Iron Maiden so po albumu »Seventh Son Of A Seventh Son«, izjemno uspešni turneji, ki je sledila njegovemu izidu – ob čemer je nove odrske podvige spremljala izredna ambicioznost skupine, da še razširi in obogati vse spremljajoče scenske kulise in postreže s še spektakularnejšimi predstavami, ter z najbolj ambicioznim albumom, ki je z usmeritvijo veleval še kompleksnejše aranžiranje, se reflektiral celo progresivno in znova vseboval zvočne učinke kitar, odigranih skozi sintetizator, dosegli točko zenita. V artizmu in v komercialnem oziru. Zasedbo je krasila magija postave, ki je od leta 1982 delovala v nespremenjeni zasedbi in nanizala najboljše albume ne le svoje zlate dobe delovanja, pač pa kar cele kariere. Od tod ni čudilo, da je album »Seventh Son Of A Seventh Son« (RockLine recenzija) zasedel prvo mesto najbolje prodajanih plošč v ZDA. Praviloma bi si vsaka skupina, ki bi v svoji karieri dosegla kaj podobnega, brez resnejših pomislekov privoščila vsaj enoletni premor, si v tem času napolnila baterije in se revitalizirala. Si čestitala in se znova srečala po kakšnem letu, da nadaljuje s svojim poslanstvom. Leto 1989 bi moralo biti za Iron Maiden torej leto zasluženega počitka. In vendar?
Steve Harris se je vneto ukvarjal s produkcijo in režijo koncertnega filma »Maden England«, ki izhaja z britanskega dela turneje »Seventh Tour Of A Seventh Tour« in koncertnega nastopa v Birminghamu. Adrian Smith, ki je svoj komponistični talent kapitaliziral zlasti na albumih »Somewhere In Time« (RockLine recenzija) ter »Seventh Son Of A Seventh Son«, je zagnal svoj nov glasbeni projekt A.S.a.P. (Adrian Smith and Project), ki je bil rockersko »mehkeje« in še bolj muzikalno orientiran, če ne mestoma kar AOR-ovsko. Iskro, ki je zanetila ta projekt, je treba poiskati na dveh skritih nastopih članov Iron Maiden, FM in Urchin. Eden izmed obeh je izšel tudi v obliki bootlega (The Entire Population of Hackney, 19.12.1985, v živo iz kluba Marquee). Adrian je pri A.S.a.P. prevzel tudi vokalne naloge (njegov vokal je bolj raskave narave, občasno vskoči na um kakšen Bryan Adams) in mnogi so se ustrašili, da bo povsem prenehal z igranjem metala. Izida prvenca in edinega albuma tega projekta »Silver And Gold« privrženci skupine Iron Maiden niso preveč toplo sprejeli, prav tako pa izid ni naletel na pretirano pozornost medijev, prinesel je komercialni polom in tako hitro utonil v pozabo.
Bruce Diskinson pa je leta 1989 snemal svoj prvi samostojni studijski album »Tattooed Millionaire«. V tistem času je napisal skladbo Bring Your Daughter to the Slaughter, ki je bila namenjena glasbeni podlagi za film »A Nightmare On Elm Street 5: The Dream Child«. V Dickinsonovi studijski ekipi je bil nekdanji White Spirit kitarist Janick Gers, ki si je nabiral izkušnje tudi pri Ianu Gillanu in njegovi skupini ter celo prispeval eno od kitarskih solaž na prvencu nekdanjega Marillion pevca Fisha »Vigil in a Wilderness of Dreams« (RockLine recenzija). Ta je Dickinsonu pravzaprav odigral vse kitare na prvem albumu. Bruce Dickinson je to potezo obrazložil z dejstvom, da se je na tak način hotel preizkušati v glasbenih izzivih, česar sicer znotraj Iron Maiden nikdar ne bi mogel ali smel.
Potem je prišel zaključek leta 1989 in november, ko je skupina priredila zabavo, s katero je počastila izid novega koncertnega filma, ki je bil dostopen v obliki VHS kaset. Tam so obelodanili, da v bližnji prihodnosti krenejo v nov proces snemanja albuma, ki pa naj bi bil glede na razgibani »Seventh Son Of A Seventh Son« bolj »slečen« in poenostavljen ter bi tako dostavil vrnitev skupine k svojemu izvoru – elementarnosti. Medtem ko je za Iron Maiden vse še delovalo kot popoln pomladanski razcvet, če ne kar vrh artističnega in komercialnega cvetenja, pa je ta bližnja prihodnost nakazala, da je skupina prispela do vrtinca, ki jo bo potegnil v negotova in turbulentna devetdeseta.
To, kar je ustvarjal Dickinson na svojem albumu, je Harrisa impresioniralo. Album »Tattooed Millionaire« je izšel maja 1990, to je dobre štiri mesece pred novim Iron Maiden albumom. Harris je izkazoval navdušenje že nad skladbo »Bring Your Daughter… To the Slaughter« in presodil, da bi lahko tudi Iron Maiden iskali priložnost v podobni glasbeni usmeritvi. Harrisu je bila Dickinsonova skladba, mišljena za glasbeno podlago grozljivke, celo tako všeč, da ga je vprašal, če bi lahko Iron Maiden posneli svojo verzijo te skladbe za njihov novi album, s čimer se je pevec strinjal. In več. Bil je celo počaščen. Dickinsonov studijski prvenec je v kvaliteti sicer nihal. Ni vseboval Bring Your Daughter… To The Slaughter, pa tudi sicer si njegov skupni imenovalec našel prej v hard rocku kot metalu. Vseboval je zelo raznolik glasbeni izbor, vključujoč epsko otvoritev s skladbo Son Of A Gun pa himnično naslovno skladbo pa drveči rock’n’roll dražilec Dive! Dive! Dive!, osebno izpovedno Born in ’58 in celo več kot spodobno predelavo Mopp The Hopple hita All The Young Dudes, katere avtor je David Bowie. Kakorkoli, pevec je s prvim samostojnim studijskim albumom dosegel svoj cilj. Za hip je izstopil iz komformističnega udobja, ki ga je užival artizem njegovega bivanja v Iron Maiden
Smith, ki je z A.S.a.P. prvencem »Silver And Gold« pogorel, je veljal v srcu za klasičnega hard rock komponista. Posedoval je pretanjen in izdelan smisel za pečatno muzikalnost, ko je postavljal svoje kompozicije. Malodušje kitarista ob pogromu A.S.a.P. prvenca je nadalje poglabljal tudi razkol med kitaristovo glasbeno vizijo in novo začrtano usmeritvijo skupine Iron Maiden. Steve Harris je zaznal, da se je kitarist pričel oddaljevati in je sklical z njim sestanek. Na njem ga je vprašal, če želi ostati v skupini. Smith je odvrnil, da ni več prepričan in Harris se je odločil pravzaprav sam namesto Smitha, pri čemer je moral, kot človek, ki so mu prva prioriteta v življenju Iron Maiden, požreti precej sline, ko je spoznal, da je izgubil Adriana Smitha. Vedel je le, da bo morala skupina ostati močna in vzdržati.
Kdor je sledil podrobno enemu od gornjih odstavkov tega eseja, se ne bo čudil, da so Iron Maiden ne le zelo hitro našli zamenjavo za Adriana Smitha, pač pa, da je novi član skupine postal kar Janick Gers, doma iz angleškega kraja Hartlepool. Na avdiciji so zadoščale le tri skladbe, da so ga Iron Maiden sprejeli v svoje vrste. Navzven je vse delovalo, kot da nihče pretirano ne žaluje za Adrianom Smithom. V siju stroge profesionalnosti tu ni bilo prostora za pretirano čustvovanje in objokovanje.
Po letu 1982, ko so izdali »The Number Of The Beast« (RockLine recenzija), so Iron Maiden svoj naslednji album znova snemali v Veliki Britaniji. Za to so izbrali nikogar drugega kot svojega šestega člana, Martina Bircha. To pot so za snemanje izbrali kar kaščo, predelano v studio, ki se je nahajala na posesti Steva Harrisa v angleškem Essexu. Snemanje je trajalo tri tedne.
Steve Harris je v času, ko se je pripravljal album »No Prayer for The Dying« razglabljal: »Gre pretežno za bolj agresiven album, kot so bili pretekli. Mislim, da so bili nekateri naši privrženci precej razočarani nad našo glasbeno usmeritvijo, ki smo jo nedavno ubrali. Zato bodo veseli, ko bodo videli, da se vračamo k bolj agresivnemu in udarnemu slogu. V skupini je vsekakor še vedno ogenj!«
Nemara je prav v ognju ključ, kajti ta se ni razgorel, kot je bilo pričakovati. Ni dvoma, da je skupina v album »No Prayer For The Dying« investirala mnogo dobrih idej in rešitev, vseeno pa album kot celota obstane v mlačnosti in navdaja z občutkom, da na njem preprosto nekaj manjka. Gotovo je, da z odhodom Smitha ni več magije in da Gers ni isti kitarist, pa vendar ni bila težava v tem. Kemija osemdesetih je bila za vedno pozabljena, pa vendar to ni izgovor, da Maiden ne bi mogli najti bolj pečatne kemije tudi v prihodnje. Dickinson je drastično spremenil pristop petja, ki je postal izrazito grlen, raskav in agresiven. Na večini točk albuma pristopa na tak način, najbolj pa godi tak pristop ravno v obeh singlih Holy Smoke in Bring your Daughter … to the Slaughter, ki je bil za skupino nasploh prvi in edini single, s katerim je zavzela prvo mesto lestvice.
Ob dejstvu, da se je album slabše odrezal od predhodnika na obeh, tako na ameriški (12. mesto), kot britanski (2. mesto), tudi single na prvem mestu, ne prinaša bistvenega olajšanja. Za skladbo Tailgunner je bilo prav tako sprva načrtovano, da izide kot single, pa je skupina posnela zanj le video. Single ni nikdar izšel, je pa Derek Riggs ustvaril naslovnico z Eddiejem na to temo!
Skupina je izdala svoj prvi single za skladbo Holy Smoke 10. 9. 1990, torej nekaj tednov pred uradnim izidom albuma. Na britanski lestvici najbolje prodajanih singlov, je zasedel tretje mesto.
Polovica skladb, raje kakšna več, navdaja z občutkom, da bi bile lahko znatno boljše in da nosijo, na nek način, neizpet potencial. Takšna je recimo The Assassin, v kateri mračna atmosfera ves čas odlično narašča skozi posrečeno kitico in predrefren, dokler je ne pokoplje povsem brezvezni refren, brez melodije. Public Enema Number One se temu še uspe spretno izvleči, medtem ko Fates Warning ostaja v refrenu podobno neizpet. Sklepna Mother Russia prinaša iskro upanja, da je z nami naposled ep tipa naslovne skladbe s predhodnega albuma ali To Tame A Land, pa vendar … Komad se »preseka« po petih minutah in pol igre, ravno na točki, ko bi se moral razvijati dalje skozi kopico raznolikih motivov in spremembe ritmičnih ključev, kar znova pušča poslušalca hladnega. Komad poseduje odlične ideje, ki jih Iron Maiden namerno niso razvili do konca, ker je bila v viziji zahtevana »elementarnost«. Niti ni treba posebej poudarjati, da je bolj surovemu zvoku in poenostavljenim aranžmajem sledila tudi vsebina sporočil v besedilih, ki so misterij, okult in fantazijo zamenjala za tegobe vsakdanjika, družbeno kritičnost, drvenje naproti ekološkim katastrofam, norčevanje iz tele-evangelistov …
Zvok je slečen in skuša loviti živost. Poenostavljenost in neposrednost godi tipom kompozicij Holy Smoke, Bring Your Daughter… to the Slaughter (s prihuljeno rock’n’roll konotacijo) in otvoritveni Tailgunner. A dodajajo na album »party time« vibracijo, kar heavy metalska pravovernost silno slabo prenaša. Redki cvetki, ki prineseta nekaj veselja, sta odlična naslovna balada in pa Run Silent Run Deep, ki lovita nekaj tiste »pobegle« magije preteklih albumov, pa še to pretežno zavoljo dejstva, da pristopa Dickinson pri obeh s čistim vokalom. Vse to je botrovalo občutku premajhne detajliranosti albuma in sklepu, da ni izbruhal vsega ognja, za katerega je imel potencial. Tistega zahtevanega ognja, na katerega so fantje svoje privržence navadili in razvadili na predhodnih sedmih izdelkih. Tu je konkretno omehčani Hooks In You, ki deluje dejansko najbolj hardrockovsko, kar ne čudi, saj gre za nedokončano delo Adriana Smitha. Pri tem je hecno, da kot kompozicija, kupčuje z boljšimi rešitvami v izpeljavi navezave med kitico in refrenom, kot nekatere druge, bolj agresivne skladbe albuma.
Vsa “obrobna” dejstva preostalih novosti, kot mdr., da je Dickinson »nadgradil« elementarnost tako, da si je pustil zrasti brado, da med angažiranim in svežim Janickom Gersom ter Adrianom Smithom še zdaleč ni kitarskega enačaja, da se je na naslovnico vrnil Eddie brez lobotomije – torej v sozvočju podob s prvih treh albumov, le s to razliko da je postal grozljivo »grši«, če ne najgrši Eddie Iron Maiden kariere in še kaj, niti niso bistvene opazke, čeprav povsem smiselno spremljajo vso glasbeno spremembo. Preprosto. Albumu kot celoti, je nekaj manjkalo. Kot, da bi se bend namerno brzdal in zadrževal žar navdiha ter tako preveč koncizno usmerjal ideje prav z namenom, da spravi iz sebe čim bolj agresiven in izvorno zveneč album. Očitno je, da je ravno v tej slepi želji, pogorel.
Harris se je kasneje branil: »Želeli smo, da bi album zvenel kar se da živo. Za moj okus, album ni ravno tisto, kar sem pričakoval, pri tem pa je ob takšnih diskusijah, spet odvisno kdo je tvoj sogovornik. Nekateri ljudje menijo, da je to naš najboljši album, drugi pravijo, da je najslabši. Če vprašate mene, menim, da to ni naš najboljši album, gotovo pa ne naš najslabši.«
Turneja »No Prayer On The Road« se je pričela 19. 9. 1990, to je dobrih deset dni pred uradnim izidom albuma in sklenila dobro leto dni kasneje 21. 9. 1991. Skupina je v sklopu turneje odigrala 110 koncertov. Iron Maiden so se za novo turnejo ognili orjaške odrske produkcije in sledili vzoru svete preproščine, ki je vsebovala pretežno le konkretno odrsko razsvetljavo, tako da so znova pričarali klubski občutek, le da je tokrat šlo za tak občutek, ki ga je spremljal seveda masivni obisk. Skupine, ki so odpirale koncertne večere na turneji pred Iron Maiden, so bili: Anthrax, Kings’ X, The Almighty in pa rojaki Wolfsbane, pri katerih se pevcu Blaze Bayleyu, niti približno ni sanjalo, da bo štiri leta kasneje postal zamenjava za Brucea Dickinsona.
Kljub vsem »napakam« – kar je nemara pregrob izraz, pa vendar – ko tehtaš kakovost albuma tako, da ga ne primerjaš s preteklimi izdelki, gre v vsem za zelo kakovosten album. Navkljub svojim slabim trenutkom, ki jih pooseblja »No Prayer For The Dying«, pa je bil album po drugi plati uspešen v eni stvari. Zelo dobro je pripravil skupino, da vstopi v novo dekado in se pripravi na »razburljivo« življenje skozi devetdeseta. Ta »garažiran«, slečen in surov zvok, s katerim so želeli doseči vrnitev k elementarnosti in o katerem Bruce Dickinson – v kolikor ga vprašate kaj meni, ne bo povedal prav nič lepega – je skoraj preroško napovedal razmah grungea. V tem, ko je negiral zvočni eksces lastnih hiper-produciranih albumov z druge polovice osemdesetih. Ironično dovolj. Albumov iz časa, ko je Kurt Cobain po šolskih mizah še čečkal Iron Maiden logotip.
Kot povedano. »No Prayer For The Dying« je kakovosten album. Na nek način tudi mojstrovina. Ob prvem poslušanju je jasno, da je to zelo drugačen album, da na njem ni Adriana Smitha, po drugi plati pa lahko, če želiš seveda, uživaš ob talentih Janicka Gersa in novotarijah, ki jih je kitarist vnesel v zvok tega albuma in skupine, ki so postali od tu dalje stalnica. Gre za album tranzicije. Glede kemije kvinteta, pa tudi, kot povedano že večkrat v tem eseju, zavoljo usmeritve. Ko pogledaš na album, v smislu njegove enovitosti in celovitosti, brez slehernih primerjav, hitro ugotoviš, da je »No Prayer For The Dying« večkrat po krivici prezrt album Iron Maiden diskografije. Potrebuje angažiranost poslušalca, a to angažiranost na prav poseben način tudi nadgrajuje! Sebi lasten.
Avtor: Aleš Podbrežnik