David Bowie: The Rise and Fall of Ziggy Stardust and the Spiders from Mars

Peter Nazadnje spremenjeno Jan 31, 2021

Založba: RCA
Datum izida: 16. 6. 1972
Produkcija: Ken Scott & David Bowie
Dolžina albuma: 38.29 min
Zvrst: Glam Rock / Hard Rock
Ocena: 10/10

Leta 1972 se je kot strela z jasnega neba na glasbeni sceni pojavil single »Starman«, ki je nenadoma postal velika uspešnica, uradno odprl glam rock ero in naznanil prihod androginega, biseksualnega vesoljca Ziggya Stardusta, ki je bil po poklicu vzhajajoča rockovska zvezda s prav posebno misijo na planetu Zemlja. Od vseh alter egov legendarnega britanskega glasbenega umetnika Davida Bowieja, ki je s svojo spremljevalno zasedbo Spiders From Mars, katero so poleg njega tvorili še kitarist Mick Ronson, basist Trevor Bolder in bobnar Mick ‘Woody’ Woodmansey, dokončno prestopil v ‘prvo ligo’ največjih glasbenih zvezdnikov 20. in 21. stoletja, je bil prav Ziggy Stardust najbolj priljubljen, čeprav je obstajal manj kot dve leti. ‘Ziggy-manija’ oziroma ‘Bowie-manija’ je leta 1972 obnorela tedanjo mladino kot le malokateri primerljivi glasbeni fenomen in obenem vplivala na nekatere kulturne smernice.

Pred svojim petim studijskim albumom, konceptualno mojstrovino »The Rise and Fall of Ziggy Stardust and the Spiders From Mars«, je bil Bowie naglo vzpenjajoče se glasbeno ime, ki pa, kljub številnim odličnim glasbenim dosežkom, še vedno ni dosegel zvezdniškega statusa. Izjemni predhodni album »Hunky Dory« (1971) je napovedal, da se v bližnji prihodnosti obeta nekaj zares veličastnega, kar bo temeljito prevetrilo tedanjo glasbeno sceno, toda nihče ni pričakoval, da bo Bowie z Ziggyem postal globalni fenomen in da bo cela generacija najstnikov imitirala njegov novi lik, ki je samooklicane varuhe javne morale šokiral s svojo androgino pojavo, biseksualnimi namigi, kontroverznimi sporočili in divjerdečo, glamrockovsko pričesko, katera je vplivala tudi na kasnejšo punk sceno. Svoje je dodala še Bowiejeva za tiste čase sila kontroverzna izjava o njegovi spolni usmeritvi, ki se je kasneje izkazala za namerno provokacijo.

V glasbenem smislu je Bowie z Ziggyem dokončal svojo mutacijo v glamrockovskega zvezdnika, medtem ko je njegova oblika glam rocka vsebovala tudi številne artrockerske ter trdorockerske prvine s prejšnjih albumov, pri čemer je pomembno vlogo odigral predvsem kitarski mojster Ronson, ki je poleg specifičnih rifov odigral pomembno vlogo tudi pri pisanju aranžmajev, medtem ko je pri imenitni produkciji Davidu vnovič pomagal Ken Scott.

»Ziggy Stardust« je vseboval zares zavidljivo število skladb, ki so se zapisale med Bowiejeve najbolj priljubljene zimzelene in katere je med seboj povezoval navidezno preprost, a dejansko dokaj kompleksen, družbenkoritični koncept o hitrem vzponu ter zatonu glamuroznega rockovskega glasbenika iz tujega planeta, ki je med Zemljane prišel,da bi jim prek glasbe posredoval svoja filozofska prepričanja o ljubezni in miru. Ziggyeva misija se je, po hitrem vzponu na krilih revolucionarne mladine, izjalovila in privedla do njegovega tragičnega konca s strani tistih, ki so ga najbolj častili. Navdih za Ziggya (še posebno njegovo ime) naj bi Bowie delno dobil pri britanskem pevcu Vinceu Taylorju ter pri The Stooges frontmanu Iggyu Popu s katerim sta kasneje še večkrat sodelovala. Obenem je bil Ziggy Bowiejev napolbiografski lik s to pomembno razliko, da se je David, v nasprotju z Ziggyem, katerega na koncu raztrgajo lastni fani in s tem stori ‘rock’n’rollovski samomor’, uspel srečno izkopati iz dekadentnega življenja novopečenega rockovskega zvezdnika, čeprav je bila situacija (zlasti na sredini sedemdesetih) že precej kritična.

S počasnim tempom podmazani »Five Years«, ki je še dandanes ena izmed najboljših otvoritev kakšnega (kultnega) rockovskega albuma, je izpoved o petih letih pred dokončno destrukcijo planeta Zemlje, ko revolucionarno razpoložena mladina v nasprotju z apatičnimi ‘starešinami’ čaka na prihod svojega mesije, ki bo preprečil kataklizmo. Slednjega prepoznajo v androginem vesoljskem glasbeniku Ziggyu, ki čez noč postane njihov idol. Ritem stopnjujejo dramatični klavirski aranžmaji ter Davidovo izjemno čuteče, kameleonsko petje, ki svoj vrhunec doseže v uporniško začinjenemu refrenu. »Soul Love« je izjemno okusni glam rocker, ki vsebuje rahle soul tendence na račun zapeljivih vokalnih harmonij in igrivih saksofonskih pasaž, medtem ko udarni kitarski rif poskrbi, da napol fatalistična, napol glamurozna atmosfera pride do še boljšega izraza.

»Moonage Daydream«, ki vsebuje podobno surealistično sporočilo kot »Life On Mars?«, je že kmalu postal velika uspešnica in ena izmed Bowiejevih najbolj priljubljenih skladb iz njegove glam rock ere. Nosilni rif v navezi s prefinjenim klavirskim aranžmajem predstavi vesoljskega rock zvezdnika Ziggya, ki je na Zemljo prispel poln samozavesti, uporništva in nastopaštva, kar slednji posreduje na precej predrzen način ter s svojimi dejanji popolnoma obnori mladino, ki od njega pričakuje, da bo nekako zaustavil bližajočo se kataklizmo. Fenomenalni refren z večglasji še poglobi vsesplošno eterično, skrivnostno in obenem futuristično atmosfero.

Veliki ljubitelj znanstvene fantastike, Nietzschejevih del in glamurja se v vsem blišču razodene na mega hitu »Starman«, Ziggyevi poosebitvi, ki se je naglo zapisala med nesmrtne klasike Davidove kariere. Obenem vsebuje enega izmed najbolj pozitivističnih refrenov, kar jih je kdaj ustvaril. Bowie je v nekem intervjuju omenil, da Starman in Ziggy v nasprotju s splošnim prepričanjem nista ista lika, temveč, da je Ziggy, ki v tem primeru ni Nezemljan, nekakšen posrednik med vesoljcem Starmanom in zemeljsko mladino. »It Ain’t Easy«, priredba ameriškega glasbenika Rona Daviesa, kjer se Ziggy že začne vdajati dekadenci tipičnega rockovskega zvezdnika (seks, droge in rock’n’roll), vsebuje preprost, vendar izjemno učinkovit, večglasni refren ter po bluesovsko začinjeni kitarski rif.

Na prelep klavirski aranžma položena romantično-epska izpoved »Lady Stardust«, kjer je posredno predstavljena Ziggyeva šibka točka, ki pospeši njegov zaton in slovo – usodna ženska, je obenem nostalgična pripoved o času, ko je bil zvezdnikov spremljevalni band še trden, kot, da bi se David že zavedal, da bo njegovo druženje s Spiders From Mars kratkega veka. Obenem naj bi bila ta skladba posvečena Bowiejevemu glam rock vrstniku Marcu Bolanu. David na »Star«, ki vsebuje pospešen ritem, namerno ubere precej aroganten, skorajda neprepoznaven in že skorajda prepotenten pevski pristop, saj Ziggy na tej točki postane sebičen in se začne upirati vsaki misli, da bi ga kdo drug slučajno zasenčil v vlogi največje rockovske zvezde svojega časa. Ziggyev ego se ne umiri niti na plesno orientiranemu »Hang On to Yourself«, ki je zanimiv križanec med glam rockom in protopunkom s precejšnjim vplivom na kasnejšo punk sceno.

Naslovno delo, kjer se mešajo prvine glam rocka in trdega rocka, je še ena nepozabna klasika, katero po glavnem prehodu odlikuje Ronsonov specifični kitarski rif iz katerega je na premeten način speljan nostalgični osrednji motiv. »Suffragette City« vsebuje rock’n’roll utrip v slogu ‘postapokaliptičnega’ Little Richarda za kar je odgovoren nosilni klavirski rif. Menda je Bowie to skladbo ponujal skupini Mott the Hopple, kar so zavrnili, vendar so kasneje vseeno posneli Davidov »All the Young Dudes«. Ziggyeva dramatična zgodba se konča z melanholičnim »Rock’n’Roll Suicide«, ko nesojenega odrešitelja na odru raztrgajo lastni privrženci, potem, ko sredi norenja ugotovijo, da ne gre za mesijo, ki jih bo rešila pred skorajšnjo kataklizmo. Tu je Bowie na izjemno prebrisan način združil elemente šansona in avantgarde ter s tem ustvaril imeniten zaključek celotnega koncepta.

Konceptualna klasika »The Rise and Fall of Ziggy Stardust and the Spiders From Mars« ni bila samo plošča, ki je definirala glam rock ero, temveč je bila obenem ključno delo Bowiejeve kariere, ki je iz njega ustvarilo globalni fenomen osupljivihi artističnih dimenzij. »Ziggy Stardust« je, preprosto povedano, ena izmed najboljših plošč v zgodovini človeštva, ki je imela v času izida prav poseben kulturni vpliv, medtem ko je bil celoten koncept posmeh celotni glasbeni industriji ter njenemu ustvarjanju instantnih zvezd, ki hitro zaidejo. Davidov dolgoletni sen na povsem svojstven način postati rock zvezda je bil uresničen, čeprav za visoko ceno, saj se je Bowie, podobno kot Ziggy, moral soočiti z vsemi posledicami svojega zvezdniškega statusa. Drugi problem, ki se je začel pojavljati sredi ‘Ziggy-manije’ je bil ta, da je Bowie postal tako tesno prepleten s svojim alter egom tudi izven odra, da je obstajala resna nevarnost shizofrenije. Tudi to je bil eden od razlogov, da je Bowie tako hitro ‘upokojil’ Ziggya in ga že naslednjo mesto nadomestil z drugim, nekoliko bolj ‘prisebnim’ in empatičnim vesoljcem, ki je postal znan pod imenom Aladdin Sane.

Avtor: Peter “Dr. ProgRock” Podbrežnik

Ta recenzija je posvečena v spomin na Davida Bowieja (1947-2016).

Seznam skladb:
1. Five Years (4:42)
2. Soul Love (3:34)
3. Moonage Daydream (4:40)
4. Starman (4:10)
5. It Ain’t Easy (2:58)
6. Lady Stardust (3:22)
7. Star (2:47)
8. Hang On to Yourself (2:40)
9. Ziggy Stardust (3:13)
10. Suffragette City (3:25)
11. Rock ‘n’ Roll Suicide (2:58)

Zasedba:
David Bowie – vokal, akustična kitara, saksofon
Mick Ronson – električna kitara, klavir, orgle, sintetizator, spremljevalni vokal, aranžmaji za godala
Trevor Bolder – bas kitara, trobenta
Mick Woodmansey – bobni
Rick Wakeman – čembalo (“It Ain’t Easy”)
Dana Gillespie – spremljevalni vokal (“It Ain’t Easy”)