Pred dobrim tednom dni je svojih prvih 50 let dočakal tudi kultni prvenec britanskih legend težkega rocka Uriah Heep z naslovom »Very ‘eavy … Very ‘umble«. Izšel je v času, ko so na zemljevidu že zagospodarile tri rock zasedbe Black Sabbath, Led Zeppelin in Deep Puple in s svojimi dosežki začrtale razvoj težkega rocka za naslednjih deset let. Ob izidu albuma »Very ‘eavy … Very ‘umble« so glasbeni kritiki naredili skupini veliko krivico, saj so album že kar bolestno primerjali z Deep Purple. Uriah Heep so postali tako glavna tarča določenih glasbenih kritikov, ki niso prenesli njihove inovativnosti, še zlasti pa ne pojma “heavy” v imenu tega slikovitega studijskega prvenca. Za razliko od Deep Purple, ki so se s prvimi tremi albumi iskali, so Uriah Heep prišli na snemanje prvenca z že dodobra izbrušenim, sebi lastnim ter definiranim glasbenim karakterjem. Prvo mesto komentarjev ‘bujne domišljije’ pa gotovo odnese recenzentski preblisk Rolling Stonesove novinarke Melisse Mills, ki je takrat med drugim zapisala: “Če ta skupina kdajkoli uspe, bom primorana storiti samomor.” Uriah Heep so uspeli, Melissa pa svoje obljube pač ni izpolnila.
Uriah Heep so že od vsega začetka izkazovali samosvojo artistično gravuro, ki ji ni bila blizu nobena druga skupina tistega časa. S prvencem so se uvrstili v ligo skupin, ki so prispevale levji delež pri utemeljevanju nove podobe rocka, ki je polagoma zajel svet ter tako pomembno vplivali tudi na kasnejši razvoj heavy metala. Uriah Heep so bili ena prvih skupin, ki je razvijala že na prvencu izjemno težak in čokat zvok, kombiniran z večdelnimi vokalnimi harmonijami, ki so jih prispevali prav vsi člani skupine. To »zborovsko« petje je postala ena njihovih temeljnih zaščitnih znamk. Element, ki je postal zgled mnogim skupinam, ki so jim sledile in za kar pravijo tudi Queen, da je vplival na njihovo komponiranje.
Pisalo se je leto 1969, ko je skupina še pod imenom Spice pridobila lepo bero pozornosti na lokalni londonski sceni, si izborila sobotne koncertne večere v kultnem klubu Marquee in jih je vzel pod svoje menedžersko okrilje znani magnat Gerry Bron, ki je takrat vodil Hit Record Productions Ltd. Ta je imel sklenjeno pogodbo s Philips Records glede aktivnosti namenjenih snemanju glasbe. Bend je v tem času že pridno zlagal svojo avtorsko glasbo, ki jo je beležil na snemalne trakove londonskega studia Landsdowne. Bron je uspel iztržiti skupini pogodbo, ko je ta še igrala pod imenom Spice, in sicer za hčerinsko založbo založbe Philips Records, imenovano Vertigo.
Spice so pridno vadili na lokaciji imenovani Hanwell Community Centre. Prostore te zgradbe so skupine v tistem času pogosto najemale. Bilo je poceni. Ta orjaška stavba na zahodnem delu Londona, je bila dovolj dislocirana od sleherne stanovanjske soseske in tako garantirala imunost na potencialne pritožbe zavoljo oglušujočega hrupa, ki je bil takrat v zvoku skupin vse bolj iskan. Tu so med drugim vadili: The Who, Deep Purple, The Animals, Procul Harum, Led Zeppelin, kot tudi samostojna izvajalca Gene Vincent in Jerry Lee Lewis.
Potem je prišel Božič 1969 in prav takrat se je ob različnih božičnih ceremonijah v javnosti pojavljal zloglasni Dickensov lik iz njegove novele David Copperfield po imenu Uriah Heep. Gerry Bron je skupini namignil, da bi bilo dobro zamenjati ime. Kar v Uriah Heep. Člani so to sprejeli. Kmalu po novem letu je basist Paul Newton, ponudil pozicijo stalnega članstva v skupini svojemu nekdanjemu The Gods soborcu Kenu Hensleyu. Ta je ravno opravil svoje delo na albumu skupine Toe Fat. Gerry Bron je namreč prišel na idejo, da integrirajo Uriah Heep v svoje vrste tudi klaviaturista. Sprva je s skupino na klaviaturah preigraval Colin Wood in sicer na materialu, ki sta ga v veliki večini soustvarila vokalist David Byron in kitarist Mick Box.
David Byron, s pravim imenom David Garrick (v njegovem času pri The Stalkers, se ga je prijel vzdevek »Bobby«), in Mick Box, sta kot fena Vanila Fudge prav dobro vedela kakšno moč ima lahko zvok Hammond orgel in sta bila ideji zelo naklonjena. Hensley se je Uriah Heep priključil v januarju 1970 in je moral zaradi pogodbenih restrikcij znova posneti vse Hammond linije, ki jih je posnel s skupino že Wood, prav tako pa je odigral pomembno vlogo v finalizaciji aranžmajev skladb, ki so našle prostor na studijskem prvencu. Hensley je bil multi-instrumentalist. Ob klavirju, Hammond orglah in moogu, ki jih je prinesel v zvok skupine Uriah Heep, je zelo dobro igral tudi kitaro. Ob vsem tem pa so Uriah Heep s Hensleyem v postavi pridobili v svojih vrstah še enega odličnega vokalista, ki je lahko z vokalom dosegal izjemna višavja, kar se je takoj poznalo na obogatitvi vokalnih harmonij. Hensley je povedal, da je v skupini videl velik potencial in se glede odločitve, da se ji priključi, ni mnogo obotavljal. Hensleyeve neslutene vrline komponiranja v tej fazi še niso prišle do takšnega izraza in pomena, kot že takoj na naslednjem albumu skupine »Salisbury«.
Prav tako je skupina v tem času morala menjati v postavi bobnarje. Al Napier, ki je zamenjal predhodnika Rogerja Penlingtona (prav Penlington je k Spice pripeljal Byrona) je posnel s skupino vse skladbe z izjemo Lucy Blues, zgodnjo verzijo Bird of Pray uporabljeno na ameriški verziji albuma, ter Dreammare. Med snemanjem albuma ga je v ekipi zamenjal Nigel »Olie« Olsson, ki je pred tem igral pri Eltonu Johnu. Ta je odigral bobne na skladbah Lucy Blues in Dreammare, medtem ko je za Bird Of Prey skupina že posnela bobne s Keithom Bakerjem. Ker je bila ta skladba uporabljena na verziji albuma, ki je izšla na ameriškem trgu in je tam album izšel avgusta 1970, je skupina vmes že sprejela v članstvo Bakerja, Olsson pa se je vrnil k Eltonu Johnu.
Prva med avtorskimi skladbami prvenca je doživela svojo končno podobo Gypsy. To je skladba, ki odpre studijski prvenec in takoj na idealen način na enem mestu predstavi bistvene elemente, ki personificirajo glasbo Uriah Heep. Ne le zgodnje ere, pač pa tudi kasnejše. Plazoviti Hammond zvok, Boxovo rušilno vah-vah fraziranje, Byronov pečatni vokalni karakter, ki je kreator neulovljive magije, in kot omenjeno, mojstrska integracija večdelnih vokalnih harmonij. Obenem lovi ta skladba sapico ere psihadeličnosti, ki je na prelomu šestdesetih v sedemdeseta že polagoma zapuščala trende, obenem pa Uriah Heep v tej skladbi, z brezsramno inovativnostjo kupčujejo tudi z implantacijo novih zvočnih trendov. V prvi vrsti je to bila nebrzdana sla skupine, da razvija v zvoku siloviti hrup. Gypsy je še danes, ko je skupina na sceni neomajnih 51 let, ostal absolutni favorit njenih koncertnih nastopov in velika Uriah Heep klasika, ki jo poznajo tudi tisti ljubitelji rock glasbe, ki jih ime Uriah Heep prvenstveno niti kaj dosti ne zanima.
V tistem času so v sosednji sobi Hanwell Community centra vadili Deep Purple na svojem materialu, ki je potem bil izdan na albumu »Deep Purple In Rock«. Ta je izšel natanko teden dni pred Uriah Heep prvencem. Box se spominja, da je v tem času plamtel med obema sobanama pravi ogenj. Deep Purple, ki so bili priča evoluciji skupine v sosednji sobi, ko je ta prerasla iz kvarteta v kvintet ter spremenila svoje ime, so radi zlobno namigovali, da je nekaj njihovih fraz »zašlo« v komponiranje glasbe Uriah Heep.
Vendar pa pri Uriah Heep ni bilo vse v pehanju za silovitostjo ter bombastiko. To je skupina, ki je na prvencu posnela nasploh eno prvih hard rock balad na planetu. Sicer gre za edino skladbo, ki na prvencu, ni plod avtorstva skupine, gre pa za tipsko balado, ki vpeljuje še en nov trend v rock glasbo. To je protivojna pesem Come Away Melinda, ki sta jo napisala Fred Hellerman in Fran Minkoff in jo je prvič posnel leta 1963 Harry Belafonte, popularizirali pa kasneje tudi drugi izvajalci (mdr. Tim Rose, pa tudi UFO). Prav ta balada prikaže izrazito krhkost in mehkobo, ki jo je bila skupina, v primerjavi z robatostjo Gypsy, sposobna kontrastno prikazati že kar na prvencu. Sicer so vse skladbe prvenca silno raznolike in izredno spretno aranžirane kompozicije, kar pomeni, da so Uriah Heep že do snemanja prvenca hitro našli svoj unikatni glasbeni karakter, ki so ga skozi sedemdeseta silno vešče negovali, in ki je od tu dalje jezdil na orjaškem valu Hensleyevih komponističnih vrlin. A to je že nova zgodba.
Korenine vraščene v retoriko blues glasbe in »britanskega blues buma« šestdesetih (Mayallovi Bluesbreakers, Cream, Ten Years After, Savoy Brown, Fleetwood Mac), prihajajo na plano v točkah Lucy Blues, Walking in Your Shadow, Dreammare, ki jo je napisal v celoti Paul Newton, ter Real Turned On, v kateri je Hensley zadnji hip podtaknil vložek na slide kitari. V I’ll Keep On Trying se čuti koketiranje s progresivnim rockom, sofisticirano vpenjanje struktur, ki dišijo celo jazzzovsko, pa je moč zaslediti v Wake Up (Set Your Sights).
Vsekakor je šlo tudi v primeru Uriah Heep prvenca za prilagajanje tržiščem. Prvenec skupine je na ameriških tleh izšel pri Mercury Records in se imenoval »Uriah Heep«. Namesto bluesovsko žgečkljive Lucy Blues, je bila na album za ameriški trg uvrščena, maloprej omenjena, proto-metalska Bird Of Prey. Prav tako sta bili naslovnici povsem drugačni. Za evropski trg je skupina uporabila fotografijo Davida Byrona, ki ga je pred tem zelo dobro našprical s sprejem Mick Box in vzbuja asociacijo na zapreden človeški kokon, medtem ko je za ameriški trg uporabljena črno bela naslovnica s pošastnim črvom.
»Very ‘eavy … Very ‘umble« je izšel 13. 6. 1970, v ZDA pa dva meseca kasneje. Medtem ko se na tleh Velike Britanije ni uvrstil na lestvico najbolje prodajanih plošč, je na ameriški Billboardovi lestvici zasedel 186. pozicijo. Bolje mu je šlo v drugih evropskih državah, kjer je na italijanski lestvici dosegel 11. mesto, na finski 14. mesto ter na nemški 22. Prav tako mu je šlo bolje v Avstraliji, kjer je zasedel 15. mesto, na Japonskem, kjer je zasedel 41. mesto in v Kanadi, kjer je prilezel do 86. mesta.
»Very ‘eavy … Very ‘umble« je ob svojem rojstvu pred 50. leti, postregel z izjemno inovativnostjo, Uriah Heep pa so že s samim prvencem dokazali, da gre za skupino stesanega glasbenega dosjeja, na katerem lahko drzno nadgrajujejo in razvijajo svoje glasbeno vizionarstvo. Album se je v letih, ki so sledila, izkazal za enega temeljnih kamnov pri definiranju žanra heavy metal. S prihodom Hensleya v skupino je kreativni nukleus naveze Box-Byron, prerasel v neusahljivi generator magije, ki v svoji zimzeleni in neponovljivi artistični biti še danes navdušuje in fascinira.
Avtor: Aleš Podbrežnik
