Založba: InsideOut Music
Datum izida: 28. 8. 2020
Produkcija: Daniel Gildenlöw & Daniel Bergstrand
Dolžina albuma: 53.32 min
Zvrst: Progressive Metal / Crossover-Prog
Ocena: 9.0/10
Pain of Salvation so konec letošnjega avgusta izdali svoj enajsti studijski album. Z njim so svojim dolgoletnim privržencem znova spodmaknili tla pod nogami. Kdor na to ni bil pripravljen, se je gotovo dolgo opotekal, preden je znova ujel ravnotežje ter priključek s skupino v letu 2020. »Panther« namreč strese. Iz več aspektov. Neverjeten pogum in predrznost izraža skupina tudi po krepkih 23 (plus) letih delovanja, saj je nemara prav ta album celo eden najbolj provokativnih, če ne kar bizarnih, kar se eksperimentalne plati tiče. »Scarsick« (2007) velja za tistega »grdega račka«, ki je razdelil bazo oboževalcev in tisti, ki so ostali zvesti novim glasbenim usmeritvam skupine, tudi tokrat ne bodo obrnili hrbta skupini. »Panther« je naravnost fascinantna stvaritev. Vse kar si bi človek mislil pod oznako progresivni metal, se to pot znajde na silno trhlih temeljih, kajti bend je popolnoma reafirmiral svoje poslanstvo na povsem drugačnih glasbenih izhodiščih idejnega aranžiranja in lepljenja zvočnih pastel v novo glasbeno ekspresijo. To je vsekakor prej crossover-prog album, kot kaj drugega. Nosi elemente elektronske glasbe in alternativnega rocka, momenti metala, pa so tokrat zgolj dodatna začimba, ki razgibava atmosfero.
Da. Elektronika. Vzorčenje, programiranje, kup zankanja, speljanih kitarskih fraz skozi najbolj čudaško efektiranje in zvočno pačenje, daleč stran od tiste »klasično« zveneče metalske distorzije. Če je bil predhodni album – v letu 2017 izdani »In the Passing Light of Day«-, nekakšna vrnitev k formatu prve ere delovanja skupine – tja k prvim štirim albumom kar je znova vzbudilo zanimanje vseh progmetalskih puristov-, pa je »Panther« izrazit odklon naproti novim glasbenim obzorjem, proti katerim je tokrat odplul Daniel Gildenlöw s svojo tovarišijo. Pravo nasprotje od tihega pričakovanja, pa vendar za vse, ki skozi leta budno spremljajo silno spretno žongliranje skupine z zvočnim eksperimentalizmom, nič posebno šokantnega. Že prva dva singla, s katerima je skupina napovedala album Accelerator in Restless Boy, sta nakazovala, da bo novi album spet povsem nova glasbena zgodba o Pain Of Salvation. Pot skupine je pot artističnega samoodkrivanja in po tej plati bi se lahko imenovala tudi Path of Salvation. »Panther« je izrazit primer tega. Epska simfoničnost je navkljub vsem zvočnem odklanjanju zagotovljena preko albuma. Ob epski zaključni progresivni suiti Icon, je druga skladba albuma, to je grabežljiva Unfuture po strukturi, najbliže tistemu, kar lahko v primerjavi s preteklimi albumi označimo za tipskost Pain of Salvation.
Zelo verjetno je moral Ragnar Zolberg prav zato zapustiti članske vrste skupine, ker se v novi usmeritvi ni najbolje znašel. V ekipo pa se je vrnil za Gildenlöwa preverjeni Johan Hallgren, ki je takšnim nalogam seveda kos. »Panther« je album, ki raste počasi. Zahteva polno zbranost. Pa tudi ne. Zahteva preprosto čas. Predvsem pa popolno notranjo mirnost, sproščenost oziroma kar se da razrahljan, pa tudi radoveden um tistega, ki ga odkriva. Je namreč zelo težka kost za glodanje, kar pa niti ne preseneča. To je šlo pričakovati. Na njem je skupini uspel eksperiment, da je zadržala ves svoj eklekticizem, pri čemer je znova revolucionarno posegla v zvočne strukture aranžiranja, tako v produkcijski maniri, kot maniri aranžiranja. Žrtvovala ni niti ščepca sebi lastne artistične karizme. Izjemno pomemben gradnik pri vsem je vokal Daniela Gildenlöwa, ki je na miljo prepoznaven in dejansko fokalna točka tistega čemur bi človek rekel artistično resnicoljubje, gola iskrenost, umetniška brezmadežnost. Deviškost, če želite. Premore na trenutke znova toliko miline, da sproža mravljince po koži, kot je to vodilni napev otožne balade Wait. Mojstrovina. Tudi tokrat slovi Gildenlöw po svojem vokalnem kameleonstvu, s katerim bi lahko odpel v celoti popolnoma sam obsežno operno delo (v več vlogah). Mnoštvo falzetnih preskokov križanih z implozijo frenetičnih izbruhov, če ne kar shizoidnim vokalnim grmenjem, pa nato znova v nadaljevanju grleno, skorajda šepetavo jemanje verzov,… Neverjetno je kaj vse spravi iz svojega vokala. V tem ostaja gotovo še danes eden najboljših vokalov progresivno metalske scene. Vokalna paleta barvnih nians, hkratna čustvena karizma, s katero tako prepričljivo in skorajda hipnotično nagovarja in prevzema poslušalca, funkcionira brezmadežno. Tisti prelom vzdušja znotraj naslove skladbe med “freestyle” (rap) kitico in strogo muzikalnim refrenskim napevom, ki stre srce, je za poslušalca dobesedno prava šok terapija.
»Panther« nosi izrazito distopično atmosfero. Je silno mračen album. Idejno silno razgiban album, ki navdušuje na vsakem koraku. To pot je zvočna krajina polna torej programskega vzorčenja, elektronskih trikov, ki koketirajo s slikovito rabo klaviatur. Prav tako grabijo preskoki vzdušij med mirnim pasažami, kjer spremlja podoživeti vokal le klavir, kar pa nenadoma spreobrnejo siloviti izbruhi zvočno multifacetnih struktur aranžiranja. Pain of Salvation pa ob vsem tem poskrbijo še za intenzivno razgibavanje fraz in motivnih figur z implantacijo zahtevnejših poliritimičnih struktur. Polno sinkopiranih, pri čemer se podajo v pentole in septole. Nihče v kvartetu se torej niti malo ne dolgočasi. Niti za hip ne. Skratka. Vse to dokazuje da, so Pain of Salvation bend briljantih glasbenikov. Gledano na individualni ravni. In ker lahko shajajo s takšno karakterno individualnostjo ekipno, je to garant svojevrstne glasbene izkaznice skupine in iztočna točka nenehne artistične rasti eklekticizma skupine.
Dejansko se prikrade tokrat na album nekaj tistega (pogrešanega) klasičnega zvoka, ali recimo tistega »metalskega« zvoka, pa še to pogojno. Npr. v sklepnem trinajst in pol minutnem epu Icon, ki sklene album. Nasploh tam nekje malo pred iztekom osme minute, ko se fraziranje končno oprime domačno zvenečega overdrive-a in dostavi obenem tudi edino »pravoverno« kitarsko solažo na albumu, ki pa ustvarja izjemen finalni krešendo mračnjaške in distopične atmosfere albuma.
»Panther« je konceptualiziran album. Konzumenta postavlja v distopični svet družbe psov in panterjev. Ureditev sveta je karakterno ustrojena značaju psov, ki v tej ureditvi nadvladujejo panterje in jim vsiljujejo svoj življenjski princip. Psi so tudi mnogo številčnejši v tej družbi. Panterji morajo shajati z družbenimi normativi in standardi, ki so zanje torej popolnoma tuji. Inteligenca panterjev presega te družbene okvirje, njihove drugačnosti na individualni ravni, pa ne sprejema prav noben pes. Zato so nerazumljeni in ožigosani. Ker ne izpolnjujejo družbenih standardov in se z njimi ne istovetijo. Za razliko od socializiranih psov, so panterji popolni samotarji, ki se ne podrejajo pravilom po katerih živi večina. Zelo aktualen koncept za čase v katerih živimo in v katerih se ljudje vse manj in manj opirajo na razmišljanje z lastno pametjo. In to postaja za vse nas zelo nevarno. Izguba individualnosti, izguba identitete posameznika in nenazadnje poslanstva, ki mu je ob rojstvu položeno v zibelko. Greh se je odreči lastni identiteti, pa vendar se ji večina nevede in nehote. Vsega tega je danes na slehernem koraku odločno preveč. Reklame, mediji, božji posredniki, politiki in stroji mislijo namesto nas. Vzdržijo le najmočnejši. Tihi bojevniki in tihi uporniki. Panterji. Ko združiš ta koncept z glasbo, aranžmaji in nad vsem z Gildenlöwovim fenomenalnim vokalom, postane jasno, da so Pain of Salvation s »Panther« znova artistično prekosili sami sebe in si priigrali nov zmagoviti poker asov. Ko se odlični ep Icon bliža svojemu koncu, postajajo napevi Gildenlöwa vse bolj intenzivni, melanholija pa vse bolj grabežljiva ter intenzivna, ko prevzema v prodorni čutni globini. Razpoloženjska kulisa drama teatra, ki jo vzpostavi skupina ob koncu albuma, je izjemna in te preprosto samodejno pripravi do tega, da si album zavrtiš znova.
Pain of Salvation ostajajo neverjetna mašinerija. Ne podrejajo se ustaljenim glasbenim principom, ne normativom. Ne prenašajo predalčkanja in ne poležavajo na lovorikah stare slave. Imajo malo smole, da izhajajo iz časov, ko se je zgodil prvi »post Dream Theaterovski progresivnometalski bum« sredi devetdesetih in da so vsi od njih pričakovali, da se bodo držali »Remedy Lane »(2002) tirnic. Pain of Salvation so s »Panther« postregli artistično drznost, ki bo danes bližja ljubiteljem kakšnih Leprous, kot pa progresivnometalskim puristom iz časov devetdesetih let. »Panther« je še en briljantni artistični mejnik v diskografskem opusu te žilave in nepokorne skupine, ki tako z njim nakazuje, da še zdaleč ni rekla zadnje besede.
Avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Accelerator
2. Unfuture
3. Restless Boy
4. Wait
5. Keen To A Fault
6. Fur
7. Panther
8. Species
9. Icon
Zasedba:
Daniel Gildenlöw – vokal, kitara, itn…
Johan Hallgren – kitara, spremljevalni vokal
Léo Margarit – bobni, spremljevalni vokal
Daniel Karlsson – klaviature, kitara, spremljevalni vokal
Gustaf Hielm – bas kitara, spremljevalni vokal
