Založba: Metal Blade Records
Datum izida: 6. 11. 2020
Produkcija: Jim Matheos
Dolžina albuma: 72.23 min
Zvrst: Progressive Metal
Ocena: 10/10
Naj za uvod izkoristim nekaj »romantike«. Gorečim privržencem bo novi Fates Warning album zlomil srce. Iz več aspektov. Brez skrbi. Vsi pa so pozitivni, z izjemo tistega, ki namiguje na to, da je to očitno zadnji album v karieri skupine.
Fates Warning so ameriške heavy metal legende, ki so nekoč davno tega, recimo kar v prvi polovici osemdesetih, pričeli preigravati znatno hitrejšo, agresivnejšo in tehnično zahtevnejšo različico takratnih dognanj heavy metala stare evropske celine, ki je na krilih N.W.O.B.H.M. vse bolj prehajal v fokus globalne glasbene scene. Tako so Fates Warning nevede in nehote prisilili glasbene kritike, da so ti polagoma skovali novo žanrsko oznako, v katero so uspeli spredalčkati tudi svojevrstnost glasbenega artizma te skupine. Bil je progresivni metal, mnogo let pred Dream Theater.
Fates Warning so preživeli vse ere metala, videli vse velike vzpone, preživel celotni metalski univerzum. V karieri, ki je vstopila v 37. leto delovanja. Edina konstanta vseh inkarnacij skupine do tega dne ostaja kitarist Jim Matheos. Tihi poglavar skupine, ki je glavni antagonist vsega, kar premika skupino dalje. Fates Warning slovijo kot skupina, ki v vsej svoji karieri svojim oboževalcem ni postregla s slabim izdelkom.
»Long Day Good Night« je do tega dne skupno trinajsti studijski album te izjemno cenjene skupine, ki se lahko pohvali z zagrizeno četo blaznih oboževalcev. Torej ne gre za bataljon, a tisti, ki jih poslušajo, so izrazito predani častilci lika in dela zasedbe.
Bend je z novim albumom znova prešel pod okrilje Metal Blade Records. Po enajstih letih, odkar je izšel deseti studijski album skupine, »FwX«. Celo naslovnici novega in malo prej omenjenega albuma sta nekoliko podobni. Le da deluje ena kot novo rojstvo, druga pa kot tiho ugašanje. »Long Day Good Night« je zmagovito nadaljevanje glasbene poti ekspresionizma skupine, ki se ne ustavlja in ne spi na lovorikah. Roko na srce, sodijo Fates Warning med tiste kljubovalne izvajalce, ki jo označimo za najbolj skrito in dobro varovano skrivnost glasbenega sveta, ki jim svet nikdar ni izrekel častitljivega priznanja za artizem. Sploh potem, ko so v začetku devetdesetih v hipu pompozno zasedli progresivnovmetalski prestol Dream Threater.
»Theories of Flight« (2016) je bil v primerjavi z »Darkness in a Different Light« (2013) muzikalno še bolj definiran in tako postregel s še več ravnovesja med tehnično kompleksnostjo in progresivno raziskujočo barvitostjo ter muzikalno vrednostjo. No »Long Day Good Night« pa velja za album z nizom točk izjemne poslušljivosti, zaradi katerih se mu z lahkoto doda art rock oznako. Zavoljo eklektičnosti, predvsem pa zato, ker je ta preplet vseh virtuoznih vrlin, po katerih slovi skupina, tako perfektno združen z nenehno poslušljivo grabežljivostjo, kar je v seštevku garant pečatne in unikatne atmosfere, ki ji poveljuje konkreten drama teater. Tisti zahtevnejši glasbeni gurmani, ki ste se nemara ustrašili, da so Fates Warning na novem albumu postali marginalni in šli po poti Alter Bridge ali Foo Fighters, ste se močno ušteli. Le trenutki eksperimentalno raziskujoče naravnanosti in virtuozne igrivosti, kar pregovorno izhaja iz DNA te skupine, so razmeščeni na album bolj smotrno, kar velja tudi za tiste muzikalno najbolj pečatne točke, ki gredo prej v uho. In teh je tokrat vse polno. Prav to pa prinaša izdatno presenečenje. V pozitivnem oziru. Obenem je »Long Day Good Night« album, kjer so si Fates Warning privoščili nekaj izletov, ki jih do tega dne definitivno niso preizkušali. Artistično smelih in uspelih izzivov je kar nekaj. Integracija King Crimson in The Pineapple Thief bobnarja in filigranskega ter tenkočutnega feelingaša Gavina Harrisona v izzivalni, a krhki When Snow Falls ali godalnih aranžmajev v ganljivi baladi Under The Sun.
Člani skupine so bili v času pred nastopom covid-19 pandemije neverjetno aktivni. Izven okrilja Fates Warning. Jim Matheos je predlani z nekdanjim Fates Warning pevcem Johnom Archem izdal še drugi album njunega skupnega projekta (RockLine recenzija), ki je še boljši od prvenca, pri čemer je k sodelovanju integriral prav vse člane aktualne postave Fates Warning (z izjemo Raya Alderja). Ray Alder je izdal svoj solo album, Joey Vera je posnel in izdal novi studijski album z Armored Saint (RockLine recenzija) in ne nazadnje, neuradni peti član, torej njen koncertni član skupine, to je kitarist Mike Abdow, je v letošnji pomladi izdal fantastičen instrumentalen samostojni studijski album (RockLine recenzija). Če k temu prišteješ slogovne odklone, ki so med temi izdelki izraziti, potem je jasno, da združitev fantov v skupno glasbeno telo vselej garantira novo neizpeto glasbeno povest, ki lahko kvečjemu navdušuje.
Prav ta udejstvovanja so prispevala k temu, da so fantje vstopili v proces kreiranja novega albuma v izredno dobri formi. Še zrelejši, predvsem pa je Matheos želel spraviti skupaj material, ki bo v vsem Fates Warning, pa obenem presenečal. Tako skupino samo, kot njene oboževalce. Pri tem Fates Warning niso žrtvovali niti trohice svojega, na miljo prepoznavnega eklekticizma.
Človek niti ne ve, kje bi začel z opisovanjem materiala, tako je razgiban in slikovit. Adventiven, navdušujoč in zelo znano zveni. Če preskočimo kar proti repu albuma, The Longest Shadow of the Day – saj veste, kako je pozimi s sencami ob četrti uri popoldan, ne? Gre za progresivni vrhunec albuma. Ne le zato, ker je skladba dolga enajst minut in pol, pač pa, ker nagovarja eksperimentalno. Uvodoma odpira skladbo Abdow z jazzovsko (clean) solažo s čistim kitarskim zvokom. To je tista točka, ki jo ljubitelji preprosto zahtevajo od skupine. Razvija se spektakularno. Skozi mnoštvo motivov in obratov ritmičnih ključev in prinaša na enem mestu vse, kar Fates Warning so. Bili in upajmo, da ostanejo. Ko že vse deluje, da gre za instrumental, se vključi Alder z vokalom, kar pripelje skladbo v atmosferični finalni krešendo.
“Long Day Good Night” dejansko deluje, kot govori naslov. Dan, ki zelo dolgo ugaša, ko izginja v prav tako dolgo noč. Je mračen album. Izrazito mračen. Deluje kot slovo. Od začetka do konca. Slovo od vsega. Naslovnica predstavlja zadnji pojemajoči sončni žarek, ki zapušča puščobni svet postapokaliptičnih razgledov. Oropan vsega, v kar smo kdaj koli verjeli. To je zelo verjetno zadnji Fates Warning album.
Album sta pričela skladati Matheos in Alder še v lanskem letu in je pravzaprav rezultat njunega skupnega in posebno tesnega sodelovanja. To se čuti zlasti po tem, da se instrumenti večkrat, s filigranskimi potezami finomehanike, pretkano prilagajajo vodilnim vokalnim linijam, ki prevzemajo pobudo in v katerih Alder naravnost fascinira s svojim fenomenalnim vokalom in vso podoživetostjo. Večino besedil je napisal Ray Alder, z izjemo besedila za prej omenjeno The Longest Shadow of the Day, ki je Matheosovo, in za skladbo The Last Song, za katero sta ga napisala skupaj z Matheosom. To je sploh prvič, da sta Alder in Matheos napisala skupaj besedilo. In simbolično je to očitno tudi zadnja Fates Warning skladba. Zadnja, ki je bila napisana. Alder je namreč v uradni izjavi dejal, da Matheos v prihodnje ne želi več pisati glasbe za Fates Warning. Turneje vsekakor pridejo v poštev, a kot kaže, zna biti »Long Day Good Night« zadnji album Fates Warning kariere.
Uvod in izhod iz albuma sta dopolnjujoča. Kot sončni vzhod in zahod. Izhod albuma z akustično The Last Song pripravi odlično podlago za to, da se ga lotiš v vnovičnem poslušanju. Po triminutni atmosferični gradaciji uvoda bruhne The Destination Onward z izrazitim rifom, ki zgrabi hipoma. Takoj je jasno, da bo to odličen album. Uvodni komad razgalja Alderjevo spoznanje, da bodo Fates Warning nekoč prenehali s kariero. Je spoznanje o nečem, kar se bo zgodilo. Tako ali drugače. Ker je usojeno, da se bo zgodilo. Trenutno bend funkcionira, a je zapisan svojemu koncu, tako ali drugače. Depresivno besedilo. Vendar mojstrsko mračnjaštvo, ki zlomi srce. Uvodoma. Gre za najdaljši album kariere skupine, dolg dobrih 72 minut. Niti sekunda ni odvečna. Tako celovit in dovršen je. Shuttered World nadgradi uvoden naskok, deluje še trše in še bolj navito. Je ena najhitrejših skladb albuma. Udarnosti pa ji ne manjka. Tudi v grabežljivem, a melanholičnem refrenu. Nasploh so refrenski napevi to pot praviloma prav vsi pečatno grabežljivi. Težko je izbirati favorite albuma.
Predvsem pa tokrat posebej presunejo mirne točke, kot je Under the Sun, kjer Fates Warning presenečajo z milino in bridkostjo, ki so jo sposobni tako krhko sproducirati. Komad, ki bi se lahko prosto vrtel na radijskih frekvencah. Na takšnih, z vsaj kančkom glasbene razgledanosti in glasbenega intelekta (ne v Sloveniji). Tu je izrazito globoka in koprneča Now Comes the Rain, z briljantno gradacijo med kitico in refrenskim napevom, kjer razpoloženje v razvoju intenzitete nenehno raste.
Skladbi Now Comes the Rain in malo kasnejša Begin Again sta povezani. Z besedili. Po vsakem padcu se je treba znati pobrati. Razpenjena Scars govori o tem, da nekatere stvari, ki jih doživiš, ostanejo s teboj celo življenje in te spremljajo kot brazgotine opominov. Liar je prvo besedilo, za katerega je Alder našel navdih v aktualni politični situaciji. Seveda z ZDA v gorišču, fasciniran nad grozljivim spoznanjem, kako se zdi veliko ljudem sprejemljiva sprijenost rasistične anarhije. The Way Home črpa navdih v zgodbi izpred nekaj let, o letalu malezijske letalske družbe, ki je med poletom čudežno izginilo. Glass Houses se naslanja na vse hujšo odvisnost svetovne populacije od družabnih omrežij. When Snow Falls je bila sprva mišljena kot dodatna skladba za verzijo albuma, ki bi izšla na japonskem trgu. Bobne zanjo je v celoti prispeval Gavin Harrison, saj je bil Jarzombek v času, ko se je snemala, prezaposlen z drugimi rečmi. Deluje kot najbolj mirna in hipnotično raziskujoča točka, kjer si je skupina privoščila artistični izlet, kakršnega od nje sicer nismo vajeni. Alone We Walk govori o tem, da hodi vsak sam po svoji poti. Nekega dne se je Alder odločil, da se bo odpravil iz centra Madrida peš domov. Tako se je med osem milj dolgo hojo proti periferiji mesta srečeval z vse manjšim in manjšim številom mimoidočih dvonožcev. Alder se je tako na neki točki svoje poti znašel povsem sam v parku. Sam s seboj in svojimi občutji.
Album nosi perfektno zmes presunljive prodornosti izbranih fraz, ki ga plemeniti izjemna moč ritem sekcije, kjer kraljuje organska narava zvočne produkcije. Vsa ta ritmična prodornost je kontrastno kronana z groove retoriko visoke dinamike bas linij Joeya Vere ter nenehno genialnih rošad in rolingov ter izzivalnih prehodnih domislic Bobbyja Jarzombka. Album je vrhunski kumulus do neke mere nepričakovanega razvoja dogodkov, ki pa so to pot vpeti, kot povedano, v izredno muzikalno kompaktnost formatiranja. Tokrat je to prej art metal kot progresivnometalski album. Kot izdelek je šel skozi izjemen proces detajliranja in dejansko pooseblja nabor najbolj optimiziranih rešitev komponiranja. Je delo artistične briljance in poseben album celotnega diskografskega opusa skupine.
Če je zadnji, bo že samo po tej plati definitivno zlomil srce vsem oboževalcem skupine, sicer pa lomi njegova globina in artistična izpiljenost, ki prinaša brezmejno melanholijo. Ko se kot poslušalec nalezeš te intenzivne bolečine, ki jo razgaljajo točke albuma, je njegov hipnotični, »sladko-bridki« opoj toliko izrazitejši. In če je res zadnji Fates Warning album, potem so se kot komponisti z njim poslovili v slogu največjih glasbenih herojev galaksije. Definitivno eden najboljših albumov kariere skupine, če pa ne najboljši, pa definitivno artistično najbolj zrel. Vštevši začetno obdobje osemdesetih. Odveč je dodati, da gre za enega najboljših progresivnometalskih albumov letošnjega leta. Deluje čudno, da se tako označuje novi album legendarne skupine progresivnometalskega pionirstva, ki je prvi artistični zenit dosegla sredi osemdesetih. Sploh, ker je to že njen trinajsti studijski dosežek. A tako je. Tudi po nešteto rotacijah nenehno nagrajuje in v podani ekspresiji zaposluje poslušalca. Toliko izrazne širine in globine poseduje. Podane s preskokom na nov zrelostni nivo artizma. Dobro znanega artizma, ki pa to pot kipi od vse svete idejne svežine in pronicljivosti.
Avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
1. The Destination Onward
2. Shuttered World
3. Alone We Walk
4. Now Comes the Rain
5. The Way Home
6. Under the Sun
7. Scars
8. Begin Again
9. When Snow Falls
10. Liar
11. Glass Houses
12. The Longest Shadow of the Day
13. The Last Song
Zasedba:
Ray Alder – vokal
Jim Matheos – kitara
Joey Vera – bas kitara
Bobby Jarzombek – bobni
Sodelujoči glasbeniki:
Mike Abdow – kitarske solaže na skladbah št. 2, 5 in 12
Gavin Harrison – bobni, tolkala na skladbi št. 9
Mike Posen – violina na skladbi št. 6
Raphael Weinroth-Browne – čelo na skladbi št. 6
