Založba: Caroline International
Datum izida: 22. 1. 2021
Produkcija: Steven Wilson
Dolžina albuma: 42.02 min
Zvrst: Progressive Rock
Ocena: 8.5/10
O »The Future Bites«, šestem albuma angleškega patriarha sodobne progrockovske scene Stevena Wilsona, se je govorilo že skoraj dve leti pred njegovim izidom. Prvi singli z albuma so prestrašili marsikatere prog puriste, saj so z grozo ugotovili, da se novi Steven Wilson, ki je v tem času, pri petdesetih letih, končno našel družico, se postrigel na kratko in postal ‘družinski človek’, želi še bolj oddaljiti od sveta progresivnega rocka in progresivnega metala kar je na nekoliko bolj zadržan način nakazal že na svojem prejšnjem albumu »To the Bone« (2017, RockLine recenzija).
Stevenu je v tem času močno zadišala krautrockovska scena iz druge polovice sedemdesetih ter elektro/sint pop in dance pop rock scena iz osemdesetih. Svoje naklonjenosti do določenih poprockovskih skupin Steven, ki je vedno sovražil to, da bi se v kolektivno zavest zapisal kot ‘zgolj’ žanrsko zategnjen progrockovski glasbenik, sicer ni nikdar skrival. Obenem je potrebno omeniti, da ima v svoji spremljevalni zasedbi glasbenika, ki ima bogate izkušnje iz sveta pop rocka in prog popa osemdesetih – kultnega basista in igralca Chapman sticka Nicka Beggsa, ki si je ustvaril ime predvsem kot član novovalovske senzacije Kajagoogoo.
Medtem ko je bil »To the Bone« v marsičem prog pop rock album, ki je bil sprejemljiv tako za oboževalce Stevenove bivše skupine Porcupine Tree kot skupin kot so denimo Tears For Fears, »The Future Bites« predstavlja še korak naprej v svet pop rocka, dancea in elektronike. Seveda številnih skeptikov pred izidom »The Future Bites« ni manjkalo, saj se je marsikateri progrockovski glasbenik, ki je mislil, da lahko z ‘levo roko’ ustvarja všečne poprockovske kompozicije, v preteklih desetletjih že pošteno opekel. Steven si te napake ni privoščil in je z »The Future Bites« ustvaril zelo poslušljiv, predvsem pa eklektičen in eksperimentalen poprockovski album na katerem se občasno še vedno slišijo njegove progrockovske in ambientalne glasbene korenine. Samo dve skladbi na »The Future Bites« imata očiten komercialni potencial, pa še ti dve zaradi ‘eksplicitnih’ besedil, ki mrcvarijo našo kruljavo, kapitalistično družbo, ne bi bili primerni za sleherno radijsko postajo.
Album se odpre s kratko in povsem pozabljivo ambientalno žalostinko »Unself«, ki je pravzaprav uvod v solidno, a nevznemirljivo sintpop stvaritev »Self«, kjer izstopajo predvsem elektronski vzorci in spremljevalni vokal Stevenove dolgoletne sodelavke, izraelske spremljevalne pevke Ninet Tayeb. Ambientalno nadvse prijetni in obenem izrazito melanholični »King Ghost« sodi med najbolj zanimive trenutke tega albuma, saj njegova aranžerska narava močno spomni na Stevenove pretežno elektronske in ambientalne stvaritve iz zgodnjih časov Porcupine Tree. »12 Things I Forgot«, kjer navdušijo predvsem odlične vokalne harmonije in osrednji klavirski aranžma v režiji Adama Holzmana, je fuzija zlatih časov dance pop rocka ter Stevenovih klasičnih ambientalnih prvin.
Funkovsko usmerjeni »Eminent Sleaze«, ki na trenutke zveni kot bližnjo srečanje med Pink Floyd in Michaelom Jacksonom in na katerem se sliši, da je Steven med drugim velik oboževalec Princeove glasbene zapuščine, bodo nekateri Stevenovi privrženci verjetno označili za najslabšo in najbolj nadležno stvaritev v njegovi dosedanji karieri, medtem ko bo drugim ta ‘provokativni’ eksperiment s ploski rok ter elementi gospela izpadel nadvse zabavno. »Man of the People« je še eden izmed vrhuncev tega albuma in eden izmed redkih trenutkov na albumu, ko je moč govoriti o klasičnem progresivnem rocku, ki na tej skladbi ambientalno spominja tako na Porcupine Tree kot na Pink Floyd.
»Personal Shopper«, verjetno najbolj nepričakovan podvig Stevenove dosedanje kariere in velika kritika konzumeristične družbe kar se tiče njegovega besedila, je nenavaden hibrid med krautrockom in dance popom. Harmonije in akustičnokitarska sekcija na tem (anti)kapitalističnemu antemu izpadeta zelo všečno, medtem ko refren spominja na bližnje srečanje med ABBA-o in Depeche Mode. Edina stvar, ki skazi ta nadvse zabavni eksperiment, ki brije norce iz potrošniške družbe, je predolga dolžina, saj gre za najdaljše delo na »The Future Bites«, čeprav se njeno bistvo razodene že po štirih minutah.
»Follower« zaradi repetativnosti sodi med šibkejša stvaritve na »The Future Bites« in za seboj, razen Stevenove kratke in nekoliko razglašene kitarske solaže, za seboj ne pusti kakšnega globljega vtisa. Bolj všečno izpade ambientalna žalostinka »Count of Unease«, ki predstavlja zaključek v ‘klasičnem’ in ‘prepoznavnem’ Stevenovem slogu kar pomeni, da gre za eno izmed redkih del na albumu, ki bo všeč širokemu spektru glasbenih ljubiteljev oziroma starim in novim privržencem Stevenove glasbe.
»The Future Bites« bo verjetno še vrsto let veljal za kontroverzni album, saj se bo gospod Wilson z njim zagotovo zameril marsikateremu prog puristu, medtem ko bodo žanrsko neobremenjeni poslušalci uživali v številnih aranžerskih, ambientalnih in produkcijskih vrlinah, ki jih je na tem pretežno elektronsko usmerjenemu vendar še vedno eklektičnemu in zanimivemu dosežku v izobilju. »The Future Bites« bodo torej cenili vsi tisti, ki Stevena ne dojemajo predvsem kot osrednjo figuro sodobnega progrockovskega gibanja, kateremu je prepovedano eksperimentirati z drugimi žanri in se ‘igrati’ z zvočno komercializacijo, medtem ko bodo preostali čakali, da se Steven spet vrne nazaj v bolj ‘domači’ in ‘udobni’ svet progresivnega rocka in prog metala.
Avtor: Peter “Dr. ProgRock” Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Unself
2. Self
3. King Ghost
4. 12 Things I Forgot
5. Eminent Sleaze
6. Personal Shopper
7. Man Of The People
8. Follower
9. Anyone But Me
Zasedba:
Steven Wilson – vokal, kitara, klaviature
Adam Holzman – klaviature
Nick Beggs – bas kitara, Chapman Stick”
Craig Blundell – bobni
Gostujoča glasbenica:
Ninet Tayeb – spremljevalni vokal
