Lokacija: Tolmin / Sotočje / Slovenija
Datum: 26. 7. 2018
Vrnitev Brutart na domačo metalsko sceno v času, je dejansko luč in upanje, ki sveti na koncu tunela, za domačo metalsko sceno, ki je v zadnjem času, konkretno usahnila, oziroma je v usihanju. S prvencem »Mimic« izdanim leta 2007, so se Brutart pravzaprav v tistem času, ko je slovenska metal scena dosegala vrhunec svojega razcveta, kot meteorit izstrelili med najzanimivejše domače zasedbe. Gorenjski kvartet je torej v lanskem aprilu dodal k prvencu njegovega naslednika »Wear My Skin« in malo preko druge ure vskočil na drugi oder tolminskega festivala ter odrožljal kremenit nastop. Artistično kvartet raste in deluje na novem izdelku še bolj osredotočeno, angažirano, izpiljeno. Neverjetno prodorna zmes težko trgajočih in lomastečih doom riffov, ki so drzno skombinirani z brutaliziranimi vpadi deathmetalskih pasaž, skupina pa nadgrajuje svojo čut za dvig atmosfere tudi z momenti, ki vlečejo post metalsko. Znajo vskočiti tudi v vode sludgea. Prodornost in pronicljivost. Več kot posrečeno kombiniranje dveh kontrastnih vokalov, dosega novo artistično nadgradnjo. Škoda, da jim zgodnja ura nastopa ni namenila širšega občinstva, ki si ga Brutart gotovo zaslužijo. Bend, ki si torej zasluži vso pozornost in bend, ki mora snemati in ustvarjati dalje. Upajmo, da jih »Wear My Skin« popelje tudi na širša odrska prostranstva mednarodnega metalskega univerzuma.
Po domačem napadu so sledili londonski metalcorovci Exist Immortal, ki jim je bilo vredno prisluhniti, kljub temu, da ustvarjajo v žanru, ki zna biti že precej izpet. Angleži metalcore osnovo namreč nadgrajujejo z masivnim groovom, močnimi refreni in predvsem spretnim delom kitarskega dvojca, ki poskrbi za izdatno dozo kompleksnega rifanja in mogočnih melodij. Vokalno Exist Immortal ne prinašajo nič novega, saj pevec Meyrick menja generične čiste in grobe vokale, se pa od komaj poslušljivih metalcore bendov ločujejo vsaj po tem, da znajo osnovo prav prijetno zakomplicirati s tehnično zahtevnejšimi prijemi in ne utrujajo s preštevilnimi breakdowni.
V precej podobnih ritmih so drugi oder nadaljevali Harakiri For the Sky. Čeprav Avstrijci sami sebe uvrščajo v žanr post black metala, so moja ušesa prej zaznala izrazito moderno (hipstersko, če hočete, hehe) usmeritev, ki ji v glavnem poveljuje kričeč in pretirano trpeč JJ-jev vokal. Ta je v živo izpadel še najslabše, saj je hitro postal enoličen do te mere, da je postal moteč, so pa inštrumentalisti prepričali z dobro izvedbo, ki pa je bila žanrsko povsem formulaična, t.j. ultra dolgi komadi polni melanholičnih melodij čez preproste srednje hitre rife, mednje pa vtaknjena solidna ritem sekcija z veliko blast beatanja in monoton vokal.
Firtan so ob pol štirih popoldan pričeli robantiti na glavnem odru festivala. Nemški kvartet iz mesta Lörrach (zvezna dežela Baden-Württemberg) deluje od leta 2010 dalje in ima v žepu dva studijska albuma. Med njima je aktualni »Okeanos«, ki je izšel vsega 14. dni pred nastopom v Tolminu, bil v repertoarju tudi izdatneje zastopan. Praviloma skladajo besedila v nemškem jeziku, pri čemer dobiva njihova backmetalska osredotočenost elemente »pagan« metala. Brez lišpa in kiča. Le ostri osredotočeni šus. Bend je izvajal torej novi material in zaigral skladbe Seegang, Tag Werveil, pa Uferlos in Siebente, prostor v set listi, pa se je našel tudi za EP »Innenvelt«, s katerega so urezali Im Licht meiner Sonne. Med skladbami prvenca se je znašla Wogen der Trauer, koncert pa so Firtan prepričljivo sklenili z izvrstno (prav tako starejšo skladbo) Seelenfänger!
Slovenski Dekadent veljajo od nekdaj za bend, ki je pojem velikega glasbeno artističnega perfekcionizma. Dekadent so nas v 40. minutah hipnoze znova očarali. Bend, ki ga težko srečaš na odru in bend, ki je vse stvari v zadnjem času vzel v svoje roke ter tako postal pojem neodvisnosti in absolutne samostojnosti. Če okarakteriziraš njihovo glasbo, kot simfonični ali atmosferični black metal, pa skupina uspešno integrira kup mnogoterih glasbenih fines, od omenjene simfo atmosferične hipnoze, ki vihra nad žarečimi in kot britev ostro ter peklensko hitro pretrzanimi riffi, do akustičnih vložkov. Arturjev vokal ohranja izredno prodornost in njegovo grčanje se perfektno veže v elementarno zlovešč in poguben, a epski in svečani teater, ki ga razvija črna maša nastopov skupine. Nič kaj drugačen ni bil v Tolminu. Drzno in pogumno v komponiranju, ki prinaša nenehno zorenje skupine iz albuma v album in nič manj drzno, prevzetno in samozavestno na odru. Bend, ki te v hipu prepriča, da nosi sebi lastno karizmo, hodi s svojo vzravnano in pokončno držo in za katerega veš, da te bo ob prihodu na oder že s prvim udarjenim riffom, s svojo posebno glasbeno avanturo, hipoma prevzel ter zapeljal. Očaral. Skladba, kot je Pasijon, vzbuja občutja krepostne magije. Briljantno. Vključno z ambientom v katerem so zaigrali. Ta se namreč h glasbenem dosjeju skupine, ne bi mogel bolje prilegati.
Black metal zgodba se je z domačimi Dekadent nadaljevala na Boško Bursać odru na Lemmy oder pa so stopili za njegovo ime daleč najbolj primeren bend. Zakaj? Ker so Asomvel in igrajo rock ‘n roll tako kot njihovi največji in očitni vzorniki, eni in edini Motörhead. Eno vrhunsko (re)inkarnacijo legendarnih britanskih pankrtov smo po Lemmyjevi smrti v Tolminu že videli v obliki odličnega Abbathovega cover benda Bömbers, ki je lani pokazal kako bi morali zveneti tribute bendi, letos pa smo (v stilu Gruesome, ki emulirajo kultne Death) dobili britanski trio Asomvel, ki slavi zapuščino večnega Lemmyja Kilmisterja. Tega Angleži niti malo ne skrivajo, saj legendarne Pankrte posnemajo od a do ž; s hlačami na zvonce, zalizci, ledrom, brčicami in Rickenbacker basom vred. Vendar Asomvel zgolj videz presežejo, saj so presenetil z močnimi komadi, polnimi brnečega basa, seksi solaž, udarnih bobnov in od Marlboro rdečih »utrujenega« vokala. Komadi pravzaprav tako prepričljivimi, da se jih ne bi branili niti sam Železni kancler. Hitro zapomnljive rock ‘n roll himne kot sta bili World Shaker in The Nightmare Ain’t Over so publiko spravile v gibanje, Asomvel pa so zaradi svoje umazane in nalezljive energije še lep čas odzvanjali v ušesih.
Takoj, ko so Dekadent sklenili svoj nastop na drugem odru, so pričeli na glavnem odru, s katerega so poprej že dodobra navrtinčili in dvignili prah Asomvel, hitrostno tekati Monument. Zbrani okrog White Wizzard pevca Petra Ellisa, so torej britanski Monument skorajda vrsta Iron Maiden parodije. Pravzaprav jih mestoma že tako nevarno kopirajo, da bi jih lahko Iron Maiden naravnost vprašali, kdo za vraga jim je podelil rabo avtorskih pravic, da lahko Monumet skladbe zvenijo tako prekleto podobno pravim Iron Maiden. Vokal je izdelan, u nulo naštudiran, eksploziven, avtoritativen. Iz srednjih v višje in najvišje lege, prenaša vso razvito moč s peresno lahkoto. izredno petje. Karizma in igra. Vendar obenem tudi izredna kopija Brucea Dickinsona v tistih davnih Number of the Beast časih. Spandex, hi-topke, osemdeseta. Revitalizem. Bend je v letošnjem maju izdal svoj četrti studijski album z naslovom »Hellhound« iz katerega je predstavil, poleg naslovne (otvoritvene) skladbe, še: Attila, The Chalice in Wheels of Steel (kako bujna domišljija), k tem pa pripel starejše Carry On in Fatal Attack (album »Renegades«) ter z albuma »Hair of the Dog« tudi: Olympus, Imhotep (the Higher Priest) – kjer je vpenjanje arabskih lestvic znova vleklo na nekaj kar bi lahko pricurljalo z Maiden albuma »Powerslave«, svoj nastop pa sklenili s skladbo Lionheart. Fani Iron Maiden so bili navdušeni. Bend z bore malo sebi lastne avtorske karizme, pa je definitivno dvignil publiko.
Če lahko s kom v istem stavku napišeš besedno zvezo death metal, potem je to gotovo stric Speckmann. Paul Speckmann je davnega leta 1983 ustanovil kultne Master, ki so bili takrat celo sodobniki Schuldinerjevih Mantas in podobnih zgodnjih packarij. Schuldiner je malce kasneje z Death spisal zgodovino, Speckmann pa je z Master ostal v globokem podzemlju in po krivici pravzaprav močno spregledan. A kljub temu Speckmann do danes ostaja neustavljiv underground bojevnik, ki s svojimi Master (z nekaj krajšimi vmesnimi pavzami) neusmiljeno ruži že tri desetletja. Svojo neizprosnost je Speckmann dokazal na odru, kjer kljub 54 letom deluje sveže in vitalno, še bolj pa njegov bruhajoč vokal, epska brada in neusmiljeno pretepanje basa. Višek kompleknosti Master nikakor niso, saj so njihovi triminutni komadi v svoji biti povsem surovi in primitivni, a je ameriško-češka trojka zanesljivo pokazal, kako mora zveneti old school death metala. Divje, umazano, strupeno in kaotično.
Na New Forces oder so na predzadnji dan festivala povabili mehiški melodični death metalci Orcus O Dis, headlinerji tretjega odra, četrtega dne festivala. Kako biblično se to bere. Kakorkoli, Orcus O Dis so v tri četrt ure predstavili glavnino svojega prvenca IX izdanega leta 2013 in ponudili konkreten udar melodičnega death metala, ki se močno zgleduje po gothenburški sceni z zgodnjimi Dark Tranquillity na čelu. Orcus O Dis so tako nanizali kopico zelo okusnih in prijetnih kitarskih melodij, podloženih z udarno ritem sekcijo in suverenim vokalom zelo energičnega in prepričljivega Alfreda Roche. Nekoliko je celoto pokvaril le slabši, precej zapacan zvok, ki je povsem pogoltnil klaviatursko delo Jesusa Fuentesa.
Žal si celotnega nastopa Mehičanov ni bilo mogoče ogledati, saj se je pod Boško oder mudilo na drugi konec sveta in daleč najbolj pozitivno presenečenje celotnega festivala. Trio najstniških mulcev iz Nove Zelandije, ki so si ime nadeli po (moderni) zf klasiki District 9. Alien Weaponry. To je bil za trojko, ki prihaja iz mesteca Waipu na Severnem otoku, sploh prvi evropski festivalski nastop in bolje svojega dela ne bi mogli opraviti. Najbrž tudi v nasprotju s svojimi pričakovanji so Ethan Trembath (bas) in brata Henry (bobni) ter Lewis de Jong (kitara, vokal) povsem napolnili prizorišče Boško odra in uprizorili pravi novozelandski vihar, ki si ga nismo niti približno predstavljali. Alien Weaponry v osnovi igrajo nekakšen moderen thrash metal, ki temelji predvsem na debelem in masivnem groovu, solaže pa nadomeščajo mastna rifaža in breakdowni. Nič posebno originalnega bi rekli, a tu Alien Weaponry zasijejo in se dvignejo iz povprečja, saj v svojo glasbo vpeljujejo vplive svojih maorskih korenin. Več kot polovica komadov je namreč odpetih v tradicionalnem jeziku te reo, ne manjkajo pa niti bojni kriki, t.i. haka in čeprav z izjemo nekaj novozelandskih obiskovalcev festivala ostali nismo razumeli niti besedice, vsa stvar deluje naravnost osupljivo. Sploh ko lepo tekoče vokalne linije naravnost eksplodirajo, ko trije najstniki (fantje ne štejejo še niti 20 let) na odru do zariplosti kričijo napeve, namen katerih je nasprotniku pognati strah v kosti. Fantje so brez dvoma uprizorili enega najbolj energičnih in dinamičnih nastopov celega tedna ter ustvarili tako hrupno in bojevito vzdušje, da se je tudi pod odrom vnela prava vojna mosh in circle pirotv, ki jim ni bilo videti konca. Pa še kakšen wall of death so ustvarili za šalo. Alien Weaponry so tik pred festivalom izdali svoj prvenec Tū, s katerega so odigrali dobršen del komadov, v najlepši spomin pa so se vtisnili predvsem epski napevi kot so Ru Ana Te Whenua, Kai Tangata in Urutaa. Pred kiviji je glede na videno in slišano še svetla prihodnost in so jasen dokaz, da se za prihodnost metala ni bati. Pa še ena podrobnost oz. malenkost, ki se mi zdi naravnost čudovita. Fantje med svojimi nastopi nosijo izključno majice svojih novozelandskih glasbenih kolegov in tako na lep način promovirajo svojo metal sceno in bende kot so Dethnir, Carcosa, BlurRuin, Jörmungandr Bulletbelt in druge.
Pa smo pričakali še en nastop Girlschool v Sloveniji. Zakaj še en? Ker so punce, no danes že rock’n’roll babice, nastopile prvič v Sloveniji že leta 1986 v ljubljanski Hali Tivoli in to skupaj s Škoti Nazareth. Po nekoliko ponesrečenem nastopu pred dnevi na Bang Your Head!!! festivalu smo tako pričakovali popravni izpit skupine. Štirih glasbenic torej, ki so previharile vse rock’n’roll, punk in N.W.O.B.H.M. viharje dobrih starih dni, njihov kleni staž pa sicer navdaja z retoričnim vprašanjem zakaj ne pazijo doma svojih vnukov. Vendar ne. In dobro da ne. Konkretna publika je bila zbrana ob glavnem odru! Vneto je firbcala kaj se dogaja. Zlasti starejša festivalska gospoda, ki je naposled v poznih popoldanskih urah le pridrajsala do odra, saj je bilo jasno, kdo so njihovi glavni favoriti tega dne (Judas Priest). Girlschool so malo govorile in veliko igrale in natreskale konkretno bero svojih klasik (Demolition Boys, C’mon Let’s Go, Hit And Run, I Spy, The Hunter,…) ter dodale poleg tudi nove (Take It Like A Band, Come the Revolution). To pot brez zvočnih peripetij in tako tudi brez sleherne zadržanosti. V zaključku so prilile olja na ogenj s pričakovanima Race with the Devil, legendarno Gun klasiko, ki so jo svoje čase radi preigravali tudi takšni, kot so Judas Priest. Tej je sledila nadobvezna sklenitvena Emergency, železni in nepozabni skupni izlet Girlschool in Motörhead. Girlschool Lemmyja ne morejo pozabiti. Kim McAuliffe ima navadno vselej na sebi oblečeno majico, ki obuja spomin na železnega kanclerja rock’n’rolla. Brez ikonske bobnarke Denisse Duffort nikar ne gre, basistka Enid Williams je znova imponirala s svojo poskočnostjo ter koketiranjem, medtem ko je kitaristka Jackie Chambers, kot za šalo podala nekaj elementarnih solo kitarskih izletov, ki so lahko pravi pravcati poduk v iskanju aksioma »manj je več«. Odigrane so bile tudi : Screaming Blue Murder, Never Say Never, Future Flash, Kick it Down, Watch Your Step. Sklep? Ko legenda oživi!
Po silovitem maorskem napadu smo si komaj opomogli pa so na Lemmy oder že stopili floridski death metal veterani Obituary in uprizorili enega najbolj vročih death metal koncertov Metaldays 2018. Obituary so kljub svojemu imenu žive legende in vedno, ko stopijo na oder jim je prisluhniti čisti užitek. Američani so na oder stopili ob obupni, pozno popoldanski pripeki, pa to vokalista Johna Tardyja ni zmotilo, da ne bi po svoji stari navadi na oder prikorakal v puloverju. A je kljub temu spet dokazal, da je frontmen z enim bolj zverinskih in prepoznavnih vokalov v death metalu. Obituary so tokrat, kljub ne najbolj ugodnemu »slotu« povsem upravičili status legend žanra, dokazali, da so na odru hudičevo »tight« (to je bil, če se ne motim, celo zadnji evropski koncert skupine z bobnarjem Donaldom Tardyjem, ki je turnejo predčasno zapustil zaradi družinskih zadev; v nadaljevanju ga je zamenjal Lee Harrison iz Monstrosity, kar bi bilo sicer tudi lepo videti), publiko, ki je kljub vročini vztrajala in pod odrom celo vneto moshala pa brez težav sesekljali s Turned to Stone, Sentence Day, A Lesson in Vengeance z aktualnega, samonaslovljenega albuma ter železnimi klasikami Visions in My Head, Don’t Care in vrhunskima Threatening Skies in Find the Arise. Obituary so za konec navrgli še miks Chopped in Half in Turned Inside Out ter se od Metaldays poslovili z železno himno Slowly We Rot. Živalsko!
Wiegedood, belgijska black metal zasedba iz mesta Ghent, v kateri so združeni izkušeni člani zasedb Amenra in Oathbreaker, so nastopili v času nekoliko nehvaležnega prekrivanja z nastopom floridskih old school death metalcev Obituary, ki so že korenito zarogovilili na glavnem festivalskem odru. Kljub temu, pa je bil naš mimobežni skok v senčni prostor drugega odra, več kot nagrajen. Bend, ki je v letošnjem letu, v presledku vsega treh let, izdal še tretji del trilogije »De doden hebben het goed«, piše in poje v domačem jeziku. Vsi komadi so silno dolgi! Atmosfera je glavni fokus skupine. Kreacija le te! Črna izpoved skupine, ki je navdahnjena nad koreninami norveških legij black metal pionirstva, pa pridobiva v svojem karakterju občutne elemente, zaradi katerih ji lahko smiselno pripnemo žanrsko predpono »post«. Med koncertom me je ošvrknila asociacija na srečanje s Harakiri for the Sky, ki so prav tako nastopali na letošnjem Metaldays festivalu. Prepričljivo in izredno. Trije tipi torej in to le z dvema kitarama in seveda bobni. Blasfemično dovolj!
Ob nastopu Black Star Riders je oživel duh rock’n’rolla sedemdesetih. To je bend, ki se je pred leti preimenoval v Black Star Riders kar iz imena Thin Lizzy. Kako prosim? Neka povezava mora torej biti. Da. To je kitarist Scott Gorham. Sivolasi karizmatični, če ne kar šarmantni gospod, tudi na zrela leta skrbi za to, da zapuščina legend nikakor ne ugasne in ne umre. Ob sebi je zbral izredno ekipo in kvintet Black Star Riders, ki ga ob Gorhamu zastopajo še prominentna imena sveta rocka in rolla, to so: Ricky Warwick (kitara, vokal), Damon Johnson (kitara), Robert Crane (bas kitara) in Jimmy DeGrasso (bobni), se je v letošnjem poletju tako podal na skupno turnejo z Judas Priest, na kateri je zato pristal tudi v Tolminu. Čeprav je njihov še vedno aktualni »Heavy Fire« izšel v lanskem letu, se je bend v repertoarju osredotočil na skladbe studijskega prvenca »All Hell Breaks Loose« (Before the War, naslovna otvoritvena skladba, Bound for Glory, Bloodshot, Kingdom of the Lost). K temu je dodal novejši Heavy Fire in When the Night Comes ter pripel še tri skladbe z drugega albuma »The Killer Instinct« (naslovna skladba, Finest Hour, Soldierstown). Vsekakor, pa je publika le strumneje zacepetala, ko se je bend že kmalu v začetku lotil (pričakovane) izvedbe Thin Lizzy klasike Jailbreak. Zanimivo je, da ni vpetih v repertoar več Thin Lizzy skladb. Šele proti koncu je bend udaril tako tudi z The Boys Are Back In Town. Znatno manj ljudi, kot med nastopom Obituary, kar je odraz generacijskega prepada med novim valom metalcev, ki številčno prednjačijo na festivalu in so si v tem času že brusili zobe za Hatebreed in staro gardo metal in rock zanesenjakov. Precej ljudi, ki so bili s skupino slabo seznanjeni, je bilo mogoče aktivirati pred koncertom že ob navržbi dejstva, da je npr. Damon Johnson nekoč igral z Alice Cooperjem. Bend je izredno dobro nabrušen, uigran in kompakten! Ricky Warwick spretno obuja esenco Phila Lynotta, ki živi dalje v kitarskih frazah Black Star Riders. Nostalgično.
Za dozo čudaškega grinda, ki je postal obvezen del repertoarja Boško odra je poskrbela švedska grind mašina Birdflesh. Švedi so v tipični grind maniri v slabi uri odigrali kakšnih trideset, štirideset eno do dve minutnih komadov, ki jih odlikuje predvsem odtrgan humor s komadi kot so Skyrat, External Wounds of Vagina Power, Anal Misery, The Flying Penis, Wheelchair Impaler, Morbid Jesus in Fight Fire With Fireman. Žanrsko so na trenutke močno spomnili na ameriške serijske morilce Macabre, sicer pa uprizorili dober grind šov, na katerem ni manjkalo niti mask in ženskih oblekic. Tako na odru kot pod njim. Takšnega divjanja in cirkusa kot češki grind bendi Gutalax, Spasm in Rectal Smegma pretekla leta niso povzročili, je bil pa njihov grind v primerjavi s češkim, ki ga osebno nikakor ne razumem (in prenesem), mnogo, mnogo bolj kvaliteten. Od letošnjih grind bendov verjetno najboljši bend (Rotten Sound smo žal zamudili) in vsaka čast bobnarju Smattru, ki ob vsemu blastanju zmore še kričanje in kruljenje.
Znano je, da vokalist švedskih Shining že nekaj časa živi v Ljubljani zato je bilo le vprašanje časa kdaj bo s svojim bendom spet nastopil tudi na Metaldays. Letos so Shining v Tolminu nastopili prvič po letu 2013, tokrat z novim albumom, v začetku leta izdanim X – Varg Utan Flock. Oder so v skladu s svojim temačnim stilom odeli v modre in/ali rdeče luči, meglo in stroboskope, ozadje pa je krasil preprost, a učinkovit prapor. Švedi so Metaldays pozdravili z rušilnim Han som lurar inom in že na samem začetku pokazali, da se bo njihov nastop odvrtel v močnem, nihilističnem vzdušju. Niklas je takoj dal vedeti, da je večjega odrskega mizantropa težko najti, saj ni manjkalo obveznega pljuvanja, kazanja fakičev in verbalnega žaljenja publike ter streljanja z namišljeno šibrovko. A če odmislimo te neumnosti so Shining odigrali enega boljših black metal koncertov letošnjega festivala, ki ga je odlikoval predvsem odličen zvok, dobra Niklasova izvedba tako čistih kot odkričanih linij ter izjemna inštrumentalna predstava. Prepričale so predvsem rockerske solaže in učinkovito menjavanje mirnih, temačnih, zasanjanih delov z black metal šusi, piko na i pa je dodalo še odlično gostovanje Gorana iz Srd pri edem izmed komadov.
Ameriške zmetalizirane hardcore zasedbe Hatebreed ni potrebno posebej opisovati, ker gre za stare znance festivala. Hatebreed so s svojimi udarnimi nalezljivimi skladbami vedno naredili pravi žur. Skupina je odigrala svoj set stalnic, kjer so izstopale To The Threshold, Destroy Everything, Doomsayer, This Is Now, Live For This idr. Vsekakor skladbe, ki so kar silile oboževalce skupine k divjanju. Se je pa v zelo kratkem času pokazalo, da Hatebreed ne premorejo več toliko moči kot nekoč. Sploh vokal karizmatičnega in energičnega Jameyja Jaste nima več prave moči in deluje precej rezervirano. Pa Tđtudi preostali del skupine si je koncert vzel precej rutinsko. Nastop od Hatebreed se lahko oceni kot soliden, vendar napram preteklim nastopom je to bilo zgolj povprečno.
Ob enajsti uri zvečer je vsa vesoljna Slovenija dočakala vrnitev in nov nastop živih metal okamnin, to je birminghamskih Judas Priest, ki so davno tega, to je 25.02.1991, prvič sestopili na slovenska tla in zaigrali v ljubljanski Hali Tivoli. Potem pa so leta minevala in Judas Priest smo vseskozi do letošnjega poletja, klicali v Slovenijo zaman. Kakorkoli, Judas Priest smo tudi v obdobju po reaktivaciji s Halfordom na vokalu, gledali kar nekajkrat. In ne govorijo zaman, da leta minejo molče. Tako se je v času, ko smo Judas Priest čakali, da se vrnejo znova v Slovenijo, K.K. Downing leta 2010 upokojil, Halfordu so sčasoma v postmileniju slišno popustile vokalne moči, leta pa niso prizanesla niti Glennu Tiptonu, ki se je moral, zavoljo napredujoče Parkinsonove bolezni, odpovedati vsem poletnim nastopom skupine. Tako nadomešča Tiptona izkušeni britanski kitarist Andy Sneap, ki si je zacementiral ime, kot zelo iskan in cenjen producent številnih albumov priznanih izvajalcev metal univerzuma. Richie Faulkner, ki je prevzel Downingovo mesto, ima torej pri Priest daljši staž, kot Sneap in je tako prevzel na pleča pravzaprav vse soliranje. Torej? Edini originalni član današnjih Judas Priest ostaja tako basist Ian Hill, ki mu po stažu sledi tesno za petami Rob Halford, medtem ko je bobnar Scott Travis vskočil v Hollandove škornje v času snemanja albuma »Painkiller«. Trume so drle na prizorišče. Iz vseh koncev in krajev. Mnogo je bilo takšnih, ki so prišli ekskluzivno le za en dan na festival. Le toliko, da vidijo Judas Priest. Pri tem je občasno kljuvalo v zavest razmišljanje o tem, da gledamo Judas Priest nemara zadnjič. Prav zavoljo malo prej zapisanih faktov.
Judas Priest so svoj koncert pričeli tako, da so uvodoma odškrtnili publiki pet minut, ko se je vrtela War Pigs (Black Sabbath). Nato pa v »Firepower« album in to kar z naslovno skladbo. Odrske kulise znova v stilu skupine. Pretežno rdeča reflektorska razsvetljava. So pa v primerjavi s prejšnjimi turnejami, nadgradili projekcije v ozadju, ki delujejo znatno manj »kockasto«. Halford, znova skrbno pokrit s sončnimi očalci, dobiva mnogo pomoči z mešalne mize in kot vselej, zaseda večinoma sredinsko pozicijo na odru, saj je »priklenjen« na branje besedil s pomočjo teleprompterja.
Faulkner in Sneap sta oddelala vse kot je treba. Izredno ubranost sta izkazala. Pri tem se Faulknerju pozna, da ga polagoma grabi odrska prevzetnost in blagi napuh, kar je (ob Tiptonovi odsotnosti) novost in seveda škoda, a tako pač gredo stvari. Hill ostaja strogo prikovan v ozadje in ob svoje monitorje in ga komaj opaziš na odru, Travis si privošči le daljši bobnarski uvod, ki se prelevi polagoma v Painkiller. Halford je sicer še vedno korekten, ob vsej siceršnji pomoči z mešalne mize zadržuje vokalno suverenost, se je pa čutila njegova skrhanost zlasti v zaključnem delu koncerta. Ko takole gledaš skupino, ki sicer še vedno odlično igra, pa ob pogledu, da ni na odru več niti enega izmed obeh kitaristov, ki sta tvorila legendarni kitarski dvojček, prevzame nehvaležni občutek, da manjka pika na »i«.
Bend je pripravil izvrstno set listo. Ob obveznih klasikah železnega repertoarja je zlasti osrečil svoje ljubitelje z integracijo »izgubljene in najdene« »Stained Class« klasike Saints in Hell, s čimer je obeležil 40. obletnico tega kultnega albuma svoje kariere. Silno všečna je bila tudi integracija »Screaming For Vengeance« himne Bloodstone, pa mikavno zaporedje dveh »Defenders of the Faith« klasik in sicer baladne Night Comes Down ter takoj za njo hitrostnega porogljivca Freewheel Burning. V set listo sta se po dolgem času znova vrnili »Sad Wings of Destiny« klasiki The Tyrant ter The Ripper (ven je izpadla Victim of Changes), »British Steel« je ob nadobveznem trojčku MetalGods, Breaking the Law ter Living After Midnight, dočakal rokado med The Rage in Grinder, silno je godila Sinner (»Sin After Sin«, 1977). Zanimivo je bilo, da se je bend po dolgem času odpovedal izvedbi Electric Eye. Lepo je bilo tudi to, da so Judas Priest odigrali z albuma »Firepower« verjetno njegovo najboljšo skladbo, dramatično Rising From the Ruins.
Kiksov skorajda ni bilo. Ravno pri Rising from the Ruins, je pred prvim vhodom v refren ena izmed obeh kitar usekala poltonski »zdrs«, Faulkner je ob tem sunkovito pogledal proti Sneapu, drugi komaj omembe vredni kiks, pa se je primeril Faulknerju v času zaključnega rajanja in razuzdanosti med Breaking the Law, ko koncentracija že malo popusti. Kitarist je to pospremil le z mimobežno namrščenim čelom. Sicer pa (ob upoštevanju »kozmetike«, ki je prihajala z mešalne mize), izvrstno in kredibilno, to je korektno, odigran špil.
Judas Priest smo na odrih srečali v boljših časih. O tem ni nobenega dvoma, vendar pa se je beštija, ki je pravzaprav spočela metalsko biblijo, povsem suvereno preglodala skozi uro in pol dolgo pridiganje. Zvok izvrsten, energija nič manj. Vibracija je izžarevala žar in strast. Le tisti občutek magije, ki je bila prisotna na odru najmanj z neverjetno karizmatičnim Tiptonom, je šlo pogrešati.
Skupina gotovo še ne bo prenehala z delovanjem. To je gotovo. Če pa se za to Judas Priest kadarkoli odločijo, bo to povsem smiselno ter na mestu. Svoje so dosegli. Dokazovanja ne potrebujejo. Ostalo je samo vprašanje koliko energije, kreativnih sokov, volje in žara, se v ožilju legend, še pretaka.
Predzadnji dan festivala smo na Boško Borsać odru zaključili z nastopom Myrkur, projekta na danskem rojene umetnice Amalie Bruun. Myrkur je na oder okrašen s smrekovimi vejami prikorakala skoraj v nekakšni beli poročni obleki in tako takoj uspela vzpostaviti zasanjano, mistično in skoraj fantazijsko atmosfero. Myrkur naj bi v osnovi igrali black metal, a od black metala ni bilo skorajda ne duha ne sluha, le pevkin krik ali dva. Moje uho je (morda po krivici) pričakovalo vsaj malenkost več black metalskih elementov, tako pa je Myrkur celo čez blast beate pela z nežnim, angelskim mezzosopranom. Myrkur so bili vsaj tokrat žanrsko bližje folk, gothic metalu, Myrkur je imela veliko priložnosti za čisto a cappela petje, od tradicionalnih inštrumentov s katerimi draži v svojih videospotih pa je tokrat žal uporabila le boben. Nastop skupine je bil sicer zelo lep in bi glasbeno zlahka svoje mesto našel v seriji Vikingi. Pozdravljam še kakšen takšen žanrski odklon v prihodnjih letih, na primer z Wardruna.
Nina Grad (foto): Brutart, Exist Immortal, Harakiri for the Sky, Dekadent, Master, Girlschool, Alien Weaponry, Obituary, Black Star Riders, Hatebreed, Judas Priest
Sebastijan Videc (foto): Firtan, Asomvel, Monument, Orcus O Dis, Wiegedood, Birdflesh, Shining, Judas Priest, Myrkur
Rok Klemše (besedilo): Exist Immortal, Harakiri For The Sky, Asomvel, Master, Orcus O Dis, Alien Weaponry, Obituary, Birdflesh, Shining, Myrkur
Aleš Podbrežnik (besedilo): Brutart, Firtan, Dekadent, Monument, Girlschool, Wiegedood, Black Star Riders, Hatebreed, Judas Priest
