Človek si danes kaj takšnega zares težko predstavlja, a po končani turneji v prid podpori albumu »The Virtual XI« časi za Iron Maiden niso bili nič kaj rožnati. Prazne dvorane, ki so spremljale turnejo ob promociji »najmehkejšega« studijskega albuma njihove kariere, so nakazovale na to, da brez Brucea Dickinsona v postavi preprosto ne zmorejo več vzbujati prave evforije množic, ne pravega zanimanja. Poleg tega je vse delovalo, kot da skupina polagoma izgublja svoj fokus. Eddie ter naslovnici obeh »Blaze Bayley era« albumov so se levili v vse hujše zmazke takratnih novih trendov digitalne obdelave, Harris pa se je pričel spreminjati v odrskega nogometaša.
Ladja težko prigarane kredibilnosti svetovnih vladarjev metala se je pričela naglo bližati nestabilnim vremenskim razmeram. Kdor je bil na koncertu Iron Maiden davnega 6. 5. 1998 v Trstu, zna povedati, da so mnogi obiskovalci po kratkem, a z voltažo nabitem nastopu Helloween – v vlogi predskupine in z odličnim »Better Than Raw« v žepu – skrušeno pričeli zapuščati dvorano, saj jih Iron Maiden z ne najbolj posrečenim albumom ter brez priljubljenega vokalista v postavi preprosto niso več dovolj motivirali. Še več. Tisti koncert bi moral biti na tržaškem mestnem stadionu Pino Grezar (manjši od obeh tamkajšnjih nogometnih stadionov), pa so ga kasneje zaradi slabe prodaje vstopnic prestavili v košarkarsko dvorano Palazzo dello Sport Giorgio Calza.
Za razliko od nekdanjih tovarišev, ki so se jim majala tla pod nogami, pa je šlo Bruceu Dickinsonu v tistem času vse kot po maslu. Pevec je naposled našel svoj mir, svojo artistično svobodo, ostajalo mu je veliko prostega časa, da se je lahko posvečal družini in drugim konjičkom. Skratka, užival je. Ob sebi je imel izjemno glasbeno ekipo, z obema kitaristoma na čelu, nekdanjim Iron Maiden kompanjonom Adrianom Smithom, ki ga je privabil k sebi za album »Accident Of Birth«, ter producentom Roy Z-jem. Ta ekipa je leta 1998 ne le zadržala in prenesla vso artistično briljanco s predhodnika na novi album »The Chemical Wedding«, pač pa ga je z novim dosežkom celo presegla. »The Chemical Wedding« še danes velja za najboljši studijski album Dickinsonove solo kariere in tako bo tudi ostalo. Razen če se pevec ne odloči izdati še kakšnega, na kar je mimobežno namignil v že kar nekaj nedavnih izjavah.
Iron Maiden so po končani »Virtual XI« turneji Blazea Bayleya odslovili. Viri navajajo, da je bila skupina nezadovoljna z njegovim vokalnim iztržkom, saj nekaterih skladb v koncertnem repertoarju ni zmogel odpeti na zahtevani ravni. Janick Gers je kasneje povedal, da del krivde za to nosi tudi skupina, saj je Bayleya silila v petje skladb, ki jih pevčev naravni vokalni rang ni zmogel.
Takoj po novem letu 1999, ko se je skupina razšla z Bayleyem, Harris sprva niti pomislil ni, da bi se pri možnih opcijah, ki so se odpirale na temo integracije novega pevca v skupino, obrnil na Dickinsona. A je na prigovarjanje Roda Smallwooda vse skupaj v glavi dobro predelal: »Kdo bo kos tej nalogi in koga naj torej povabimo, če smo se odločili za spremembo? Vsi smo dobro poznali Brucea in se zavedali, česa je sposoben. V profesionalnem oziru smo zelo dobro shajali skupaj, in ko sem o vsem skupaj še enkrat dobro premislil, dejansko nisem več videl problema, zakaj ga ne bi povabili nazaj v skupino!«
Skupina je še v istem mesecu, se pravi januarju 1999, v angleškem Brightonu organizirala srečanje, ki se ga je udeležil tudi Bruce Dickinson. Ta je pristal na to, da se skupini znova pridruži, prav tako pa se je nekaj uric zatem po telefonskem pogovoru v skupino vrnil tudi Adrian Smith. Obenem so Iron Maiden v ekipi zadržali Smithovo menjavo iz leta 1990, kitarista Janicka Gersa, tako da so po novem prerasli v sekstet s kar tremi kitaristi. Gers je sicer opravil levji delež pri snemanju kitar za Dickinsonov studijski prvenec »Tattooed Millionaire« (1990), zato je bila odločitev skupine, da ga obdrži v postavi, povsem naravna in logična poteza.
Ko so Iron Maiden obelodanili eno najlepših novic leta 1999 iz sveta metala, so se lotili aktivnosti za novo turnejo, ki so jo poimenovali »The Ed Hunter Tour«. Prah se še ni povsem polegel po izdaji kompilacije “The Best Of The Beast”, že je privekala na svet druga z naslovom “The Ed Hunter”. Ta je obsegala dva CD-ja največjih hitov, h kateri je bila dodana tudi posebna računalniška igrica z maskoto Eddiejem v glavni vlogi. Material, ki je našel prostor na tej kompilaciji, so z glasovanjem izbrali ljubitelji skupine s celega sveta, fantje pa so napovedali, da bodo ta izbor skladb izvajali tudi na novi koncertni turneji, čeravno temu ni bilo povsem tako. »The Ed Hunter« turneja se je izkazala za velik uspeh. Prizorišča so bila znova večja in razprodana. Turneja se je pričela 11. 7. v Kanadi in se sklenila 1. 10. 1999 v grških Atenah. V dopoldanskih urah 23. 9. 1999 je nekaj avtobusov odpeljalo tudi iz Slovenije. Namenjeni so bili v Milano, kjer so Iron Maiden nastopili na razprodanem prizorišču Filaforum. Na turneji so pred Iron Maiden odpirali koncerte Megadeth (ti so z Marty Friedmanom v postavi predstavljali album »Risk«), ki so se leta kasneje pridružili članstvu ‘četverice velikih thrash metala’.
Prevrtimo znova v čas kmalu po tistem usodnem “da”, ki sta ga družno dahnila Smith in Dickinson. Medtem ko je Harrisa najbolj skrbela izguba priljubljenosti Iron Maiden na severnoameriški celini, če bi še obdržal Bayleya v postavi, je Dickinsona po vrnitvi najbolj žulilo vprašanje, ali bodo z novim albumom dostavili res umetniško zrel dosežek, ne pa zgolj albuma »vrnitve«. To je bil torej »Brave New World«, ki je izšel 29. 5. 2000 pri založbi EMI Records! Nezadovoljna z rezultati snemanja v Harrisovem studiu Barnyard, ki se je nahajal na njegovi posesti v Essexu – kar je sicer bila »zvočna folklora« benda pri oblikovanju preteklih štirih studijskih albumov – se je skupina odpravila v Pariz, v tamkajšnji studio Guillame Tell, kjer se je v novembru 1999 sestala s svojim novim producentom Kevinom Shirleyem.
V tem času je svet že zajela globalna histerija nad srečno novico o »šestglavi jekleni pošasti osemnajstih kitarskih strun«. Bruce je uspeh »The Ed Hunter« turneje pokomentiral kot mali vmesni postanek na poti k novemu albumu in nekaj, kar je člane ekipe močno razvedrilo in delovalo sproščujoče. Na sam ekipni duh pa je turneja učinkovala povezovalno. Ta turneja je za Dickinsona predstavljala začetek kampanje za nov album: »Stvari počasi stekle, ljudje so naenkrat uvideli, da smo znova tu, in ko se je pojavilo ugibanje ‘če lahko zmorejo biti tako dobri na odru, ali lahko skupaj znova posnamejo tudi tako dobro novo studijsko ploščo?’, je bilo to zelo dobro vprašanje tudi za nas, saj je temu sledila kaskada debatnih krožkov znotraj našega članstva.«
Veliko materiala za nov album je bilo napisanega, še preden so Iron Maiden odrinili na »The Ed Hunter« turnejo. Adrian Smith je povedal, da so bile skladbe »The Nomad«, »Dream Of Mirrors« in »The Mercenary« ustvarjene za album »Virtual XI«, prav tako pa je Blaze Bayley namignil, da je del besedila za skladbo Dream Of Mirrors njegov, za kar pa nikdar ni prejel uradne potrditve. Steve Harris je dodal, da je v tem obdobju pričela nastajati tudi skladba »Blood Brothers«, a je ostala nedokončana.
Naslov albuma črpa navdih iz novele »Krasni novi svet« Aldousa Huxleya. Avtorja naslovnice za dvajseti studijski album skupine sta Derek Riggs, ki je ustvaril zgornji del naslovnice, medtem ko pripada spodnji, to je digitalno oblikovani del, Stevu Stoneu.
Tudi Kevin Shirley je bil eden tistih dvomljivcev, ki so opažali, da je skupina skozi devetdeseta pričela polagoma izgubljati pravi fokus in vizijo. Zlasti ga ni prepričala z izdanimi albumi, in ker je v njegovih očeh počasi izgubljala suverenost, ni občutil prav nobenega posebnega navdušenja, ko je nekega dne prejel telefonski klic z vabilom, da prevzame produkcijo novega Iron Maiden albuma. »Menil sem, da Iron Maiden tonejo vse globlje, to pa nikakor ni delovalo ohrabrujoče. Zato sem bil sprva zelo rezerviran,” je dejal Shirley.
Shirleyeve skrbi so bile odveč. Če je skupini karkoli zagotavljalo status neprebojnosti in nezlomljivosti, je to od nekdaj bila njena velika skrb, da skozi štiri dekade delovanja ne sme nikdar zanemarjati svojih oboževalcev ali jih slučajno pustiti na cedilu. Napolnjeni s samozavestjo, ki se pojavi vselej, ko veš, da si najboljši in nepremagljiv, so se Iron Maiden pojavili v Guillame Tell studiu. Založeni z malho novih idej ter osredotočeno gorečnostjo, da posnamejo najboljši album kariere. Čeprav je ekipi ta proces do neke mere predstavljal del običajnega oziroma rutinskega posla, pa je Shirley uvidel, da je za novo ero Iron Maiden nujen tudi osvežen pristop.
Shirley se spominja: »Sam sem odraščal ob starošolskih prijemih produkcije albumov. To pomeni, da posnameš najprej bobne, temu pa sledi vse ostalo. Ko pa sem začutil energijo ekipe, ki ima potencial, da jo lahko fenomenalno manifestira ter utelesi s skupnim igranjem v studiu, sem naravnost umiral od želje, da nekaj takšnega poizkusim prav z Iron Maiden. Steve Harris je bil do predloga skeptičen. Dvomil je, da bo takšen pristop obrodil prave sadove. Dejal sem mu: ‘Poglej. Če ne bo delovalo, se bomo vrnili h klasičnemu pristopu studijske snemalne tehnike.’ Ko so se fantje drugič prebili čez material, sem sam pri sebi sklenil, da na drugačen način sploh ne želim več delati.”
Harris dodaja: »Vedel sem, da bodo nove skladbe v vsakem primeru do neke mere vedno zvenele drugače, kot je to bilo nekdaj, saj so bili v skupini po novem trije kitaristi. Menil sem, da bo s tem silno težko rokovati, vendar pa je Kevin zadevo vrhunsko izpeljal. Skladbam je dodal posebno noto, ki se je odlično vtisnila v material, saj je bil človek, s kakršnim pred tem nismo sodelovali, obenem pa silno pozitivna osebnost. Studio ni ravno kraj, v katerem posebno uživam. Precej bolje se znajdem na odru. Ko sam sebi lahko priznaš, da si se po dolgem času znašel v studiu s pravimi ljudmi na pravem mestu in ob tem užival, ti to veliko pomeni.«
S Shirleyem v vlogi sedmega člana skupine so Iron Maiden osvežili svoj delovni proces! Ideje so vrele od vsepovsod, skupina je dokončala nekatere skladbe, s katerimi je prišla v studio. Visoka kakovost, ki jo je dosegal nov izdelek, niti v enem trenutku ni bila vprašljiva. Problematično bi lahko bilo le vprašanje avtorskih vložkov in doprinosov. Obstajala je nevarnost, da se bodo člani sporekli pri določanju, kaj komu pripada pri citiranju avtorskih prispevkov. A očitno je tudi tu čas opravil svoje, saj so se vsi člani skupine izkazali z izjemno karakterno zrelostjo.
Dickinson se spominja: »Prva stvar, ki je spremljala naše studijske aktivnosti, je bilo spoznanje, da smo bili vsi zelo mirni in sproščeni. Nihče se ni pretirano obremenjeval s tem, komu kaj pripada, ko so se preigravale njegove ideje v skladbah. Vsi smo se zavedali, da moraš sprva nekaj dati, da lahko potem vzameš. Veljalo je tudi obratno. Tokrat smo v studiu pristopili tako, kot da bi vsi prebirali navodila iz istega priročnika!«
»Člani so prispevali res različne ideje in Harris je imel kar precej dela, ko je prebiral najboljše od najboljšega,« dodaja Kevin Shirley in nadaljuje: »Harris je resnično glavni za organizacijo v skupini. Vsaka skladba gre skozi njegova ušesa, še posebej pa je bilo to očitno v času, ko so Iron Maiden v studio stopili v prenovljeni postavi. V zadnjih dveh dekadah smo posneli pet ali šest albumov. Zadeva se v tem času ni mnogo spremenila, je pa sodelovanja med člani neprimerno več. In takšna ekipa potrebuje pogonski motor in budnega skrbnika, kot je Steve.«
Ob vrhovnem nadzorstvu Harrisa so Iron Maiden na »Brave New World« dostavili nekatere najmočnejše skladbe svoje kariere. Ko prisluhneš albumu dvajset let po njegovem izidu, še vedno čutiš prasketanje isker in šviganje energije v studiu med nastajanjem izjemnih skladb, na čelu s popadljivim otvoritvenim jurišnikom The Wicker Man, divjaškim epom The Mercenary ter himničnimi mini suitami, ki jim kraljuje The Nomad. Zvok skupine je doživljal subtilno preobrazbo, ki pa se v doseženi posodobitvi odraža signifikantno. Bend je aranžiranje razširil in nekateri deli točk delujejo celo blago progresivno. Dostavil je album, ki je bil po »Seventh Son Of A Seventh Son« znova najboljši, na njem pa ponovno našel kemijo in vnemo, kot je ni od časov albuma »The Number of the Beast«.
Shirley nadaljuje: »Iron Maiden so se znova pobrali. Našli so svojo naravno kemijo. Iron Maiden imajo svojo zgodbo. Ne moreš spreminjati Iron Maiden. Skušal sem vpeljati nekaj novosti. Med drugim sem jim predlagal vključitev orkestralnih aranžmajev v skladbo Blood Brothers, s čimer bi nadgradil občutek grandioznosti, svečanosti. Do skupine takšnega kova je preprosto krivično vztrajanje, da je »galop« zastarela reč in naj zato raje poizkuša s čim drugim. So stvari, ki preprosto definirajo Iron Maiden. Iron Maiden se v studiu pojavijo z že zgrajeno identiteto, s katero se ne moreš ‘zajebavati’ zaradi neke tvoje kaprice. In ne nazadnje, zakaj bi sploh se?«
Album je pred njegovim uradnim izidom za tri tedne prehitel izid singla za skladbo The Wicker Man. Takoj po izidu je bend 2. 6. 2000 krenil na svetovno turnejo, ki se je sklenila šele 19. 1. 2001. 9. 6. 2000 so se Iron Maiden ustavili tudi na izolskem mestnem stadionu, kar je do tistega dne pomenil skupno četrti obisk skupine na Slovenskem. »Brave New World« je ob izidu prejel visoke ocene. V veliki večini velike hvalospeve glasbenih kritikov. Najbolj pomembno pa je bilo, da so album takoj vzljubili oboževalci skupine, kar ga je odstrelilo v najvišje dele glasbenih lestvic po celem svetu. »Virtual XI« je tako hitro utonil v pozabo. »Brave New World se je na Billboardovi lestvici 200. najbolje prodajanih albumov uvrstil na 39. mesto. Na podobni lestvici Velike Britanije je zasedel sedmo mesto, najbolje pa mu je šlo v Skandinaviji, kjer se je na Švedskem uvrstil na prvo mesto, ter Finskem, kjer je zasedel drugo. V Italiji in Nemčiji se je zavihtel do tretjega mesta.
»Brave New World« je dal skupini dva singla! Prvi je bil The Wicker Man, ki je izšel 8. 5. 2000. Iron Maiden so singlu izbrali naslov po kultnem britanskem filmu z istim naslovom. Ob tem je zanimivo, da je skladbo z enakim naslovom v času ustvarjanja albuma »Chemical Wedding« posnel tudi Bruce Dickinson, ki pa se na studijskem ni znašla. The Wicker Man je bila prva skladba, ki so jo Iron Maiden v studiu preizkusili kot sekstet. Uvodni rif je Adrianov. Dickinson dodaja: »Skladba je nastala brez kančka napora, da bi dosegli minutažo singla. Ko sem pisal vokalne linije zanjo, sem si predstavljal, da sem na odru, pred množico, ki družno in enovito sledi napevom skladbe!« Single The Wicker Man je izšel v več različicah. Kot standardni CD, dvojni CD in dvanajstinčni vinil. Za dodatne skladbe singla je skupina uporabila razpoložljive koncertne posnetke »The Ed Hunter« turneje, in to prav s koncerta v Milanu (23. 9. 1999), ki si ga je ogledal tudi lep ducat slovenskih ljubiteljev skupine, kar pomeni, da jim ta single obenem prinaša prelep suvenir. Na standardni enojni CD verziji singla se nahajata koncertni verziji skladb Futureal in Man on the Edge, na dvojni CD verziji pa ob prej omenjenih še koncertni verziji Powerslave in Killers. Slednji se nahajata tudi na b-strani dvanajstinčne vinilne verzije singla. Naslovnico za single »The Wicker Man« je prispeval Mark Wilkinson, potem ko je skupina zavrnila delo Dereka Riggsa.
Drugi in tudi zadnji single albuma »Brave New World« je skupina izdala 23. 10. 2000, in sicer za skladbo Out of the Silent Planet. Tudi ta je izšla v treh različicah – kot standardni CD ter kot sedem- in dvanajstinčni vinil. Z različnimi naslovnicami. Tudi za ta single je naslovnico prispeval Mark Wilkinson, vsebina vseh treh verzij pa je enaka, kar je za tovrstne manevre skupine zelo neobičajno. Na singlu sta tako dodani še koncertni verziji Wasted Years in Aces High, ki znova izvirata z nastopa v Milanu. Sedeminčna vinilna verzija singla na B-strani vsebuje le Aces High. Solažo v skladbi Out of the Silent Planet je prispeval Janick Gers. Za naslov skladbe je skupina našla navdih v znanstveno fantastični noveli, ki jo je leta 1938 napisal C. S. Lewis, kot tudi filmu »Forbidden Planet«, ki je bil posnet leta 1956.
Album je skupino popeljal na turnejo do največjih svetovnih prizorišč. Iron Maiden so med drugim nastopili na londonskem Earl Courtu, v newyorškem Madison Square Gardnu, svetovna turneja, imenovana »Metal 2000«, pa je svoj vrhunec dosegla z nastopom skupine sredi festivala Rock In Rio, pred pol milijonsko množico razbeljeno razvnetih brazilskih oboževalcev. Album »Brave New World« je v smislu vrnitve Iron Maiden dosegal dejanje kolosalnih razsežnosti. Po njem je namreč skupina tako intenzivirala svoje aktivnosti, da še danes komaj lovi sapo.
»Bruce je že nekajkrat izpostavil, da mi Iron Maiden ogromno plačujejo za to, da jim nudim najboljše, kar jim pripada, sicer pa mi uspehi in uvrstitve albumov ne pomenijo mnogo,« je dejal Shirley in dodal: »Zame je pomembno, ali je zaznaven napredek. Ali opazim evolucijo. Skupina je bila resnično na kolenih, ko je prišla na snemanje albuma »Brave New World«. Danes je nadvse imenitno, ko jih opazuješ, kako letajo naokrog s svojim letalom, natovorjeni z vso to kramo in noro odrsko produkcijo. Vse skupaj je, preprosto povedano, naravnost briljantno!«
»Iron Maiden so najboljša heavy metal skupina na svetu,« pravi Bruce Dickinson. In to ne brez razloga: »Tovarišija v ekipi je strašljivo dobra. Ljudje sploh ne dojamejo, kako dobri glasbeniki so člani te skupine. Zato lahko kljubujemo stvarem in smo jim kos. Prav tako se nihče med nami ne zadovolji biti »drugi najboljši«. Nismo stari ’prdci’, ki bi bili skupaj le zato, da zaslužimo par ‘čukov’. To je nekaj, kar je vredno početi in kar moraš storiti brezhibno in popolno!«
Avtor: Aleš Podbrežnik
