Založba: EMI Records
Datum izida: 16. 11. 1974
Produkcija: Deep Purple & Martin Birch
Dolžina albuma: 36.31 min
Zvrst: Hard Rock / Heavy Rock
Ocena: 10/10
“Stormbringer” je bil deveti studijski dosežek britanskih težko rockerskih legend Deep Purple ter drugi in hkrati poslednji album Mark III postave, katera je na glavnih vokalih vsebovala pevska imenitneža Davida Coverdalea in Glenna Hughesa. Naslov albuma ter istoimenske otvoritvene klasike je bil po Coverdaleovih besedah navdahnjen z mitološkim bitjem, ki ga na odlični naslovnici predstavlja krilati konj iz starogrške mitologije Pegaz. David je šele po izidu plošče izvedel, da se tako imenuje tudi mistični črni meč v lasti protagonista Elrica iz fantazijskih romanov legendarnega britanskega pisatelja znanstvene fantastike in fantazije Michaela Morcocka, kateri je med drugim sodeloval pri pisanju besedil za legendarni skupini Hawkwind in Blue Öyster Cult.
Originalni naslov albuma bi se moral glasiti »Silence« ter vsebovati precej butasto naslovnico z glamurozno divo, vendar je na koncu na srečo zmagala naklonjenost večine članov banda do romantike in misticizma. Izvrstni ovitek in najboljši logotip skupine v njihovi povesti sta odigrala pomembno vlogo pri uspešnem trženju funkovsko obarvanega »Stormbringer«-ja, kateri navkljub izborne glasbene vsebine v marsičem žal še danes ostaja eden najbolj prezrtih Deep Purple dosežkov sploh, čeprav se na njem nahaja nekaj najlepših zimzelenih biserov v celotni karieri te kultne težko rockerske skupine.
Legendarni kvintet, ki se je tokrat odpravil na snemanje v München, se je pri oblikovanju zvočne podobe novega studijskega projekta odločil graditi na kapitalu sijajnega predhodnika »Burn« (1974) s to pomembno razliko, da so poleg ohranjanja svoje tradicionalne težko rockerske udarnosti na »Stormbringer« dali precej bolj svobodno pot vnosu elementov funka, kar je odgovarjalo vsem članom banda z izjemo genialnega, vendar muhastega kitarskega čarodeja Ritchieja Blackmorea, kateri je postajal čedalje bolj nezadovoljen z novo zvokovno usmeritvijo in je po tihem že skoval načrt, kako bo zapustil skupino, ki mu je prinesla svetovno prepoznavnost.
Velikemu ljubitelju bluesa Blackmoreu, ki se je v tistem času začel čedalje bolj navduševati tudi nad klasicističnimi, predvsem baročno obarvanimi aranžmaji ter tradicionalno ljudsko glasbo, kar bo začel uresničevati na svojih prihodnjih projektih, je šlo na živce, da je funk, predvsem po Hughesovi pa tudi Coverdaleovi zaslugi začel zvokovno dominirati ter izpodrivati njegovo vizijo Deep Purple znotraj katere ni dopuščal veliko demokratičnega odločanja. Med nastajanjem albuma je preostalim članom na vsak način želel vsiliti priredbo klasike prog rockovske skupine Quatermass »Black Sheep Of The Family«, katero pa je na koncu moral prihraniti za prvenec svojega bodočega projekta Rainbow. Ob tem, da je bil mož v črnem tedaj z mislimi že pri Rainbow, katere je ustanovil skupaj z legendarnim pevcem Ronniejem Jamesom Diom (1942-2010), je pravi čudež, da je »Stormbringer« na koncu izpadel tako dobro in je vseboval nekaj čudovito inovativnih idej na katerih so zablestele posamezne vrline vseh članov banda.
Otvoritveno-naslovni trdo rockerski rušilec se lahko označi za nekakšno slogovno nadaljevanje klasike »Burn«, saj ju druži dokaj podobna struktura in glavni rif s to razliko, da je »Stormbringer« na račun barvitih uvodnih sintetizatorskih vložkov v režiji legendarnega klaviaturskega virtuoza Jona Lorda (1941-2012) nekoliko bolj prefinjen dosežek s povsem drugačno naravo glavnega refrena. Coverdaleov mogočen vokal, ki pripoveduje štorijo o apokaliptično zasoljenem prihodu mitološkega prinašalca nevihte, je ponesen na krilih rušilne kitarske fraze in masivnih bobnarskih prehodov Iana Paiceja. Nekoliko sramežljive Hughesove vokalne delnice vnesejo tudi nekaj soul-ovskega šarma, medtem ko Blackmoreove melanholične kitarske improvizacije ob podpori ognjevite bobnarske kataklizme temperamentno atmosfero razgrejejo do samega vrelišča.
Zabavni blues-funk rockovski hibrid »Love Don’t Mean a Thing« je lepa priložnost, da Coverdaleov z erotično okajenostjo zaznamovani vokalni pristop dobi krila, saj so legendarnemu pevcu vselej neizmerno odgovarjale vse skladbe, katere so vsebovale pridevnik ‘love’. Njegovo srce parajočo pevsko predstavo znotraj katere je, kot ponavadi, fatalna ženska, ki tokrat ne sme biti samo lepa, temveč tudi bogata, oplemenitijo Hughesovi našopirjeni soul-ovski manierizmi, kateri ustvarijo odličen kontrast med obema vokalnima slogoma. Ritchiejeve bluesovsko obarvane kitarske fraze ob zaspanih ritmičnih niansah zagotavljajo dokaj enostavno strukturalno zgibanko, vendar tudi izjemno intenzivno atmosfero, katera v trenutku spomni na puščavske ravnine ameriškega srednjega zahoda.
Na »Holy Man«, še enemu zanimivemu funk eksperimentu, ki je bil navdahnjen s srečanjem z ameriškimi verskimi pridigarji, glavno vokalno žezlo prevzame odlično razpoloženi Hughes, kateri priredi nepozabno čustveno predstavo. Melanholične harmonije med kitarskimi pasažami in razvejanimi klaviaturami so pravcata nirvana in tvorijo izrazito nostalgično vzdušje, ki vrhunec doživi v mogočnem refrenu. Zimzelen »Hold On« na katerem vladajo mogočne vokalne harmonije in harmonična izmenjava obeh glavnih pevcev je eden najbolj slikovitih »Stormbringer« standardov. Ta z nagajivim eroticizmom začinjen funk-blues hibrid odlikujejo kompleksne ritmične nianse in izrazit refren v katerem se košatijo romantična večglasja. Coverdale in Hughes vnovič tekmujeta kdo bo pri seksualno motiviranem gruljenju pod oknom izbrane fatalke vlil več med seboj nenehno borečih se emocij, medtem ko Blackmore z gastronomsko kitarsko solažo za kratek čas prevzame osrednjo zvezdniško vlogo ter s pomočjo Lordovih subtilnih klavirskih pasaž še razširi hudomušno zasoljeni vsesplošni ambient.
Naslednja klasika, »Lady Double Dealer«, je za spremembo potenten trdi rocker, osnovan na rušilni kitarski frazi, borbeno razpoloženih bobnih in Coverdaleovem nasršenem vokalu, kateri vrhunec doživi v preprostem, a mogočnem refrenu. Hughes si ob pomoči slikovitih vokalnih harmonij ne more kaj, da ne bi znotraj neposredne in udarne atmosfere te jezne Coverdalove izpovedi o zahrbtni ženski vnesel tudi nekaj funkovske prefinjenosti. »You Can’t Do It Right« je popolno funkovsko zmagoslavje z rahlim bluesovskim priokusom, kjer tempo narekujejo potentne bas linije in odlično tempirani bobnarski krošeji, medtem ko vse skupaj povezuje inovativen kitarski rif ter subtilna plast klaviatur. Medtem, ko je Coverdaleov vokal vnovič glavni vir klasične bluesovske melanholične neutolažljivosti, Hughesov pevski pristop znotraj kompozicije vnaša svoj običajni funkovski hedonizem. Lordove improvizacije na sintetizatorju nekoliko zapapricirajo dokaj enostavno ritmično zgibanko nad katero vladajo imenitne vokalne harmonije.
V pospešeni tempo postavljeni »High Ball Shooter« na katerem se vnovič mešajo različne slogovne silnice je še ena pristna Purple klasika in še danes eden najbolj zabavnih Mark III dosežkov na katerem Blackmore postreže z enim izmed najbolj inovativnih pa tudi šegavih kitarskih rifov v celotni karieri. Ritmične nianse so to pot na račun večje bobnarske razgibanosti in melodičnih bas delnic nekoliko bolj kompleksne, medtem ko je mogočni refren končni rezultat barvitega, do kraja energičnega pevskega dvoboja med obema vokalnima protagonistoma. Briljantna Lordova solaža na Hammond orglah deluje kot mana z neba in nekaj kar se je skorajda kronično pogrešalo skozi prvo polovico albuma.
Nostalgična mojstrovina »The Gypsy«, katera je po strukturi in atmosferi že zelo blizu Ritchiejevim zgodnjim dosežkom z Rainbow, ni samo ena najboljših Mark III klasik, temveč celotne Deep Purple kariere. Blackmoreov romantični kitarski rif ob harmonični vokalni spremljavi v režiji obeh glavnih pevcev ob subtilno tempiranih bobnarskih prehodih poskrbi za nepozabno romantično vzdušje. K temu, da vse skupaj že pošteno vleče na Ritchiejevo prihodnjo skupino poskrbita tudi mistično besedilo o skrivnostni ciganki in jokajoča kitarska solaža s katero mož v črnem vse, ki so bili neubogljivi do njegovih diktatorskih zahtev pošlje v kozji rog.
Čisto na koncu pa se nahaja pretresljiva blues rockovska balada »Soldier of Fortune«, po strukturi najbolj enostavna, a po atmosferi najboljša skladba na celotnem albumu, ki še danes ne neha navduševati s svojo romantično-nostalgično intenzivnostjo. Glavni ‘zvezdnik’ te z neopisljivo melanholijo prežete klasike, ki je še danes glavni kandidat za najbolj iskreno odpeto Deep Purple balado, je Coverdale s svojim srce parajočim petjem. Slednje se ponaša z redko slišano čustveno iskrenostjo znotraj katere se istočasno mešata bolečina in nepopisna nostalgija ob pevčevem spoznanju, da bo navkljub nezaustavljivemu staranju večno sledil lastnemu srcu. Blackmoreovi nežni uvodni akordi se sčasoma zlijejo v jokajočo kitarsko solažo, ki odseva pastoralne keltske vizije, katere bo uspel docela uresničiti kot član Rainbow. Coverdale to nesmrtno balado, katero sta ob nastanku cenila samo on in Ritchie, preden se je prikupila tudi preostalim trem članom, še danes izvaja na koncertnih nastopih svoje skupine Whitesnake in z njo po navadi zaključi njihove koncertne nastope.
»Stormbringer« je priletel z oblačnega neba, prišel, videl in zmagal ter tako Deep Purple v Mark III formaciji prinesel njihovo poslednjo mojstrovino, katera se ponaša z izjemno sočno slogovno zabelo. V njeni sredici sicer dominira funk, vendar so bili vsi tradicionalni težko rockerski elementi, kateri so jim prinesli svetovni sloves še vedno tu. Večinoma pozitiven odnos publike do tega spregledanega, vendar izvrstnega albuma pa Blackmorea, ki je bil z redkimi kompozicijskimi izjemami nezadovoljen z njegovo končno zvokovno podobo, ni uspel prepričati, da ne bi spakiral kovčke ter pričel lastno težko rockersko sago imenovano Rainbow. Preostali štirje člani po sicer v marsičem pretresljivi izgubi enega najboljših kitaristov vseh časov, pomembnega skladatelja in ustanovnega člana niso dolgo slepomišili ter kolikor se je hitro dalo začeli prek avdicij iskati novega kitarista. Blackmoreovo mesto je na koncu pripadlo vsestranskemu ameriškemu kitarskemu biseru Tommyu Bolinu (1951-1976) in za Deep Purple se je začelo še eno novo, kratkotrajno in sila razburkano obdobje, ki na žalost ni imelo srečnega konca.
Avtor: Peter Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Stormbringer (4:03)
2. Love Don’t Mean A Thing (4:23)
3. Holy Man (4:28)
4. Hold On (5:05)
5. Lady Double Dealer (3:19)
6. You Can’t Do It Right (2:24)
7. High Ball Shooter (4:26)
8. The Gypsy (4:13)
9. Soldier Of Fortune (3:14)
Zasedba:
David Coverdale – vokal
Glenn Hughes – vokal, bas kitara
Ritchie Blackmore – kitara
Jon Lord – orgle, klaviature
Ian Paice – bobni
