Založba: Harvest Records
Datum izida: oktober 1968 (ZDA) / junij 1969 (Velika Britanija)
Produkcija: Derek Lawrence
Dolžina albuma: 43.57 min
Ocena: 7.5/10
Zvrst: Hard Rock / Heavy Rock
»The Book of Taliesyn« je bil drugi studijski album angleških trdo rockerskih kolosov Deep Purple. Slednji so se leta 1968, po izidu prvenca »Shades of Deep Purple«, kateri je najprej izšel za ameriški trg, nahajali v čudnem položaju, saj so v ZDA na krilih singla »Hush« že veljali za zvezdnike, medtem ko jih na britanskih tleh ni skorajda nihče povohal ali pa je komajda vedel, da sploh obstajajo. Člani banda si s tem niso kaj dosti belili glave ter se odločili, da bodo na svojem drugem studijskem dosežku, katerega so, podobno kot v primeru prvenca, posneli pod precejšnjim časovnim pritiskom in ob številnih artističnih blokadah, ko je velikokrat primanjkovalo inspiracije, še izpopolnili in razširili svoj dotedanji slog za katerega je bilo značilno fuziranje psihadelike in blues rocka ter zgodnjih oblik progresivnega rocka in težkega rocka.
Svojo značilno aranžersko prvino, da preprostim skladbam pridodajo razkošne aranžmaje ali daljše inštrumentalne jame so Deep Purple na »The Book of Taliesyn« še razširili, tako, da je njihov zvok postal še bolj po prog rockovsko kompleksen in nepredvidljiv. Na odločno inštrumentalno in skladateljsko pobudo klaviaturista Jona Lorda in kitarista Ritchieja Blackmorea pa je večina kompozicij na tem studijskem dosežku zvenela manj psihadelično in zaznavno trše kot na prvencu, tako da do njihovega kasnejšega prepoznavnega trdo rockerskega izrazoslovja, ki se je zmagovito razvilo ob prvi menjavi članov ni bilo več daleč.
Tako kot na prvencu so tudi na »The Book of Taliesyn« vključili štiri avtorske skladbe in štiri priredbe drugih izvajalcev za katere so upali, da jim bodo vsaj v ZDA prinesle komercialni uspeh. Glavni razlog, da so Deep Purple v originalni, t.i. Mark I postavi vključevali priredbe drugih izvajalcev se je skrival v tem, da se je tedanji založbi zdel njihov avtorski material premalo komercialno zanimiv, medtem ko je članom originalne zasedbe v studiu, kjer so se najrajši zabavali z igranjem dolgometražnih jamov, večkrat primanjkovalo navdiha za sveže skladateljske ideje. Lord s svojimi virtuoznimi vragolijami na Hammond orglah, ‘mož v črnem’ Blackmore z uničujočo ponudbo kitarskih rifov in Ian Paice s svojim že tedaj divjim znašanjem nad bobnarsko postavitvijo so bili vnovič ključni nosilci zvokovnega kolaža Deep Purple Mark I postave, medtem ko je bila tehnika basista Nicka Simperja dovolj kompleksna za zgodnje prog rockovsko obarvane eksperimente. Ključni faktor pri prodoru na ameriški trg je bil sicer pevec Rod Evans s svojim izrazito melodičnim vokalnim pristopom, izdelanim v klasični Beatlovski pevski šoli.
O tem, da je bil »The Book of Taliesyn« ambicioznejši dosežek od svojega predhodnika se lahko razbere že iz umetniške naslovnice in samega naslova albuma, ki izvira iz srednjeveškega rokopisa. Slednji naj bi bil napisan v 14. stoletju in naj bi vseboval verze, katere se pripisujejo legendarnemu britanskemu bardu Taliesinu, ki je živel v 6. stoletju in naj bi s svojim petjem zabaval vsaj tri različne keltske kralje. Perfekcionist Ritchie Blackmore je od nekdaj oboževal vse kar je dišalo po mističnosti in skrivnostnosti, zato ne preseneča, da je bil zelo aktiven pri skladateljskem in produkcijskem procesu okrog tega albuma, katerega je vnovič produciral Derek Lawrence. Slednji je omogočil precej boljšo produkcijo kot na prvencu, predvsem zaznavno polnejši in bolj živahen zvok.
Psihadelično-trdo rockerski hibrid »Listen, Learn, Read On«, katerega se zaradi besedila lahko obravnava tudi kot naslovno skladbo in kateremu nekako ni bilo usojeno, da bi postal Purple klasika, je za običajne, hitrostno precej bolj ‘navite’ Deep Purple težko rockerske standarde zelo netipična otvoritev, saj je večinoma postavljen v srednji tempo, kjer Paice na bobnih deluje neobičajno repetativno in ima na splošno, navkljub lepo spevnemu refrenu, precej zadržan razvoj dogajanja. Evansu pri refrenu s spremljevalnimi vokali lepo pomagata Lord in Simper, medtem ko se Blackmore nekajkrat pošteno razsrdi s stresanjem pikajočih kitarskih fraz. Lord z melanholičnimi orglarskimi kapricami znotraj kompozicijskega okostja vnaša tudi elemente psihadelike.
Zanimivi prog rockovski eksperiment »Wring That Neck« (v Ameriki je izšel pod naslovom »A Hard Road«) je, podobno kot »And the Address« na Deep Purple prvencu, edini inštrumental na albumu. Odlikuje ga kombiancija pretkanega orglarskega motiva in nasršenega kitarskega rifa, kar sčasoma privede do Lordove orglarske orgije in še ene Blackmoreove duhovite solistične kitarske predstave. Ta čudoviti inštrumentalni dosežek po zaslugi prej omenjene dvojice in kot vedno prepričljive Paiceove bobnarske dramatike vsebuje številne inštrumentalne finese po katerih bodo Deep Purple sloveli tudi v nadaljevanju kariere.
Pop rockerski standard »Kentucky Woman«, katerega je originalno ustvaril Neil Diamond, je bil na severnoameriških tleh (ZDA in Kanada) hit single, čeprav ni ponovil uspeha svojega predhodnika »Hush«. Deep Purple so iz razmeroma enostavnega pop rockerja ustvarili pristen trdo rockerski dosežek z gromoglasno ponudbo kitarskih rifov in kompleksnimi časovnimi prehodi nad katerimi kraljujejo Lordove imenitne orglarske čarovnije. V ospredju je lep, z večglasji ovenčan melodični refren, kateri je bil kot naročen za Evansov pevski pristop. Tudi s pomočjo ljubezenskega besedila o ženski iz Kentuckya je izrazito prilagojen ameriškemu okusu.
Ambiciozna prog rockovska suita »Exposition/We Can Work It Out« je še en zanimiv slogovni hibrid, kateri v prvem delu vsebuje drugi motiv Beethovnove 7. simfonije. Slednjega je Lord prekanjeno preoblekel v pravcato orglarsko kanonado, medtem ko je drugi del priredba priljubljene The Beatles klasike. Ta sicer ni tako prepričljiva kot je bila njihova odlična verzija »Help«, vendar na krilih Evansovega melodičnega petja vseeno dovolj zanimiva, da bo še danes všeč tudi največjim Beatles puristom. Tako, kot so Deep Purple vedno obvladali, so razmeroma enostavno skladbico, prepredli s kompleksnimi aranžmaji ter jo popeljali v popolnoma nepredvidljive vode. Odločitev za vnovično priredbo Beatles klasike je menda padla po tem, ko je Paul McCartney izjavil, da mu je bila všeč Deep Purple verzija »Help«.
Psihadelični eksperiment »The Shield« je bil še en zanimiv dosežek, ki je popoln odsev Mark I sloga čez katerega so že čez eno leto naredili križ. Temačno vzdušje in besedilo vsebujeta slutnjo zatona hipijevskega gibanja, ki se je tedaj nahajalo na vrhuncu. Blackmoreove hudomušne kitarske fraze so podkrepljene z nežnim klavirjem in umirjenimi ritmičnimi finesami, medtem ko Evans za mikrofonom tokrat zveni neobičajno mrko. Paice je tu nalašč nadomestil prave bobne z improviziranimi tolkali, da bi ustvaril še bolj poglobljeno psihadelično vzdušje.
»Anthem« je še en ambiciozen, po navadi nekoliko spregledan dosežek, kjer se na račun kombiniranja pastoralnih aranžmajev na Blackmoreovi akustični kitari in orkestralnih aranžmajev pod Lordovo taktirko lahko govori o zgodnjem progresivnem rocku. Osrednja melodija na čelu z refrenom je izrazito romantična in hipnotična. V nadaljevanju sledi fuzija srhljivo obarvanega zvoka orgel in baročnih orkestralnih aranžmajev ob katerih bi zaploskal tudi Johann S. Bach, medtem ko ‘mož v črnem’ tke neutolažljivo kitarsko solažo. Vse skupaj po strukturi celo nekoliko spominja na originalno verzijo King Crimson.
Zaključna, več kot 10-minutna priredba priljubljenega standarda Ikea in Tine Turner z naslovom »River Deep, Mountain High«, katerega so preoblekli v epsko srajco, je eden najbolj zabavnih Deep Purple Mark I eksperimentov sploh in zagotovo najbolj nenavaden kar se tiče inovativnih interpretacij del drugih izvajalcev. Lord je tokrat za epski intro uporabil osrednji motiv klasike Richarda Straussa Also sprach Zarathustra, kar je bila leta 1968, ko je izšel klasični znanstveno fantastični film 2001: Odiseja v vesolju nedvomno precej komercialno obarvana poteza. Legendarni klaviaturist je znameniti, zmagoslavni, epski motiv orglarsko temeljito presnovil in ga na gastronomski način uporabil kot uvod v vokalno obarvani drugi del v katerem Evans ob pomoči odličnih spremljevalnih vokalnih harmonij poskuša eksperimentirati tudi z vnašanjem kančka soula v svoj vokal, kar pa mu ne leži najbolj prepričljivo. Čeprav se to zdi zaradi njegove kompleksne narave dandanes precej nenavadno, so Deep Purple to z eksperimentalno-pustolovskega vidika dokaj zanimivo priredbo v skrajšani in prirejeni verziji izdali tudi v obliki singla.
»The Book of Taliesyn« predstavlja zaznaven artistični napredek v primerjavi z Deep Purple prvencem in dokazuje, da so bili člani te legendarne skupine v nenehnem evolucijskem pogonu, kar se tiče oblikovanja prepoznavnega zvoka in razvoja inovativnih skladateljskih idej. Kljub temu, da je bil band v naglem kreativnem vzponu je album komercialno na britanskih tleh popolnoma pogorel, medtem jo je bil ameriški odziv prav tako pod pričakovanji. Med Lordom, Blackmoreom in Paiceom ter Evansom in Simperjem na drugi strani so že začele nastajati prve nepremostljive razlike glede nadaljnje slogovne usmeritve.
Avtor: Peter Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Listen, Learn, Read On
2. Wring That Neck
3. Kentucky Woman
4. Exposition/We Can Work It Out
5. Shield
6. Anthem
7. River Deep, Mountain High
Zasedba:
Rod Evans – vokal
Ritchie Blackmore – kitara
Jon Lord – Hammond orgle, klaviature, spremljevalni vokal, orkestralni aranžmaji na “Anthem”
Nick Simper – bas kitara, spremljevalni vokal
Ian Paice – bobni
