Leslie West, s pravim imenom Leslie Weinstein, najbolj znan kot kitarist in vokalist newyorških legend iz Long Islanda, oziroma pionirskih blues hard rock ikon Mountain, je preminil 76. letu starosti.
Leslie West je 21. 12. 2020, na svojem domu, v bližini floridskega mesta Daytona, doživel nenaden srčni infarkt. Pri tem je ostal nezavesten in preminil dan kasneje.
Westov brat Larry West Weinstein je v zapisu na FaceBooku objavljenem 21. 12. 2020 namignil, da je bratovo zdravstveno stanje zelo resno: “Prosim za vse vaše molitve. Jenni (Leslie-jeva žena op. p.) je ob njem na Floridi, vendar pa Leslie ni v dobrem stanju. Hvala Jenni, brez tebe ne bi vzdržal. Njegovo srce se je vdalo in je priključen na ventilator. Zelo verjetno ne bo preživel noči.”
Leslie Weinstein se je rodil 22. 10. 1945. Njegova glasbena kariera se je začela na Long Islandu, ko je zaigral v skupini The Vagrants, vendar pa je postal prepoznaven zlasti zavoljo svojega dela z Mountain. West je Mountain ustanovil skupaj z basistom in vokalistom Felixom Pappalardijem, skupina pa je s svojim, za tisti čas silovito hrupnim “sludgy” zvokom, ki je vseboval močne točke oprijemališča v bluesu, že vizionarsko razkrila razvojne obrise bodoče heavy metal glasbe. Preden se je odločil za profesionalno glasbeno kariero, se je Leslie preživljal kot juvelir.
Mountain so s prvencem “Climbing!” definirali enega temeljnih kamnov ameriškega hard rocka. Album je produciral Felix Pappalardi. Ob svojem izidu se je zavihtel na 17. mesto Billboardove lestvice 200 najbolje prodajanih plošč. Najbolj prepoznavna skladba s tega albuma, pa tudi kariere skupine, je Mississippi Queen, ki se je uvrstila na 21. mesto najbolje prodajanih singlov Billboardove lestvice. Skladba, ki so jo napisali skupaj West, Pappalardi in bobnar Corky Laing, besedilo zanjo pa prispeval David Rea, je z ikonskim uvodnim udrihanjem po kravjem zvoncu hitro postala v očeh javnosti prepoznavna. Postala je navdih mnogim izvajalcem, ki so se odločili, da jo priredijo, kot mdr.: Ozzy Osbourne, W.A.S.P, pa tudi švicarski hardrockerji Gotthard.
No, na stari evropski celini, oziroma raje recimo na britanskem otočju, pa je večjo slavo, kot Mississippi Queen požel single Nantucket Sleighride. Gre na naslovno skladbo naslednjega albuma skupine, ki je bila vključena kot glasbena podlaga uvodne špice v ITV-jev dnevnik “Weekend World”. Napisala sta jo Felix Pappalardi in njegovo takratno dekle (kasneje žena) Gail Collins. Skladba je nastala po navdihu resničnega dogodka povezanega s kitolovko “The Essex” iz 19. stoletja, ki je nekega dne splovila iz pristanišča v kraju Nantucket, da se odpravi na kitolov. Ta se je kasneje prelevil v pravo tragedijo, ki se je končala s kanibalizmom. Privrženci skupine pa to skladbo tako ali drugače od nekdaj povezujejo s tragedijo, ki se je zgodila aprila 1983, ko je Collinsova s pištolo in strelom iz neposredne bližine, ustrelila in ubila Pappalardija.
Potem, ko je Pappalardi zapustil Mountain da se posveti producentskemu delu, sta West in Laing posnela še dva studijska albuma in sicer “Why Dontcha” (1972) in “Whatever Turns You On” (1973). Albuma sta nastala ob sodelovanju s Cream basistom Jackom Bruceom in izšla, kot WBL (West, Bruce and Laing).
West je dolga leta trpel za sladkorno boleznijo tipa 2 predvsem pa so se zdravstvene težave pričele vrstiti v zadnji dekadi njegovega življenja. Junija 2011 se je West nahajal sredi deset urnega letalskega poleta, ko je postala njegova desna noga povsem modra in otekla. Pri tem je izgubil zavest. Takoj po pristanku se je njegova žena Jenni znašla pred ultimatom zdravstvene stroke, pri čemer je morala podpisati, da se strinja z amputacijo Westove desne noge tik pod kolenom, sicer bi West umrl.
West je leta 1973 obnovil Mountain s Pappalardijem, vendar brez Laingeja. Skupina je leta 1974 izdala svoj četrti album “Avalanche” in znova razpadla. Mountain so v prihodnje izdali še štiri albume, ki so izšli v daljših večletnih časovnih presledkih. Leslie West je sicer posnel tudi nekaj solo albumov, nastopil pa je tudi v dveh filmih in sicer “Family Honor” (1973) in “The Money Pit” (1986).
Kitarist skupine Jethro Tull Martin Barre je nekoč za Lesliea Westa dejal: “Ko sem pričel resneje igrati električno kitaro, sem vselej stremel za tem, da razvijem svoj prepoznavni slog igranja. Tak, kot ga dotlej še nihče ni slišal. Zato nikdar nisem nikdar spremljal ne poslušal drugih kitaristov. Če me že sprašujete koga bi vseeno moral izbrati za svoj takratni navdih, pa je to Mountain kitarist Leslie West.”
RIP, Leslie. Izmed vseh izgub v rockerskih vodah, ki jih je prineslo leto 2020, je zame ta največja. Prav Leslie je zame tisti, ki najbolje pooseblja tisto Harrisonovo While My Guitar Gently Weeps. Dovolj je samo splušati njegovo priredbo Theme For An Imaginery Western. Nežne solaže v kombinaciji s hudo distorziranimi rifi.
Trikrat sem ga imel čast gledati. Prvič davnega 1989 v Ljubljani, kjer je nastopil kot del Night Of The Guitars koncerta, kjer si je oder delil s številnimi šest strunskimi legendami, kot denimo Robbie Krieger, Phil Manzaneira, Randy California, Wishbone Ash dvojcem, itd. In tudi akrat je izstopal, tako po glasnosti, distorziranosti in videzem, ko je naoder prilomastil kot obuti maček.
Drugič sem ga gledal sredi devetdesetih v Salzburgu, ko so Mountain na turneji In Your Face nastopili pred kakšnih 200 dušami. Nastop je bil gigantski, Leslie in Corky sta bila nabrita do konca. In čeprav takrat nisem poznal skoraj nobene njihove pesmi, sem čisto noter padel. Corky in Mark (Clarke, takratni basist) sta po nastopu klepetal s tistimi nekaj fani in se kar nista mogla načuditi, da se nekdo pelje 300km daleč na njihov koncert. Ja, prav tisti dan sem ugotovil, da je celotno grunge sranje imelo tudi koristne posledice za rock fane – dobili smo priložnost velikane rock glasbe videti od blizu, v intimnejšem okolju.
Tudi tretjič (žal tudi zadnjič) sem imel Leslie-ja gledati nekje konec prejšnjega tisočletja prav tako v Salzburgu. Tokrat je šlo vse narobe. Leslie ni bil zadovoljen z zvokom in je bil vidno zlovoljen, tudi Corky je raje kot tolkel, bobne prevračal, basist Richie Scartlett, ki je že itak bil videti kot iz drugega filma, pa je s kotičkom očesa ves čas prestrašeno opazoval Leslieja.
Kasneje sem si vedno želel, da bi jih imel priložnost še videti, a vsaj v zadnjem desetletju je bilo jasno, da iz te moke ne bo več kruha.
Kot mulc sem gledal film Vanishing Point (posnet 1971), kjer je tudi skladba Mississippi Queen in prav to mi je “vrezalo navoje”. Album MOUNTAIN – Twin Peaks mi je bil kot sveti gral, še posebej Leslijev Guitar Solo.
Še nedavno sem po netu iskal kakšno novico o njem, no zdaj je žal objavljena.
RIP Leslie