye, Left Hand Path ter pričakovane Wolverine Blues, opozorila, da si lahko obetamo novi studijski album urezan po pravih starošolskih vzmetnicah death metal korenin skupine. Nastop Entombed je zmes izjemne kemije članstva ekipe, ki skrbi za izrazito natančnost izvedbe repertoarja. Ritem linija je bila presunljivo filigranska, medtem ko ostaja markantna figura zasedbe v letu 2013 vsekakor v prvi vrsti vokalist Lars. Po stasu prej »dežurni goblin«, kot bogaboječi gromovnik kakršnega pričakuješ na mestu death metal vokalista. Vendar to ni nikakršno merilo ocenjevanja. Lars Goran Petrov ostaja namreč, ob svoji smešni pojavi, odličen in v vsem prepričljivi growler in esencialni gradnik stasa in glasa Entombed!
V tem času je oživel tudi oder v sosednji dvorani Messegelände, kjer so pričeli neusmiljeno grmeti nemški death metalci Fleshcrawl. Nasršeni konjeniki apokalipse, ki se po zvoku, pa tudi slogu zgledujejo po švedskih Dismember, so poklali v dvorani vse živo! Že sam začetek se je razvijal intenzivno, ko je zasedba širila svoj gnev brez usmiljenja skozi skladbe As Blood Rains From The Sky, pa odlično Soulskinner ter starejšo klasiko Dark Dimension. Sam odziv občinstva je bil kanček drugačen glede na ponorelost festivalske izkušnje lanskoletne Metal Manie na Komenskem krasu, kar nakazuje na to, da so Nemci pač kanček bolj otopela publika, saj dobivajo koncertov v izobilju. Vseeno pa se je že sredi popoldanskih ur v dvorani širil vonj prebitka alkoholnih hlapov, ki so jih zvarila usta številnih nemških pivcev, kar je seveda vplivalo na številna »otrdela« telesa, ki so krevsala po dvorani. »Luknje« pred odrom so izkazovale intenzivno moshanje, Fleshcrawl pa so svoj dvoranski nastop kronali z odlično uigranostjo. Zlasti je imponiral s svojo figuro karizmatični vokalist Sven Gross! Riffovska ubranost obeh kitar ter prožna in dinamično razgibana ritem sekcija, sta v skupnem seštevku preverjeni garant eksplozivnosti tega prekaljenega death metalskega kvinteta. Fleshcrawl so presenetili s samim zaključkom, ko so se lotili izvedbe priredbe The Day Man Lost, ki pripada v izvirniku zasedbi Carnage.
Popestritev v nadaljevanju je prinesel tudi nastop legendarnih doom metal veteranov iz Švedske Lake Of Tears. Na ogrevalnem dnevu sprva nastop Candlemass, potem pa naslednji dan Lake Of Tears. Lepo, mar ne? Gre za skupino, ki ima kaj povedati, saj obstaja od začetka devetdesetih. Album »Illwill«, izdan v lanskem letu, nadaljuje izpovedni trend predhodnika »Moons And Mushrooms« (2007) in dostavlja v novi dobi za skupino poudarjeno navit, mračen doom metalski album, ki vsebuje celo elemente death metala. Torej lahko rečemo, da v tem oziru sklepajo Lake of Tears na nek način svoj razvojni krog, saj so se približali osnovnim iztočnicam albuma »Greater Art« (1994). Obenem nosi novi album prepričljiv domet artistične zrelosti, saj poseduje tako progresivne kot psihadelične elemente, ob omenjeni dostavi »doom/gothic« in »death metal« elementov. Ni več velika novica, da so Lake Of Tears primer skupine, ki je na svojih albumih razvijala poanto metal izročila v različnih hibridnih podobah, album »Illwill« pa ohranja ta zaščitni znak skupine za nove čase na moč prepričljivo. Zasedba je uvodoma usekala z dvema klasično zasnovanima, a novima Lake Of Tears točkama in sicer Taste Of Hell ter Illwill. Sicer predvidljivo nadaljevanje nastopa ob primerjavi z novembrsko izkušnjo, ko smo zasedbo ujeli na Dunaju (takrat so odpirali koncerte pred Pain in Moonspell). Repertoar so popestrili z umestitvijo skladbe Sweetwater, sicer pa so odjeknile še The Greymen, Boogie Bubble in Raven Land.
Po »vročinski nevihti« z Entombed, so glavni oder nasledili danski hard rock veterani Pretty Maids. Da ostajajo Pretty Maids v Nemčiji še naprej visoko cenjena in prepoznana skupine, dokazujejo izredni odzivi občinstva na njihovih koncertih. Res, da se je publika pred odrom po Entombed korenito premešala, pa je bil notranji krog parterja izjemno zapolnjen. Do nastopa Pretty Maids zagotovo najbolj. Ekipa je natopila v identični postavi, kot pred dvema letoma na taistem festivalu. Takrat ji je organizator Bang Your Head!!! festivala namenil manjši dvoranski oder. To pot so priseli Pretty Maids na Balingen s pomembno razliko. Z novim studijskim albumom v žepu! Takoj je zasedba postregla z njim, ko se je lotila agresivnejše Mother Of All Lies in za njo spevne I See Ghosts. Že tretja skladba pa je prinesla presenečenje! Needles in the Dark iz kultnega albuma »Future World« – slednji je bil zabeljen tudi v nadaljevanju, ko je zasedba urezala Yellow Rain ter Rodeo, dvignila pa na noge v zaključnem delu publiko, ko je izvedla (po pričakovanih) tudi naslovno skladbo (iizostali nista pričakovani Back to Back ter Red, Hot & Heavy). Tudi odlični album Pandemonium ni ostal spregledan z melodično nalezljivima I.N.V.U. ter fenomenalno Little Drops Of Heaven. Pretty Maids so skvašeni iz pravega testa. Ronnie Atkins je sredi pripeke odlično zvozil vokalne dolžnosti. Veteran med hard rock pevci sicer ne poseduje več tiste vokalne svežine, pa vendar je s svojimi dragocenimi izkušnjami ter veščino kako »voditi« publiko med nastopom, polno prevzel in prepričal. Roke v zraku. Od prve vrste do mešalne mize. V dolžini slabih 100 metrov! Neverjetno je koliko prostora pokrije z vsega eno kitaro prekaljeni Ken Hammer. Pretty Maids ostajajo odrska atrakcija, ki ohranja zavzetost, zagrizenost! Po užitem na Bang You Head!!! festivalu se lahko iskreno veselimo ogleda kakega izmed že potrjenih nastopov jesenske turneje skupine po Evropi!
Finski power metalci Stratovarius, so vskočili na seznam nastopajočih letošnjega Bang Your Head!!! festivala »iz drugega plana«! Po odpovedi nastopa W.A.S.P. Prav tako gre za ekipo, ki je doživela in preživela v karieri že marsikaj. Od vrhuncev do vratolomnih padcev. Novi album »Nemesis« (2013), velja za najboljši »post Tolkki era« album skupine. Ekipa je nanj vrnila nekaj ustvarjalne avtorske svežine, predvsem pa godijo skladbe zaradi uspele antemične spevnosti nalezljivih refrenov. Okrepljeni z novim bobnarjem Rolfom Pilvejem, ki je v lanskem letu nadomestil v skupini upokojeno bobnarsko legendo Jörga Michaela, so Stratovarius med nove skladbe Abandon, Halcyon Days, Dragons in single Unbreakable, umešali svoje klasike Speed Of Light, Kiss Of Judas, absolutno presenečenje koncerta Against The Wind iz albuma »Forth Dimension« (1995), nadobvezno Black Diamond ter zaključili nastop z »Infinite« (2000) klasiko Hunting High And Low. Nastop je potrdil, da je TImo Kotipelto izgubil nekaj višine z leti, zasedba je tudi priredila uglasitev (ta je bila nižja – takšna, da ustreza pevčevim trenutnim vokalnim karakteristikam). Godi pa spoznanje, da je Tolkki jev naslednik in kitarist Matias Kupiainen nezadržni stroj, pravi perpetuum mobile, ki navdušuje s svojo izjemno odrsko predstavo. Gre za enega najbolj (če hočete) šolsko »nadrkanih« kitarskih virtuozov, kar jih je dala Finska do tega dne, ki navdušuje s svojo briljanco kombiniranja izjemne hitrosti, natančnosti ter kontrole nad instrumentom imenovanim električna kitara. Stratovarius torej še nikakor ne kažejo znakov rjavenja ali pešanja! Bravurozni navzkrižni ogenj solističnih eskapad na relaciji Matias Kupiainen in Jens Johansson, je tudi tokrat veljal za eno največjih atrakcij Stratovarius nastopa.
Ko smo pri Fincih, so tu Lordi! Lordi so na izdaji Bang Your Head!!! festivala v letu 2011 sklenili festival. Nastopili so v dvorani drugega dne, po nastopu glavnega nosilca festivala – ta je nastopil na glavnem odru (Accept). To pot so Lordi zavzeli mesto na glavnem odru in to tik pred nastopom glavnega nosilca prvega dne – Saxon. Lordi pa so za razliko od pričakovanj na žalost ponudili najslabši odrski zvok prvega dne festivala. Pri tej zasedbi je tako ali tako veliko zvočnih matric, na katere se opira skupina skozi nastope. A to pot je slaba zvočna slika še posebej pokazala svoje zobe. Kitare skorajda ni bilo slišati med nastopom. Ali pa je nevpadljivo pobrenčevala, nekje globoko pokopana pod zvočnimi plastmi drugih instrumentov. Lordi so svojo priljubljenost seveda kompenzirali s svojim znamenitim šok-šov teatrom. Ta sicer ni prinesel prav nobenega presežnika, vseeno pa je že samo šemljenje kvinteta atrakcija številka ena, v kolikor Lordi poprej še nisi gledal v živo. Da o ostalem teatru polnemu zombi ritualov, ritualov kanibalizma in obdukcije, niti ne izgubljamo besed. Lordi, so poleg novega albuma« (skladbe The Riff, We’re Not Bad for the Kids (We’re Worse), Sincerely with Love), v slogu znamenite satire in parodije skupine naslovljenega, »To Beast Or Not To Beas« (2013), predstavili tudi prenovljeno ekipo. Bobnarja Mano, ki je zamenjal preminulega Otusa ter novo klaviaturistko Hello, ki je nadomestila predhodnico Awo. Poleg vse odrske navlake, pa je drugi dejavnik, ob katerem se zasedbi ni treba bati, v kolikor ne ponudi dobrega zvoka na koncertu, število hitov, s katerim obteži svoj repertoar. To so Lordi rešili s pričakovano izvedbo skladb Who’s Your Daddy?, They Only Come Oout At Night, Devil Is A Loser, zmagovalko Evrovizije Hard Rock Hallelujah in zaključno Would You Love A Monsterman. Krepčilna zabava? Brez dvoma. A ne za zvočne puriste!
In kaj reči ob nastopu glavnih zvezd večera prvega dne festivala? Skoraj nič. Saxon so pač naši stari znanci. Če spremljaš dnevne vesti v metalu, postanejo Saxon kaj hitro kar »vsakodnevni znanci«. Neverjetno je namreč dejstvo, da so ti veterani formirani davnega leta 1976, ne le obstali na sceni, pač pa, da generirajo na svoja zrela leta delovanja izjemno produktivnost v studiu. To pa velja tudi za njihove nenehne obiske evropskih koncertnih odrov (čez ZDA so naredili že davno tega križ). Komaj so nas obiskali v sklopu prvega dela nove evropskega »Sacrifice« turneje v slovenski prestolnici, že so sprožili invazijo festivalskih odrov letošnjega poletja. Zasedba ne potrebuje nobene predstavitve, poveljevala je največjim in najbolj pomembnim odrom evropskih festivalov, vključno z Wackenskim. Saxon torej ne poznajo neznank, niti skrivalnic. So pa fantje izkoristili ta nastop za to, da ga opremijo maksimalno. S pirotehničnimi efekti, ki so vključevali občasne salve dimnih zaves, isker ter ognja, do obiska znamenitega orla ter z implementacijo odra na podlagi dodatne odrske razsvetljave. Nigela Glocklerja so z bobni vred med njegovo solažo dvignili s pomočjo premičnega dvigala visoko v zrak.
V takšnih okoliščinah igra vodji in vokalistu skupine Biffu Byfordu še posebej intenzivno njegovo neukročeno metalsko srce. Možakarju se je kar smejalo med nastopom. Radoživi poveljnik je vseskozi stresal anekdote v premorih in zabaval občinstvo na rovaš svojih podanikov v ekipi. Tega večera mu je jezik še posebej podmazano tekel. V eni od priložnosti je stopil celo porogljivo do glavnega organizatorja festivala Horsta, ki je sedeč na skrajnem desnem monitorju opazoval koncert z neposredne bližine ter mu pomolil pred nos mikrofon, da odpoje preprosto refrensko kombinacijo »Wheels OF Steel«. Vsega hudega vajenega možakarja pa je to očitno vseeno tako zmedlo, da ni spravil od sebe niti črke »W«, čeprav je jasno, da velja ime Horst E. Franz za skalovit gorski masiv nemške metal scene.
Da potolažim slovenske fane, ki niso bili na Bang your Head festivalu, pa so si ogledali nastop skupine v Kinu Šiška, dne 12.06.2013! Saxon so odigrali na Bang Your Headu!!! enako dolg koncert. Brez posebnih presenečenj. Repertoar so podredili izvedbi starejših klasik, pravzaprav kultnih komadov, ki so jih vrinili nazaj na set listo (To Hell And Back Again, Motorcycle Man, The Eagle Has Landed, And The Bands Played On), z nje pa je odpadel kak novejši komad in recimo (na žalost) tudi kak sladkorček, kot je to odlična balada s »Forever Free« albuma Iron Wheels (odigrana v Ljubljani mesec dni prej).
V položaju skupine s takšno kilometrino v kakršnem so se znašli tega večera Saxon, je bila zmaga res lahko osvojljiva. Ob fantastični izvedbi repertoarja, ki je enkrat več dal nekaj nepozabnih elementarnih starošolskih riffov rojenih v času N.W.O.B.H.M. gibanja, poveljniški rutini Biffa Byforda, ki je med drugim izkoristil zastavo katero so mu ponudili fani iz publike, da podžiga z njo prizorišče ter kot vselej jeans jakno polno našitkov, ki si jo je starosta metal pevcev hvaležno nadel v zadnji tretjini koncerta, do vsega teatra odrske scenografije koncerta! Bombastično! Prirejeno za potencialno koncertno izdajo na avdio-vizuelnem nosilcu. Nič več, nič manj. Magično. Hipnotično. In enkrat več. V sozvočju pristnosti edinstvenega heavy metal izročila velikih Saxon!
Človek, ki je Saxon videl že v vseh mogočih inkarnacijah ter odrskih varietetah, bi ob dodeljeni »prednosti« vloge glavnih nosilcev prvega dne BYH festivala od Saxon leta 2013 vseeno pričakoval najmanj 15 minut daljši repertoar ter vključitev kakšnega presenečenja. Tako pa bridkega spoznanja, da presežka ni bilo, ni mogla prikriti niti vsa odrska navlaka in posledična bombastika koncerta skupine na Balingenskem festivalu. Reč, ki je na prvo oko in uho, pod vplivom »zapeljanih čustev« niti ne opaziš, postane ob post koncertni streznitvi spoznanje bridke resnice! V kolikor si gledal koncert skupine Saxon drugič ali tretjič v življenju, pa naletel na Balingensko režijo, si lahko skupni le aplavdiral. Brez pomislekov.
Prvi dan pa se še ni sklenil. V dvorani so razgrajali Die Apokaliptischer Reiter, uspešni projekt Sodom šefa Toma Angelripperja. Dvorana pa je bila »zapečatena«. Postala je tako natrpana, da ljudi niso več spuščali vanjo. Tako smo odšli še na eno rundo sendvičev v bližnji Subway, potem pa spat. Koncert britanskih veteranov Onslaught je bil napovedan v dvorani med prvo in drugo uro zjutraj, vendar pa nas sanjava krila Morfeusa do jutra niso več obudila iz sladke spalne omame.
Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
ARTILLERY:
1. The Challenge
2. In the Trash
3. At War With Science
4. Terror Squad
5. When Death Comes
6. By Inheritance
7. Death Is an Illusion
8. Rise Above It All
9. Khomaniac
10. The Almighty
CRAZY LIXX:
1. Young Blood
2. Lock Up Your Daughter
3. Riot Avenue
4. Cum On Feel The Noize
5. We’re Not Gonna Take It (Twisted Sister)
6. Want It
7. Rock And A Hard Place
8. Road To Babylon
9. 21 Til I Die
10. Heroes Are Forever
11. Whiskey Tango Foxtrot
H.E.A.T.:
1. Breaking the Silence
2. Better Off Alone
3. 1000 Miles
4. Late Night Lady
5. Straight For Your Heart
6. Beg Beg Beg
7. Downtown
8. Falling Down
9. Heartbreaker
10. Danger Road
11. Living on the Run
12. It’s All About Tonight
MASTERPLAN:
1. Enlighten Me
2. Spirit Never Die
3. Lost and Gone
4. Crystal Night
5. Betrayal
6. Crimson Rider
7. Back for My Life
8. Time to Be King
9. Keep Your Dream Alive
10. Heroes
11. Soulburn
12. Kind Hearted Light
13. Crawling From Hell
FLESHCRAWL
1. As Blood Rains From The Sky
2. Soulskinner
3. Dark Dimension
4. Structures of Death
5. Damned in Fire
6. Into the Fire of Hell
7. Slaughter at Dawn
8. Under the Banner of Death
9. Beneath a Dying Sun
10. Written in Blood
11. From the Dead to the Living
12. Flesh Bloody Flesh
13. Made of Flesh
14. The Day Man Lost
PRETTY MAIDS:
1. Mother of All Lies
2. I See Ghosts
3. Needles in the Dark
4. Rodeo
5. I.N.V.U.
6. Yellow Rain
7. Little Drops of Heaven
8. Future World
9. Back to Back
10. Red, Hot and Heavy
LAKE OF TEARS:
1. Taste of Hell
2. Illwill
3. Demon You / Lily Anne
4. Raven Land
5. The Greymen
6. Boogie Bubble
7. So Fell Autumn Rain
8. House of the Setting Sun
9. Crazyman
ENTOMBED:
1. Living Dead
2. Like This With the Devil
3. Out of Hand
4. Revel In Flesh
5. To Ride, Shoot Straight and Speak the Truth
6. Stranger Aeons
7. Damn Deal Done
8. I for an Eye
9. Eyemaster
10. Supposed to Rot
11. Left Hand Path
12. Wolverine Blues
STRATOVARIUS:
1. Abandon
2. Speed of Light
3. Halcyon Days
4. The Kiss of Judas
5. Dragons
6. Against the Wind
7. Black Diamond
8. Unbreakable
9. Hunting High and Low
LORDI:
1. Intro (God Of Thunder)
2. We’re Not Bad for the Kids (We’re Worse)
3. Bringing Back the Balls to Rock
4. The Riff
5. Who’s Your Daddy?
6. Blood Red Sandman
7. It Snows in Hell
8. I’m the Best
9. Hard Rock Hallelujah
10. They Only Come Out at Night
11. Devil Is a Loser
—dodatek—
12. Sincerely With Love
13. Would You Love a Monsterman?
SAXON:
1. Procession (intro)
2. Sacrifice
3. Wheels of Terror
4. Power and the Glory
5. Heavy Metal Thunder
6. Solid Ball of Rock
7. I’ve Got to Rock (To Stay Alive)
8. To Hell and Back Again
9. Night of the Wolf
10. The Eagle Has Landed
11. Conquistador
12. Drum Solo (Nigel Glockler)
13. Motorcycle Man
14. Stand Up and Fight
15. Dallas 1 PM
16. And the Bands Played On
17. 747 (Strangers in the Night)
18. Wheels of Steel
—dodatek—
19. Crusader
20. Strong Arm of the Law
21. Denim and Leather
22. Princess of the Night
ONSLAUGHT:
1. Born for War
2. Killing Peace
3. Let There Be Death
4. Angels of Death
5. Destroyer of Worlds
6. Metal Forces
7. Fight With the Beast
8. Planting Seeds of Hate
9. Demoniac
10. Shellshock
11. Burn
—dodatek—
12. The Sound of Violence
13. Power From Hell
14. Thermonuclear Devastation
