Založba: AOR Heaven Records
Datum izida: 31. 10. 2020
Produkcija: Rob Moratti
Dolžina albuma: 50.43 min
Zvrst: AOR/art rock
Ocena: 9.5/10
Rob Moratti je zelo dobro znano ime med privrženci AOR glasbe in dobrega melodičnega rocka, pa tudi art rocka, saj je v DNA-ju kanadskih glasbenikov naklonjenost »svojeglavemu vijuganju« znotraj izbranih žanrov, že kar pregovorna mantra. Da. To je tisti možakar, ali recimo kar vokalni imenitnež, ki se je leta kalil v skupini Final Frontier. Ti so resnično postregli s serijo kakovostno nadvse zavidljivih izdelkov, preden so v prvi dekadi novega milenija izginili iz obzorja. Zakaj? Rob Moratti se je namreč takrat priključil kultni kanadski art rock zasedbi Saga, s katero je posnel in izdal izvrstni, a žal spregledani album »Human Condition« (2009) ter izdal z legendarno skupino še en koncertni album »Heads Or Tails Live«. Skratka. Kdor je bil v pomladi leta 2009 tiste sreče kovač, da je ujel Sago z Morattijem (predskupina It Bites) v avstrijskem Wörlgu, ker bliže ozemlju Slovenije niso nastopili, tega dne ne bo pozabil do konca svojih dni.
Bodi dovolj uvodne romantike. Potem ko se je Michael Sadler premislil in se »odpokojil« ter vrnil nazaj na mesto Saga vokalista, je moral Moratti seveda dahniti svoj prerani: »Zbogom!«. Vendar ni obnovil zasedbe Final Frontier, pač pa se odločil, da se osredotoči na snemanje svojih samostojnih studijskih albumov. In odločil se je pravilno, kajti prav vsi po vrsti sijejo od brezgrajne kakovosti.
»Paragon« prihaja vsega leto potem, ko je Rob Moratti izdal album »Renaissance« (RockLine recenzija). Prim tem je bistveno spoznanje, da zadržuje vse kreativne vrline predhodnika. Glede na kratek časovni interval med obema albumoma to odtehta prav vse. Moratti je zadržal ob sebi tudi na novem albumu talentiranega kitarskega vrača Torbena Enevoldsena s katerim se več kot očitno odlično ujema pri komponiranju. Na bas kitari znova sodeluje tudi eden najbolj čislanih svojega posla Tony Franklin, medtem ko skrbi za bobne znova Morattijev nekdanji Final Frontier pajdaš Stuart Reid. Sicer je Morattiju pomagal to pot pri aranžiranju in pisanju material ob Dancu Enevoldsenu še cel garnizon švedskih mojstrov svojega posla in dejansko je kar dvanajst skladb novega albumav potankostih in detajlih resnično fascinantno optimiziranih. To so: Ken Sandin (Swedish Erotica, Alien, Da Vinci, Kee Marcelo), Felix Borg (Taste), Pete Alpenborg (Arctic Rain, Sunstorm) in Ulrick Lönnqvist (Code Red, Sahara). »Paragon« je nadaljevanje glasbenega vizionarstva predhodnih Morattijevih albumov. Logično je najbliže prav predhodniku »Renaissance«.
Malo manj kot 51 minut odlične zgibanke prvovrstnega pajdašenja z zapuščino AOR glasbe, ki je vpeta v vibrantno poskočni in dinamični produkciji in v kateri sobivajo gradniki zvočne krajine v vrhunski razporeditvi. Kitare grabijo vsevprek in zvok je nabrit. Z decibeli ne skoparijo. Solaže briljante. Užitek je slediti Enevoldsenovim mojstrovinam. Kot gostujoča glasbenika se pojavita na albumu tudi Joel Hoekstra (Whitesnake) in legendarni Ian Crichton (Saga). Moratti je izjemno cenjen glasbenik. Sploh vokalist. Ko smo pri vokalu poseduje izjemno širok register. Brez problemov »tolče po vseh cilindrih«, ko dosega tudi peto oktavo. Eden tistih vokalistov, ki prenašajo vokalno moč v izrazito ekstremna vokalna višavja, obenem pa zadržijo vso eksplozivnost neverjetno čistega petja. Če potrebujete bližnji namig, ne preseneča zakaj je Moratti leta 2015 posnel cel album priredb, ki ga je posvetli velikanom AOR glasbe Journey. Torej? Saj veste. Tony Harnell (Starbreaker, TNT), pa pokojni Tony Mills (Shy, TNT), Kevin Chalfant (The Storm, Steel Breeze), seveda pa bi lahko Moratti prepeval kadarkoli tudi pri Journey. Zato ga najdejo oziroma poiščejo najboljši glasbeniki kar sami od sebe. Ko so se maloprej nekje zapisali Whitesnake, naj dodamo da je kitare na Morattijevem albumu »Victory« iz leta 2011 v celoti odigral Reb Beach. Heca ni.
Dejansko so vse skladbe tega albuma zapisane maksimalnemu muzikalnemu izplenu. Vrhunski refrenski napevi, ki zgrabijo v hipu in dostavljajo atmosferične vrhunce v skladbah. Težko je izpostavljati vrhunce albuma, kajti vseh dvanajst točk je resnično dlakocepsko izbrušenih. Ko te prevzame ena skladba, tej sledi že druga. Iz skladbe v skladbo. Vse do konca albuma. Po tej plati je že mogoče skleniti da prinaša novi album še večjo mero dovršenosti in komponistične briljance glede na predhodnik, ki je izšel vsega leto dni prej. Zlasti mid-eight pasaže, pa tudi nekateri vezni prehodi nakazujejo na prefrigano podtaknjeno art rock premiso, saj presenetijo z nekaterimi rešitvami, ki jih AOR predvidljivost ne prenaša ravno najbolje. Vendar je prav v tem draž vseh Morattijevih albumov, ker presegajo ta izziv oziroma mu z odliko botrujejo.
Za takšno ploščo morate bit resničen ljubitelj AOR glasbe. Od otvoritvene I’m Falling pa vse do svojega zaključka z vrhunsko sklepno Stay Away, vas bo ta album čvrsto držal pri sebi. Nosi celo pridih melanholičnega koprnenja. Ob sicer ekstremno visokem izplenu bombastičnega pompa, ki drži poslušalca vseskozi v omami in siceršnji pozitivni in buditeljski naravnanosti! Produkcija je kot povedano fantastična. Vse na albumu deluje preprosto povedano, kot velika artistična mojstrovina. To ni tisti AOR album, ki ga takoj osvojiš. Prav zato ker nosi »ovinke presenečenja« v aranžiranju in zategadelj artorockovski pridih. Odkrivaš ga dlje časa. Prav to je garant izredne privlačnosti, saj ponuja kup detajlov, ki jih odkrivaš in polagoma odstiraš. Tančico, za tančico velike artistične odličnosti.
Avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
1. I’m Falling (3:51)
2. Rise Above (4:12)
3. What Have We Become (4:07)
4. Remember (4:14)
5. Where Do We Go From Here (4:17)
6. Drifting Away (3:43)
7. Break the Chains (4:07)
8. Alone Anymore (5:08)
9. Bullet Proof Alibi (3:52)
10. All I’m Living For (4:13)
11. Picking Up the Pieces (4:58)
12. Stay Away (3:54)
Zasedba:
Rob Moratti – vokal
Torben Enevoldsen – kitara, klaviature
Tony Franklin – bas kitara
Stuart Reid – bobni
Gostujoča glasbenika:
Ian Crichton (Saga) – kitara
Joel Hoekstra (Whitesnake) – kitara
