Založba: Frontiers Music Srl.
Datum izida: 22. 1. 2021
Produkcija: Labÿrinth
Dolžina albuma: 60.22 min
Zvrst: Power Metal
Ocena: 8.5/10
Labÿrinth so dolgoživi italijanski power metalci z izpostavljeno tendenco iskanja progresivnih vzgibov, ki so z delovanjem pričeli še v zgodnjih devetdesetih. Po izidu albuma »Return to Heaven Denied« (1998) s katerim so definirali svoj slog, in seriji zelo dobrih albumov, ki so sledili, je bend leta 2011 oznanili premor. Zanj niso povedali kako dolgo bo trajal, zato je bila vrnitev skupine vprašljiva. Leto prej je skupina izdala še drugi del albuma »Return to Heaven Denied« in z njim – kot predskupina Fincem Sonata Arctica-, ogrevala na enem izmed nastopov v začetku februarja 2011 tudi občinstvo v ljubljanski Cvetličarni.
Po diplomatskih manevrih založbe Frontiers Music Srl., sta se Andrea Cantarelli in Olaf Thorsen (originalno ime Carlo Andrea Maniani) leta 2016 odločila skupino obuditi. V postavi z vrhunskim vokalistom Robertom Tirantijem in ob pomoči prekaljenega ameriškega bobnarskega asa Johna Macalusa, so leta 2017 Labÿrinth spravil od sebe odličen album vrnitve »Arhitecture of God«. Najnovejši, to je »Welcome To The Absurd Circus«, vzdržuje nivo predhodnika, je pa splošen občutek, da so dodali vanj Labÿrinth še kanček več decibelov, ki jih sicer sprošča tipski hrup distorziranega power metalskega pompa.
Ultra-muzikalna nalezljivost je znova glavna tarča komponiranja skupine. »Pobegov« v strukture neoklasicizma nikakor niso zanemarljive in ostajajo standard skupine, kar glede na splošni pristop italijanskega power metala, niti ne preseneča. Točke so se znova konkretno podaljšane, zlasti zavoljo mid-eight pasaž, kjer se člani skupine duhovito in iskrivo navezujejo drug na drugega skozi navkrižne solistične podvige na relacijah obeh kitar in klaviatur. Za orientacijo, navržem še sledeči karikiran »preblisk«: Če bi bili Labÿrinth Finci, bi bili nemara blizu klasičnim Stratovarius, veljalo pa bi lahko tudi obratno.
Oba kitarista, ki sta hkrati originalna in ustanovna člana zasedbe, ostajata gonilni sili skupine in zahvaljujoč, ne le njunim neslutenim kitarskim vragolijam, pač pa zlasti skladateljskim talentom, vzdržujejo Labÿrinth tudi na novem albumu kreativno goriščnico, ki je jasno zaznavna na dosjeju preteklih albumov, pri čemer je treba odšteti eksperimentalni polom »Freeman« (2005), pa tudi albume brez Thorsena v postavi – pa čeprav so power metalski, vendar v rangu komponiranja jasno zaostajajo za preostalimi dosežki skupine. Tudi novi album je dokaz, da funkcionirajo Labÿrinth najbolje vedno, ko je v postavi tudi Thorsen.
Album je kar uro dolg. Vsekakor bi bil lahko vsaj deset minut ali več krajši. Razkošje in krancljanje ostajata drugo ime za Labÿrinth in prav to je ena temeljnih vsebin, da je skupina všečna svojim privržencem. Najmočnejše točke so pravzaprav najdaljše na albumu. To je takoj vrhunska otvoritvena The Absurd Circus, pa One More Last Chance in sklepna Finally Free. Bend se je odločil vpeti še priredbo klasičnega Ultravox hita Dancing With Tears in My Eyes. Skladba, ki v izvirniku pove vse v manj kot dveh minutah, nemara za uvrstitev na dolgometražni plošček tipa skupine Labÿrinth ni najbolj primerna, saj je vsaka nadaljnja minuta, nekakšna kraja minut. A kdor pozna zlasti prvi album skupine, mu bo jasno, da je Cantarelli velik privrženec pop glasbe osemdesetih, zato ta poteza nikakor ne preseneča. Tudi baladna A Reason To Survive ne prinaša nič drugega, kot drug ritmičen ključ in zavre sicer izrazito dinamičnost izdelka, ki sicer razvija prav tisto, kar je pri Labÿrinth od nekdaj delovalo zelo privlačno. Izjemno hitrost igranja in hkratno kontrolo nad instrumenti, kar izhaja iz neverjetnega drila posameznih akterjev instrumentalne igre.
Treba je izpostaviti nadobvezno tudi vokalno predstavo Tirantija. Ta je znova brezgrajna. Njegov rang je naravnost osupljiv. Glede na power metalsko predvidljivost, je prav vokalni pristop tega pevca pomemben faktor, ki daje skladbam in albumu vedno znova tisto gravuro, ki garantira odklon od občutka generičnosti. Možakar je sicer na sceni silno cenjeno in iskano ime. V času, ko so Labÿrinth mirovali, je npr. med drugim pomagal v spremljevalni ekipi Kena Hensleya – ikonskega Uriah Heep Hammondista, ki je preminil v lanskem oktobru. Labÿrinth si brez Tirantija preprosto ne gre predstavljati. Vokalist vdihuje albumu čarobnost, potencira barvitost ujetih vzdušij in s svojimi strastmi ter žarom krepi teatralnost albuma. Je pomemben element, ki dodaja izdelku velik pompozni domet in bombastičnost.
Skratka. »Welcome To The Absurd Circus« je še en odličen album, ki ga bodo privrženci evropskega power metala tipsko italijanske šole, brez oklevanja takoj uvrstili v svojo zbirko.
Avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
1. The Absurd Circus
2. Live Today
3. One More Last Chance
4. As Long As It Lasts
5. Den Of Snakes
6. Word’s Minefield
7. The Unexpected
8. Dancing With Tears In My Eyes
9. Sleepwalker
10. A Reason To Survive
11. Finally Free
Zasedba:
Roberto Tiranti – vokal
Olaf Thorsen – kitara
Andrea Cantarelli – kitara
Oleg Smirnoff – klaviature
Nik Mazzucconi – bas kitara
Mattia Peruzzi – bobni
