Založba: Insideout Music
Datum izida: 24. 7. 2020
Produkcija: Adam “Nolly” Getgood
Dolžina: 51.54 min
Zvrst: Progressive Metal/Progressive Rock
Ocena: 9.5/10
Haken so ena tistih skupin, ki nekako premošča progresivni metal starih časov in ga na moč slikovito veže s sodobnimi trendi postmilenijskih metalskih podžanrov. V bistvu so vrli Britanci postali eni osrednjih protagonistov tega trenda, ki že lep čas navdušuje s spoznanjem, da se evolucija rocka in rolla še zdaleč ni zaključila. Ob Haken je cel kup skupin, ki so razsejane po kontinentih planeta (zlasti Avstralije in Severne Amerike) in se neobremenjeno spogledujejo z žanrsko fuzijo, hkrati pa razvijajo progresivno adventivnost, ki je vseskozi podprta z osupljivo tehnično izbrušenostjo ter kompleksno strukturiranostjo. Haken – kot Britanci, delujejo pri tem na trenutke še vedno zaznavno tradicionalno, pa vseeno se jih lahko brez večjih težav priključi h glasnikom nove generacija ustvarjanja progresivnega metala, ki vsrkava mdr. tako »breakdown« elemente metalcora, kot tudi izlete v modno zvočnosti »djent« struženja.
Skratka. “Virus” je dejansko album, ki je začel nastajati v času snemanja predhodnika “Vector”, saj so sprva Haken želeli izdati dvojni album. Oba sta povezana med seboj, pri čemer je “Virus” pravzaprav vizionarski album. Naslov je bil izbran še preden je kdo sploh govoril o kakršnikoli Covid-19 pandemiji. Virus in viroza, pa sta v iztočnici vezana na samo družbeno-kritično noto, ki jo nosi album. “Virus” je pravzaprav odtis moralnega razkroja človeške družbe. Tako kot človek, se obnaša tudi virus. Brez podrejanja zakonom ravnovesja v ekosistemih. In tako uničuje vse pred seboj dokler mu ne zmanjka hrane in prostora. Potem uniči še samega sebe. Haken so na naslovnici uporabili tisti invazivni stadij bakteriofagnega tipa virusa, ki deluje na pogled med tipi virusov najbolj »aliensko«. Skupina virusov kamor spada mdr. tudi Covid-19 je vse preveč podoben »cvetači« in to ne gre v metal.
Novi album je vseeno znatno drugačen od predhodnika »Vector«. Predvsem je še bolj koncizen, ker deluje v jemanju oziroma odmerjanju artističnih korakov in potez še bolj preudarno, v smislu doseganja večje kompaktnosti. To pomeni, da sta »nažiganje« na eni strani in sofisticiranost na drugi, bolj strukturirano razmeščena na albumu, kot so to počeli Haken v preteklosti. V prvih petih skladbah je moč začutiti željo skupine prav po tem, da predstavi svojo glasbo na bolj konkreten in kompakten način. Ne nujno, saj so progresivci, pa vseeno. Ta občutek je prisoten. V aranžiranju torej bolj »pregledno«, kot kdajkoli prej v karieri. Ker pa so Haken od glave do pete progresivna skupina, so svoje eksperimentalne veščine in vrline v oziru progresivnega purizma prvenstveno usmerjali v odlično in sila ambiciozno epsko suito, ki meri v dolžino 17 minut in je zgrajena iz petih delov. V tem oziru gre za nekaj najboljšega, kar so Haken do tega dne ustvarili. Ne zato, ker je dolga. Preprosto je ‘obliž’ za vse tiste, ki boste tudi po tem albumu še naprej raje ostali s Haken v eri »The Mountain« (2013) albuma. Ta dolga skladba imenovana Messiah Complex je nastajala namreč na turneji z Devinom Townsendom. Fantje so ta komad, košček za koščkom, pisali v času, ko so se vozili z avtobusom s prizorišča na prizorišče. V delu avtobusa, ki je prirejen celo za snemanje, pa so ideje spravili v demo osnutek. V tej skladbi je združeno vse kar poznamo pod imenom Haken. Izzivajo artistični domet težko prekosljivega »The Mountain«. S kupom momentov slikovito atonalne narave, kar jih znova smiselno povezuje s triki stare dobre šole pionirstva zasedb King Crimson in Gentle Giant, obenem pa ta element, ki je vpet v izrazito mračno naravo skladbe, kreira občutek kaotičnosti, kjer kombiniranje osupljivih odstrelov v tehnično bravuroznost, krepostno dozirano s poliritmijo in sinkopiranostjo ritem sekcije, vseskozi navdušuje, zabava, zaposluje poslušalca in mu ne pusti dihati. Messiah Complex je skladba, ki v uvodnem prvem delu (Ivory Tower) asociira na vplive Dream Theater, razvita melanholija pa zbližuje Haken z melanholijo Soen in Opeth.
Uigranost je izjemna, zaznavanje briljantno, bend pa je z novim albumom vnovič dokazal, da artistično zori tako na individualni, kot kolektivni ravni. Prednost Haken je v tem, da gre za kolektiv izjemnih glasbenikov, da razvijajo jasno zaznavni eklekticizem, da so z novim albumom ustvarili glasbo, ki je pred tem niso ponudili svoji publiki, obenem pa zadržali v vsem svojo edinstveno glasbeno esenco in karakter. Obnašajo se 100% Hakenovsko in uživajo v svoji koži. Album je sicer večkrat zelo dobro uravnovešen med muzikalno kompaktneje definiranimi pasažami in tehnično kompleksnejšimi deli, pri čemur ne izostane niti nekaj silno všečno žgečkljivih vložkov idejne lucidnosti, ki zabavajo. To je album, ki še vedno na vsakem koraku preseneča slehernega zahtevnejšega poslušalca in ga navdušuje, ker je še vedno doziran z všečno mero nepredvidljivega razvoja dogodkov. To pomeni, da je treba tudi album »Virus« večkrat poslušati, da se (vsaj približno) usede v ušesa.
V bistvu je zanimivo to, da je Ross Jennings preizkusil nekaj vokalnih trikov, ki jih ni ravno šlo pričakovati. Če v petem delu suite Messiah Complex imenovanem Ectobius Rex njegove vokalne linije muzikalno še posebej rade spominjajo na tiste Dereka Shulmana izpred skoraj petdesetih let, je v skladbah, kot je Invasion, pristopil znatno bolj atraktivno sodobno v stilu kakšnih Leprous in/ali Caligula’s Horse. Tako kompaktne in »radiu prijazne« skladbe, kot je Canary Yellow, Haken v karieri še niso ustvarili. Album se odpre masivno. Zlovešče, z invazivno prodornostjo »po-thrashirano-metalskega« fraziranja in občutju bližajoče se apokalipse. To je skladba Prosthetic. »Viroza« že kar uvodoma »robotizirano razčloveči« zadnje ostanke zdrave miselnosti človeštva, ki tako uniformno utone v distopičnem svetu brez barve, vonja in okusa. Prosthetic je nor in bestialno otvoritveni komad, fenomenalno križan s strupeno thrashy nasršenostjo kitarskih fraz in šegavo razlomljenimi ritmi, ki razvijajo kontrastno kuliso skladbi in razvijajo tisto, kar iščemo pri Haken. Izjemno progresivno naravo edinstvenega formata, kot ga postreže le ta skupina. Jennings si že v njej priigra dovolj manevrskega prostora za muzikalni refrenski napev. Glede na to, kako se hitro obrne že desetminutna skladba Carousel, je to le dokaz, kako dobro strukturirane so skladbe v smislu združevanja dveh osnovnih pristopov do komponiranja. Kompleksnosti in muzikalnosti. Kadar je komad dolg in se hitro »obrne«, potem je progresivna rock in/ali metal zasedba svoje artistično poslanstvo oddelala z veliko odliko in dostavila svoje ekspresivno bistvo. Haken to preko albuma »Virus » fenomenalno uspeva.
Čas je, da sklenemo recenzijo, ker je že davno tega predolga. Kot povedano. “Virus” je torej manjkajoči del sestavljanke, ki je sedaj skupaj z »Vector« povedala vse o tem, kdo je ‘kralj ščurkov’ (referenca leti na skladbo takšnega naslova z albuma »The Mountain«). Bend je z »Virus« odprl nove razvojne nastavke za prihodnje artistične podvige. Zelo verjetno je, da bodo Haken razvijali v prihodnje skladbe s še več kompaktnosti in muzikalno prijazne narave ter slogom, ki bo v poslušanju prej dostopen, vendar pa skupina hkrati s tem nenehno krepi svoj edinstveni artizem in ga zrelostno vseskozi neguje in nadgrajuje. To je garant, da takšna skupina preprosto ne zmore razočarati. Zato je »Virus« spet drugačna zgodba glede na pretekle albume in nad vsem, briljantna zgodba. »Vector« je bil zgodba o rojstvu, rasti in razvoju, »Virus« pa je njegovo nasprotje. Je zgodba o ne prav častnem zadnjem krogu ere človeka.
Avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Prosthetic
2. Invasion
3. Carousel
4. The Strain
5. Canary Yellow
6. Messiah Complex pt. I: Ivory Tower
7. Messiah Complex pt. II: A Glutton for Punishment
8. Messiah Complex pt. III: Marigold
9. Messiah Complex pt. IV: The Sect
10. Messiah Complex pt. V: Ectobius Rex
11. Only Stars
Zasedba:
Ross Jennings – vokal
Charlie Griffiths – kitara
Richard Henshall – kitara, klaviature
Diego Tejeida – klaviature
Conner Green – bas kitara
Ray Hearne – bobni
