Založba: Nuclear Blast Records
Datum izida: 24. 7. 2020
Produkcija: Mat Sinner
Dolžina albuma: 57.03 min
Zvrst: Power Metal / Heavy Metal
Ocena: 8.0/10
Metalskega srca ne moreš razdreti, ne izruvati, kaj šele pokoriti. Ni pogojev. Tu je novi Primal Fear album. Gre za zasedbo, ki bo na mednarodnem prizorišču čez dve leti napolnila 25. let delovanja. Bend, ki ga, od dneva nič pa do danes, vodita izjemni nemški metal vokalist Ralf Scheppers in izkušeni basist ter producent Mat Sinner, je videl že vse. Pekel in nebesa. Zadnji album, to je v avgustu 2018 izdani »Apocalypse«, je bil tudi zadnji za italijansko založbo Frontiers Music Srl. Bend je v jeseni istega leta opravil konkretno evropsko turnejo, na kateri se je v družbi Riot V ustavil tudi v ljubljanskem CUK Kino Šiška. V tem času je že sklenil novo pogodbo z nemško založbo Nuclear Blast Records. Pravzaprav se je k njej vrnil potem, ko je zlato ero svoje prve dekade delovanja preživel ravno pri njej. V lanskem letu se je ekipi pridružil vrhunski bobnar Michael Ehre, ki je po uspehu svojega Gamma Ray šefa Kai Hansena – ko se je ta priključi skupaj z vokalistom Michaelom Kiskejem znova Helloween, nenadoma ostal brez pravega dela. Primal Fear boljše solucije za Francesca Jovina ta hip ne bi mogli dobiti.
»Metal Commando«, tako se imenuje tudi nemški fan klub skupine, je vrsta posvetila vsem oboževalcem skupine. Kot trinajsti album deluje v svoji pridigi skoraj bolj trdovratno in nepopustljivo, kot je to veljalo za zgodnja leta skupine, ki se je izpovedno nekako sklenilo s »Seven Seals« (2005). Primal Fear so od leta 2008 sekstet, v ekipi imajo vrhunskega mult-instrumentalista in komponista Magnusa Karlssona, ki je ob vsenemški zasedbi nekakšna (švedska) »črna ovca« družine, a nujen v njenem vezivu, saj velja za človeka z izjemnim občutkom za postavitev fraze in kompozicije. Čeprav ima zadnjo besedo pri vsem Sinner, so gotovo mnenja in korekture Karlssona, te posebne figure, ki deluje pri Primal Fear iz ozadja, bistvene v finalizaciji slehernega Primal Fear ploščka.
»Metal Commando« ne popušča. Povzema prepoznavno recepturo preteklih del skupine. Pravzaprav se v iskanju idej Primal Fear podajo vrtoglavo po svojem razvojnem drevesu, naravnost do korenin. Tako novi in skupno že trinajsti izdelek skupine, ne preseneča več. Kdor bo skupino z njim šele spoznal, ga bo »odpihnilo«. Če so občutja pozitivna, bo skupino od tu dalje odkrival, ker bo začutil, kako složno in neprebojno funkcionirajo Primal Fear v kovanju svojih kompozicij tudi po dobrih dveh dekadah delovanja. Izkušnje so neprecenljive. Ob brezgrajnem talentu in nenehno jasno osredotočenim glasbenim vizionarstvom te tovarišije. Tega jim ne more odvzeti nihče.
Medtem, ko tisti najbolj okoreli, ki so nekako prenehali slediti skupini z »Devil’s Ground« (2004), niti niso več pomembni, saj tvorijo manjšino sledilne publike, bodo ostali, ki skupino odkrivajo »resneje« dlje časa kaj hitro ugotovili, da je prvi del albuma nekoliko bolj obtežen z iskanjem priključka prve ere delovanja. To potrdita takoj uvodni I Am Alive in še posebej Along Came the Devil (ritmično se zgleduje denimo po U.D.O. klasiki Holy, skupni imenovalec temu pa so Judas Priest in Accept), kjer dostavi Scheppers svojo tradicionalno zaščitno znamko nuklearne rušilnosti in ob kateri postane jasno, da mu ne bo na novi turneji noben problem odpeti niti Chainbreakerja. Halo je tipična nemška koračnica, kjer dolguje veseljaški refrenski napev zahvalo, klasičnemu Helloween jurišu osemdesetih. Kot bi se znašel v letu 1998. Vendar aktualizirano za leto 2020. Več zanimivosti prinese v nadaljevanju Hear Me Calling, ki je končno mračno teatralna, srednje hitra, a grabežljiva točka, kjer razvija skupina pravšnjo uravnilovko druženja starega z novim, pri čemer prevzema gradacija vzdušja, ki dostavi v refrenu zmagoviti krešendo. V The Lost & The Forgotten deluje okrasni motiv nad vodilnim motivom, kot, da bi zašel v to skladbo s kakšnega Axel Rudi Pell komada. My Name is Fear je že po naslovu sodeč ena izmed hitrostno najbolj uničujočih skladb albuma in neverjetno je kakšno moč razvija sekstet na njej. Razporeditev silnic je izjemna in dosega v izplenu nazobčane nasršenost izpovedni optimum!
Album vzdržuje kompaktnost in nepopustljivost. Brez »sladuncave« in z akustičnimi kitarami podprte I Will Be Gone, bi gotovo vsi preživeli. Hec tega albuma je, da postaja zanimivejši zlasti v drugem delu. Zlasti po prej omenjeni »solzavi laganici« se naposled v zadnjih štirih točkah »odlepi« in artistično dvigne. Pri Primal Fear se izmenjujejo, dopolnjujejo, navezujejo, vi povejte … kar trije kitaristi. Alex Beyrodt in Tom Naumann se poznata ekstremno dolgo in skrivalnic med njima ni in to vedo vsi, ki so kdaj doživeli, kako funkcionirata skupaj na odru. Tu pa je poleg še Karlsson, ki ima svoj kontrastni »skandi-Yngwie-like« slog igranja, kar prinaša v skladbe dodatno razgibanost. Funkcioniranje vseh treh kitaristov in kemija tega kitarskega teatra, kot jo razvija album, je nenehno svojevrstna draž izdelka. Sam vrhunec pa doseže album v tem elementu prav ob svojem zaključku, ko se srečamo z njegovim najbolj ambicioznim delom albuma. To je s preko trinajst minut dolgo »Infinity«, ki preprosto navdušuje v raznolikem razvoju dogodkov, nizanju razpoloženjskih obratov, ter neverjetni, sapojemajoči, eksekuciji kitarske igre. Pravim ljubiteljem te skupine, bo ta skladba pričarala definitivni vrhunec albuma.
Moč albuma »Metal Commando« je znova pošastna. Primal Fear so dostavili nov album v svoji seriji nerjaveče jeklenega maševanja, ki se ošiljeno šibi pod težo bljuvajočega ognja in rezgetanja kitarskih strojnic, divjaškega stampeda dvojne bas bobne stopalke, neukročeno porogljivega, zloveščega, ekstremno visokega vokalnega teatra Scheppersa in prodorno bolščavih ter ravno odsekanih bas linij Mata Sinnerja. Evolucija se je ustavila davno tega, a formula je edinstvena in izkušeni lisjaki natanko vedo kako spraviti od sebe novi niz pravovernih metalskih koračnic, ki bodo ljubitelja power metala, držale lep čas pod urokom prvinske nemške recepture razbeljeno železarskega treskanja.
Avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
01. I Am Alive
02. Along Came The Devil
03. Halo
04. Hear Me Calling
05. The Lost & The Forgotten
06. My Name Is Fear
07. I Will Be Gone
08. Raise Your Fists
09. Howl Of The Banshee
10. Afterlife
11. Infinity
Zasedba:
Ralf Scheepers – vokal
Mat Sinner – bas kitara, spremljevalni vokal
Alex Beyrodt – kitara
Tom Naumann – kitara
Magnus Karlsson – kitara
Michael Ehré – bobni
