Založba: Island Records
Datum izida: 4. 10. 1968
Produkcija: Terry Ellis in Jethro Tull
Dolžina albuma: 38.21 min
Zvrst: Folk Rock / Blues Rock / Jazz
Ocena: 7.5/10
“This Was” je čisto prvi album legendarnih Jethro Tull. V tem času so bili Jethro Tull, kot je pevec, flavtist in vodja skupine Ian Anderson večkrat poudaril, “majhen blues band”. Toda izjemno talentiran blues band, ki je bil očitno nagnjen k eksperimentiranju s folk rockom, elementi jazza ter klasične glasbe. “This Was” je nastal v času, ko je britanski “white” blues dosegel svoj vrhunec, medtem ko je bil progresivni rock še v svoji embrionalni fazi. Jethro Tull so v tem času šele iskali svojo pravo glasbeno usmeritev in večina glasbenih idej je bila skoncentrirana okoli dveh glasbenikov, ki sta se borila za mesto vodje skupine. Njuna glasbena pogleda na prihodnost skupine sta se že pred izidom tega albuma začela močno razlikovati. Medtem ko je bil kitarist Mick Abrahams zaprisežen blueser, ki ni od tega odstopal niti za ped je bil pevec in flavtist Ian Anderson odločen, da skupina v sebi skriva veliko večje potenciale od navadnega majhnega blues banda. Predvsem so ga kot odličnega flavtista in ljubitelja folklore privlačili tradicionalni britanski folk elementi. Naslov albuma je Ian izbral ravno zato, ker se je zavedal da je bil tedanji glasbeni stil skupine zgolj prehodne narave in da bo skupina v svojem glasbenem razvoju ubrala povsem nove poti, ki bodo presegle meje bluesa. Tedanji menedžment skupine, ki je v takratni blues različici skupine zaslutil velik komercialni potencial je celo navijal za to, da bi pevske dolžnosti prevzel Abrahams, medtem ko bi Anderson razen petja opustil tudi flavto (in s tem vse kompleksne elemente, ki so jih ločili od drugih blues skupin) in bil zreduciran zgolj na vlogo spremljevalnega kitarista. Na srečo je bila izjemno močna Andersonova osebnost, nabita z izjemno karizmo, odločilna za to, da so Jethro Tull postali takšni kot jih poznamo danes. Skupina ni mogla imeti dva šefa zato je Abrahams odšel in ustanovil svoj blues band Blodwyn Pig, medtem ko je Anderson postal osrednji glasbenik in duša skupine. Njegovo igranje flavte, petje, slikoviti odrski nastopi, govori, divji ples s flavto in njegova odrska podoba “berača” v zakrpanem plašču so skupino zapisale med nesmrtne. Začetki skupine so bili zapisani v eksperimentalnem bluesu, kjer pa že lahko občudujemo in začutimo nadarjenost posameznih glasbenikov, zlasti Andersona.
“My Sunday Feeling” je kljub svoji “prazgodovinskosti” ena redkih skladb z albuma, ki se je do današnjih dni obdržala na njihovih koncertnih repertoarjih in s katero radi velikokrat odprejo svoj nastop. V osnovi gre za živahen blues rocker, kjer lahko že takoj zaznamo Andersonov unikatni vokal, njegove okusne solaže na flavti, Abrahamsove umetelne bluesovske prijeme na kitari ter solidno ritem linijo Clivea Bunkerja na bobnih in Glenna Cornicka na bas kitari. Ne glede na to, da odseva podobo skupine kakršne danes ne poznamo več. To da je bil Abrahams z dušo in srcem blueser, ki od tega ni odstopal niti za ped se najbolj začuti zlasti med “Some Day the Sun Won’t Shine For You”, kjer se njegov spremljevalni vokal odlično ujema z Andersonovim. Ta tradicionalna blues skladba pokaže, da so imeli vse lastnosti odlične blues skupine. Ianove orglice ji dajejo celo rahel prizvok countrya. “Beggar’s Farm”, ki se odpre z razposajeno Andersonovo flavto, je ena najboljših kompozicij na albumu z izjemnimi Ianovimi solažami na flavti, ki se prepletajo z domiselnim Abrahamsovim rifom ter slikovitim ritmom. Ta je po vzdušju mestoma celo rahlo strašljiv. Tako se nam z lahkoto prikaže duhovita naslovnica albuma, ki prikazuje člane skupine našemljene kot stare kmetovalce obkrožene s psi. Povezovanje skupine z beraškimi in kmečkimi tematikami (svoje je v veliki meri prispeval tudi zunanji izgled članov skupine, zlasti Andersona, ki si je z leti pridobil vzdevek “tramp”) je z leti postala zaščitna znamka skupine. “Move On Alone” je še ena tradicionalna blues skladba, ki pa vsebuje tudi nekaj jazz elementov, predvsem po zaslugi aranžmajev posebnega gosta, komponista in klaviaturista Davida Palmerja, in je za skupino povsem unikatna. “Serenade To a Cuckoo” s številnimi folk elementi na flavti veliko bolj odseva kasnejšo usmeritev skupine in je menda tudi prva kompozicija, kjer se je Anderson naučil igrati flavto. Hkrati je s svojo ritem linijo verjetno najbolj jazzerska skladba kar jih je skupina ustvarila. “Dharma For One” je dominirana predvsem s slikovitimi psihadeličnimi solažami bobnarja Clivea Bunkerja katere pa nikoli ne dolgočasijo, predvsem po zaslugi Cornickovega basa in Abrahamsovih rifov. “It’s Breaking Me Up” je čisti britanski blues, s pristnim “zaspanim” blues ritmom, ki je bil takrat izjemno popularen. Prav zabavno je danes slišati Andersona kot tradicionalnega blues pevca. Abrahams si da tu s pristnimi blues solažami ponovno duška na svoji kitari. Popolnoma netipična Tull kompozicija, a ravno zato zanimiva. “Cat’s Squirrel” je tradicionalna blues skladba, ki služi predvsem za demonstracijo Abrahamsovega izjemnega talenta in kjer ta postreže s svojimi najboljšimi solažami na albumu. Nedvomno je bil eden najboljših blues kitaristov tistega časa. “A Song For Jeffrey” je verjetno najbolj znana in priljubljena skladba z albuma. Ima tudi najbolj komercialen podton od vseh skladb na albumu in je nabita tako z blues kot folk rock elementi ter od vseh skladb na albumu najbolj pristno nakazuje kam se bo skupina usmerila po Abrahamsovem odhodu. Vsebuje šaljivi podton, predvsem po zaslugi Andersonovega načina petja “skozi nos”, ki človeka preprosto sili v smeh. Njegove solaže na flavti znova govorijo zase. Čeprav je z leti tu še precej napredoval je že takrat pokazal, da gre za najbolj imenitnega flavtista med rock glasbeniki. Sicer pa je “A Song For Jeffrey” prva od treh skladb skupine, ki so bile posvečene Jeffreyu Hammondu, Andersonovem prijatelju in bodočemu Tull basistu. “Round” pa je eno minuten zaključek na Ianovi flavti.
Ponovna izdaja vsebuje tri zanimive bonus skladbe. Prva je “One For John Gee”, ki je zanimiva jazz improvizacija posvečena tedanjemu menedžerju skupine. Folk usmerjena “Love Story” je zadnja Tull pesem pri kateri je še sodeloval Abrahams ter s tega stališča izjemno zanimiva za ljubitelje skupine. “Christmas Song” pa je tradiconalna folk skladba in predstavlja prvo izmed božičnih folk pesmi, ki so z leti postale nadvse priljubljene v skupini.
“This Was” ne glede na to, da danes predstavlja nekakšno anomalijo v katalogu njihovih albumov, predstavlja Jethro Tull kot eno izmed najbolj kreativnih blues skupin tistega časa, ko sta se blues in psihadelični rock borila za primat v rock glasbi. Kot že povedano se je po Abrahamsovem odhodu skupina preusmerila k folk rock usmeritvi, postala v 70-ih ena izmed najpomembnejših in najbolj priljubljenih skupin progresivnega rocka in za sabo do konca opustila skoraj vse blues elemente. Ne glede na to, da so Jethro Tull šele z naslednjimi albumi pokazali svojo resnično glasbeno usmeritev in ves potencial pa je “This Was” nadvse všečen album “progresivnega bluesa”, ki blesti predvsem v svoji izjemni samosvojosti. Na ta način ni samo svojevrstna posebnost v katalogu skupine temveč tudi v (blues) rock glasbi nasploh.
Avtor: Peter Podbrežnik
Seznam skladb:
1. My Sunday Feeling (3:42)
2. Some Day The Sun Won’t Shine For You (2:49)
3. Beggar’s Farm (4:20)
4. Move On Alone (1:59)
5. Serenade To A Cuckoo (6:11)
6. Dharma For One (4:16)
7. It’s Breaking Me Up (5:05)
8. Cat’s Squirrel (5:44)
9. A Song For Jeffrey (3:23)
10. Round (0:49)
Bonus skladbe na ponovni izdaji:
11. One For John Gee (2:06)
12. Love Story (3:06)
13. Christmas Song (3:06)
Zasedba:
Ian Anderson – vokal, flavta, orglice, claghorn, klavir
Mick Abrahams – kitara, 9-strunska kitara, spremljevalni vokal
Glenn Cornick – bas kitara
Clive Bunker – bobni
Gostujoči glasbenik:
David Palmer – brass aranžmaj in dirigiranje na “Move On Alone”
