Lokacija: Ljubljana / Cankarjev dom / Slovenija
Datum: sobota, 24.03.2018
Prismojenih profesorjev bluesa ni potrebno posebej predstavljati. Neutrudljivi kvartet je igral v zadnjih letih praktično v vsaki luknji. Odigrali so mnogo nastopov po tujini. Po letih vztrajnosti pa je skupina uspela nastopiti tudi v ljubljanskih Križankah. Pred dvema letoma je luč sveta ugledal prvenec Family. Kljub uspešnosti prvenca so se fantje odločili, da ne bodo počivali na lovorikah kot mnoge slovenske skupine, ki izdajo prvenec in upajo na svetovno slavo. Sledila je koncertna plošča »Križanke – Live«, na kateri je bilo mnogo novitet. V mislih pa je bil že novi studijski album, ki je dobil uvodno predstavitev na koncertu v Cankarjevem domu, kjer je skupina tudi obeležila 10 let delovanja. Torej, kar dva razloga, da bo koncert res poseben.
Skupina je pred koncertom dala vedeti, da bo nastopila z mnogimi gosti, tako da rutinskega koncerta ni bilo za pričakovat. Sicer pa je pri Prismojencih znano, da lahko igrajo tudi po tri ure ali več, za kar so tudi koncert najavili v Cankarjevem domu z namenom, da lahko obiskovalci sedijo in se prepustijo glasbi, čeprav je prismojena epopeja zahtevala veliko koncertne kondicije. Na prvem mestu je torej bila glasba, zraven ni bilo šanka ali kadilnice, temveč le Prismojenci in gostje. Riskantna poteza, ker blues zna biti tudi precej naporen, a glede na to, kako ga Prismojenci zapakirajo, je blues vse prej kot suhoparen.
Skupina je pričela svoj dolg set z noviteto Poorboy, za tem pa se je vrnila na prvenec, s katerega je odigrala nekaj skladb. Ni trajalo dolgo, ko je skupina na oder povabila prvega gosta, Andraža Mazija, ki je zaigral na specifičen inštrument, pedal steel kitaro, s čimer je glasba Prismojenih dobila dimenzijo več in dodano vrednost k edinstvenosti. Gosti so se za Mazijem ves čas izmenjevali. Pridružili so se Domen Gracej na trobenti, Jasna Kmetec na saksofonu in Andrej Tomazin na kongo bobnih, s katerimi je bil odigran venček skladb, obenem so tudi »zajamali«, kar je seveda redna praksa skupine. Še eno nianso več je nastop Prismojenih dobil s klaviaturami Aleša Uhana. Skupina se je s svojim repertoarjem dotikala vseh možnih zvrsti. Slišati je bilo blues rock po britanskem vzoru, na drugi strani po tudi po vzoru Delta bluesa. Skupina si je mogoče za osnovo res vzela blues, a zaznati je bilo konkretne ekskurze v soul, funk, country, psihadelični rock in še kaj bi se našlo. Z gostujočimi glasbeniki in dodatnimi glasbili so Prismojenci dokazali, kako odprt dejansko blues je, s čimer se je porušil marsikateri stereotip.
Seveda tudi tokrat ni šlo brez priredb. Hendrixova skladba Voodoo Chile je postala že stalnica, odigrana pa je bila z izredno mero natančnosti in pristnosti. Kitarist Julijan Erič je naštudiral praktično vsak gib kitarske legende. A bilo bi nepošteno trditi, da je na koncertu žarel zgolj Julijan. Prismojeni delujejo kot entiteta, vsak član odlično odigra svoj del. Predvsem pa je treba pohvaliti komunikacijo članov in izredno usklajenost. Miha Erič je bil ponovno suveren z igranjem ustne harmonike in vokali. Usedel pa se je tudi za lap steel kitaro in tako še dodatno popestril že tako pester repertoar. Vseskozi je navduševala tudi ritem sekcija. Bobnar Zlatko Đogić je ves čas pomagal z vokali, publiko je navduševal s šaljivimi nagovori, v dobrih treh urah pa si je vzel le kratko pavzo, ko je bil na sporedu bas solo Mihe Ribariča, ki je dobil svojo solo točko dodatno z rapanjem skladbe Fuck the Police od N.W.A. Skratka, Prismojenci so resnično brez omejitev.
Gostujočih glasbenikov je bilo kar nekaj. Pri nekaj skladbah je pomagal tudi kitarist Grega Smola Crnkovič, ki je pomagal tudi pri snemanju aktualnega albuma zasedbe. Če je Julijan Erič navdušil s Hendrixovim stilom, je Crnkovič navdušil s stilom Stevieja Rayja Vaughana. Soliranje obeh kitaristov je bila prava poslastica za ljubitelje kitarske virtuoznosti. Za saksofon je bilo poskrbljeno že prej, dodatek pa je prišel še iz strani Lovra Ravbarja, ki je s svojo virtuozno točko pokazal svoje znanje glasbila.
Koncertni program je bil nedvomno bogat, a za kar nekaj obiskovalcev predolg, kar se je po dveh urah in pol videlo v odhodu nekaterih obiskovalcev. Skupina se je tega proti koncu začela zavedati, da je počasi napočil čas za slovo. A v igri je bilo še eno presenečenje, ki je poželo najbolj bučen aplavz na koncertu. Na oder je stopil Pero Lovšin, ki je s skupino zapel pesem »Na svoji poti«, s čimer je koncert dobil še tisto češnjico na torti.
Kljub dolgemu koncertu je bila skupina po treh urah poklicana nazaj na oder. Po predstavitvi članov in gostov je padel še zadnji »jam« in tako se je zaključila dolga epopeja, s katero je bil predstavljen novi album »Wacky Blues Professors«.
Prismojeni profesorja bluesa so s koncertom v Cankarjevem domu, na katerem so zabeležili 10 let delovanja, ponovno dokazali neverjetno edinstvenost in pristnost, ki ji v Sloveniji ni para. Skupina je polna nepričakovanih obratov, zna biti resna, zna se tudi odlično pošaliti. Lahko ponudi nekaj preprostega ali bolj zahtevnega. Omejitev tu ni, prisotna pa je progresivna miselnost, ki jih bo še daleč pripeljala, če bo skupina seveda vztrajala v tej smeri.
avtor: Primož Novak
