Nastopajoči: Deep Purple, No Bros
Lokacija Wiesen / Festivalgelände / Avstrija
Datum: sobota, 8. 7. 2006
Dan po Legends Of Rock! Jutro v kampu! Uuuu glava! Kot bi čez njo zapeljal tank. Emerson je prejšnjo noč pometel s konkurenco! Jutranji sprehod skozi Wiesen je zelo dobro del, k počasi graduiranem končnem zbrihtanju. Vsekakor nihče ne bo popolnoma ničesar zamudil, če si takšnega jutranjega sprehoda skozi Wiesen ne bo v življenju nikoli privoščil. Wiesen je “pritlikav” kraj, bolje rečeno vas in v njej živijo mali ljudje, ki živijo “majhna dejanja” in govorijo “majhne besede”. Nekompatibilno z meni znanim utripom slovenstva. Wiesen je vas, ki pač poseduje dve cerkvi, poleg nje orjaško lipo, frizerja, celo mestno hišo (!), pošto, trafiko, špecerijo in zreguliran potok iz leta 1937, ki večno ujet v kanal teče skozi vas, sramoten posmeh človeku in njegovega podjarmljevanja narave! Bljak!
Takoj na odcepu iz glavne ceste, ki vodi v smeri glavnega vhoda vsakoletošnjega festivala v Wiesenu, se nahaja restavracija, ki je nikar ne obiskujte! Ko prideš in se usedeš, da bi kaj prigriznil, oštirica kar čez šank zavpije “Bitte!!!”. Nakar jo poprosiš za menu in ugotoviš, da gre večinoma v tej restavraciji za picerijo. Hmm… Vsekakor sprijaznjen z dejstvi, da so pač avstrijske pice še enkrat dražje kot pri nas in svetlobna leta daleč od kvalitete tistih, ki jih pečejo v Sloveniji, jo sestradan, da bi požrl še vse sitne muhe tega sveta, pač naročiš. Naročiš pico in po eni uri čakanja te pride taista oštirica povprašat, kakšno pico zaboga si pa naročil? Tako, da sva si s Petrom odžvižgala slovenski zimzelen “Kje so tiste stezice”, plačala pijačo in pač prijazno rekla “prijazni gospe”, da greva nazaj na festival po “doggy bag food” in da sva izgubila ves “gušt” do pice. Ob 17:30 se prikaževa na šalterju in tu naju razveseli Wal, ki nama podeli VIP karti za Deep Purple, kar nisva pričakovala niti v sanjah. Neverjetno kakšen užitek je delati s promotorji iz zahodnega dela Evrope.
NO BROS: 20.00 – 20.45
Predskupina No Bros je odprla dogodek! V njem je bilo precej simbolike. Gre namreč za reunion zasedbe po 20 letih njenega absolutnega mirovanja. Prav tako je skupina lansko leto izdala come back mini EP “Mighty And More” (2005) in se trenutno nahaja v fazi snemanja novega albuma. Kleni hard rock riffi, zabeljeni z odlično mero melodike, perfekten melodični vokal, ki je žarel s sunkovito močjo in prisotnost topovske ritem linije je nemudoma prepričala, da gre za mojstrsko hard rock skupino iz Avstrije, ki se lahko pohvalijo s statusom pravih legend. Neverjetno klasično angleški pristop zavzema njihov izraz. Če ne bi vedel od kod so, bi jih razglasil za prebivalce Velike Britanije, da odličnega angleškega akcenta, ki ga poseduje pevec No Bros niti ne omenjam. No ob klasično izrezljanih hard rock riffih, so tu še klaviature, vsekakor orgle in heavy veselica ljubiteljev klobas in zelja ali natančneje naših severnih sosedov se je tako pričela. No Bros so sekali 45 minut vsega skupaj. Njihov nastop je bil intenziven in sila vživet. Z lahkoto je bilo moč razbrati, da so fantje lačni koncertiranja in tako z energičnostjo ter nepopustljivostjo na odru nikakor niso skoparili. Seveda so jih burne reakcije s strani domače publike dodatno podžigale in bilo je prelepo opazovati nabito ploščad cca 4000 ljudi, ki navdušeno skandira in aplavdira med nastopom svojih ljubljencev, ki so po 20 letih le vstali od mrtvih. Postava Enzinger (vokal), Schubert (kitara), Opperer (klaviature), Ausserhofer (bas kitara) in Heumader (bobni) je ponudila odličen zvok in perfektno mero uigranosti. Izmed vsega materiala je odzvenela še posebej impulzivno skladba počasnejšega tempa Be My Friend. Koncert so fantje stopnjevali iz minute v minuto in tako je le ta doživel vrhunec ravno proti koncu, ko so odžgali Hungry For A Good Times, za njo priredbo Boba Dylana Mighty Quinn in zaključili odličen koncert z dodatkom Heavy Metal Party. Skratka z No Bros se vrača k življenju skupina, ki jo zaznamuje klasični pristop k hard rocku velikih riffov, okusna bombastičnost in epskost, ki jih vnašajo melodični hard rock okraski, z občutnimi previsi k staremu dobremu N.W.O.B.H.M.-ju, kar le dokazuje kdaj so No Bros bili rojeni. Fantje so danes umirjeni gospodje in skuštrance v Spandexu danes zamenjujejo na odru ostriženi možakarji v lepo zapetih srajčkah, ki pa vsekakor niso pozabili kako se praši prave riffe! Izbira predskupine je bila odlična s strani organizatorja in No Bros so nam dodobra ogreli ušesa!
DEEP PURPLE: 21.15 – 23.05
No no! Vsekakor takšne mrzlične evforije pred katerokoli skupino festivala Legends Of Rock prejšnjega večera ni bilo čutiti. Prostor se je maksimalno zapolnil pod šotorom in je štel gotovo 5000 glav. Če dodamo še tiste, ki so opazovali koncert na zelenici in iz spalnih vreč, kukajoč skozi drevesa povsem na vrhu prizorišča, ter jim dodamo še “VIPovce” na balkonu, dobimo kakih 6500 ljudi vsega skupaj, ki je prišlo navijat za legende. Čutilo se je, da bodo Deep Purple (znova) sprejeti s strani pravih zagriženih in zvestobi do skupine večno predanih fanov. Kamorkoli si se ozrl so napolnjevali prostor ljudje krepko preko 50 let, kar je le potrjevalo zagriženost in zvestobo, do ene izmed najbolj legendarnih skupin v zgodovini rock glasbe, ki je pravzaprav v veliki meri kar sama zgradila rock.
Kakšen uvod pripravlja naš stari dobri Paice? Bo znova solistično stopnjeval uvodni ritem in nas odpeljal v Highway Star ali? Tu so! Narod jih bučno pozdravi! Paicev “rolling” in? Fantje vpadejo v Pictures Of Home. Štimunga je bila praktično takoj “s prve” perfektna. Klasika je izpadla nostalgično in sam začetek je napovedal, da bo tokrat koncertno druženje z legendami, tisto pravo. Skupina ni dolgo čakala s predstavitvijo lani izdanega albuma “Rapture Of The Deep” (2005) in nadaljevala ognjevito s Things I Never Said. Sledili sta klasiki Hush ter Strange Kind Of Woman in prvi občutek se je izkazal za pravega. Zlasti je presenetil Ian Gillan, ki je prvo kot prvo naredil nov velik osebnostni korak in shujšal tako, da je izgledal neverjetno postavno, kot da bi možakar štel 40 let manj, kot jih ima sicer. Letos bo napolnil 61 let (20.08.2006 in uganka za čarovnice: Maybe he is a leo,… or maybe he is not…) in odlično se drži. Res da Gillan ni več dolgo Gillan sedemdesetih kar se vokala tiče, pa dobro. Kdo pa danes še je izmed njegovih vrstnikov v formi iz sedemdesetih? Glenn Hughes verjetno edino. Še kdo? Skratka možakar je spretno krmilil skozi vokalne glasbene forme in pazil, da v visokih tonalitetah ohranja moč vokala, tako da je močno skrajšal “screame”, ali pa jih je z improvizatorsko žilico zvozil v globji tionaliteti. Skratka spretno rutinsko izkušeno. Vselej nasmejani Ian Gillan nas je nekajkrat dodobra nasmejal med koncertom s svojimi izjavami, posebno pa takrat, ko je med Lazy in kasneje v nadaljevanju (je bil to Space Truckin’) namesto “screamov”, “kokodajsal”. Odlično je del komad Rapture Of The Deep, ki je nekakšen adekvat ali novodobni Perfect Strangers. Z dobršno mero simfonične epskosti, odet v arabski melos, je prvikrat zresnil prisotne in jih popeljal v kratko stanje transa, zlasti v izhodnem delu. Sledila je vrnitev na realna tla z najboljšo možno izboiro. Legendarno našponano kanonado Fireball, ki se je po desetih letih znova znašla na set listi. To je bil prvi mini vrhunček koncerta. Tudi Steve Morse se je razživel med to pesmijo in svojo razpoloženjskost je od tu naprej skozi koncert le še stopnjeval. Glover je konstantno podžigal publiko in fantje so delovali kot, da so prišli dejansko uročiti in spremeniti v prah Wiesen. Igrali so na polno in na odru vidno uživali ob pogledu na nabito dvorano v kateri so se pod njihovimi klasičnimi takti kobalile glave naokoli. Kako so Purple še danes priljubljeni in popularni je dokazoval zlasti Ian Gillan, ki mu je uspelo s sleherno gesto ali gibom spraviti ljudi pod odrom k sodelovanju. Narod je prepeval s skupino, hkrati pa je na znak Gillana usklajeno vihtel roke v zrak, kadarkoli se je Gillan za to odločil (sploh med divjimi Aireyevimi solažami na klaviaturah).
Skupina je popestrila set listo z vključitvijo Lazy in When A Blind Man Cries. Z njima se je koncert počasi prevešal v drugo polovico. Za duhovičenjem brez primere med Lazy, je sledila streznitev z Don Aireyevim solom, ki ga je možakar končal z vključitvijo glavne teme iz filma Star Wars. Seveda, kot je v navadi Deep Purple, se reč pri Skywalkerju in Yodi, ni kar tako končala, pač pa je Airey ob koncu prefinjeno nepredvidljivo prešel v uvodni Hammond del Perfect Strangers, verjetni atmosferični vrhunec koncerta. K temu je pripomogla v veliki meri tudi posebna reflektorska “belo utripajoča transcedentalna” razsvetljava med izvedbo same skladbe, začinil pa jo je tudi sam Ian Gillan, ki se je vrtel med solažo po odru v slogu najbolj spretne trebušne plesalke. Bombastičnost in epska veličina skladbe sta v Perfect Strangers vselej maksimalno ojačana na koncertnih nastopih Purple.
Gillan si je nadel staro dobro znano brezrokavo pisano srajčko in v njej znova spominjal na slovenske narodne običaje oziroma na našo staro mamo v “fertahu”, ki je v izbi ravno dobro zakuhala žgance. Perfect Strangers je bil pričetek zaključne splošne koncertne veselice! Za njo so namreč sledile neizpodbitne ultimativne klasike iz albuma “Machine Head” (1972). Med njimi Space Truckin’ in Highway Star, v katerih so Deep Purple samo potrdili svoje odlično razpoloženje, saj so se resnično na odru zabavali med igranjem in ob tem igrali z impozantno dovršenostjo in intenziteto, kot da bi šlo za sodni dan. Sploh je v teh skladbah opozoril nase Ian Paice, ki je napadel bobne s še posebej čvrsto intenziteto in zagonom. Ohoho! Glover v pavzi zamenja Vigier bas kitaro za legendarni Rickenbecker, originalni Rickenbecker s katerim je bila posneta plošča “Machine Head”. Zadišalo je po dimu. Brez ovinkarjenja! Udarec s prve. Nepozabni riff, riff ki je bil verjetno doslej odigran največkrat na planetu Zemlja. Učna lekcija. Kaj bi ga sploh naslavljal. “Dim na vodi”. Nepozabno! Konec regularnega dela.
Fantje so se kaj hitro vrnili na oder. Po nekaj minutah zabavnega medsebojnega improvizatorskega uglaševanja je le to spontano prešlo v izvedbo pričakovane klasike. Black Night ali Speed King? Prva izmed obeh. Vsekakor pričakovan zaključek, ki je razveselil za konec že tako ali tako do kraja obnoreno občestvo.
Deep Purple so me osebno presenetili. Pričakoval sem rutino. A je bilo več kot to! Fantje dobesedno “žgejo”! Žgejo kot mulci. Očitno smo imeli srečo z obiskom, kajti dva dneva nazaj je njihov koncert v Innsbrucku spremljal dež in tudi Deep Purple so tam pustili množico kislih obrazov, s svojim lastnim kislim obrazom (beri: koncertno izvedbo). Kemija med občinstvom in skupino je bila med koncertom izjemna. Slišati ni bilo nobenega kiksa. Purple so jemali sapo (kot vselej) s svojimi znanimi zaščitnimi znamkami. Brezhibne solaže in prelivanje med komadi skozi duhovite vskoke improvizacij. Enkratna energija in moč, ki jo pričarajo lahko le edinstveni in nepozabni Deep Purple. To je enostavno bil dogodek, ko je bila očitno ponujena možnost, da se zlije vse skupaj v koncertni optimum. Deep Purple so preprosto kraljevali v vsem svojem sijaju. Upam, da se vidimo kmalu znova fantje. Morda bi bilo lepo, da znova presenetite s kako “pozabljeno” klasiko iz plošč “In Rock” (Living Wreck, Blood Sucker, Flight Of A Rat) ali “Fireball” (Mule, No, No, No ali No One Came). Hvaljeno božanstvo “Rock”! Odigrali, pa ste praktično celoten “Machine Head”! Moj poklon.
NO BROS:
1. Ready For The Action
2. Good Morning Sir
3. Manifest Your Destiny
4. Hello Hello
5. Be My Friend
6. Blind
7. Hungry For Good Times
8. Solo Drums
9. Mighty Quinn
10. Metal Thanx
—dodatek—
11. Heavy Metal Party
DEEP PURPLE:
1. Pictures of Home
2. Things I Never Said
3. Hush
4. Strange Kind of Woman
5. Rapture of the Deep
6. Fireball
7. Wrong Man
8. Steve Morse’s solo
9. The Well-Dressed Guitar
10. Junkyard Blues
11. When a Blind Man Cries
12. Lazy
13. Don Airey’s solo
14. Perfect Strangers
15. Space Truckin’
16. Highway Star (with Steve & Roger jam leading intro)
17. Smoke on the Water
—dodatek—
18. Black Night
