Datum izida: 29. 5. 2020
Založba: Napalm Records
Produkcija: Grave Digger
Dolžina: 53:42
Zvrst: heavy metal/power metal
Ocena: 8/10
»Fields of Blood« je jubilejni, dvajseti album nemške težkometalske institucije Grave Digger. Z njim ena najstarejših nemških metalskih skupin praznuje štirideseto obletnico svojega delovanja, kar je zagotovo častitljivi jubilej, še posebno potem, ko so bili konec osemdesetih že popolnoma odpisani. Tovrstna spoštljiva obletnica nastanka je bila dovolj dober razlog za hitro stvaritev naslednika albuma »The Living Dead« (2018) in rojstvo tretjega dela njihove sage o krvavi škotski zgodovini, prvič konceptualizirani na klasiki »Tunes of War« (1996), ki za marsikoga celo velja za vrhunec njihove diskografije.
Tik pred snemanjem novega albuma je vse Grave Digger privržence presenetila novica, da se je od benda poslovil dolgoletni bobnar Stefan Arnold. Poglavar skupine, pevec Chris Boltendahl, ni iskal novega, temveč je na bobnarski stol posadil kar klaviaturista Marcusa Kniepa, ki po novem opravlja dvojno instrumentalno poslanstvo, Grave Digger pa prvič po letu 1996 delujejo kot kvartet. Ta novica pa niti ni bila tako presenetljiva, kot je bila odločitev za stvaritev še enega poglavja »Tunes of War« sage, še posebno po precej neprepričljivem albumu »The Clans Will Rise Again« (2010), ki je razočaral marsikaterega dolgoletnega privrženca te kultne in vokalno unikatne nemške metalske skupine. Boltendahl se dobro zaveda, da je t.i. ‘srednjeveška trilogija’ albumov (prej omenjeni »Tunes of War«, »Knights of the Cross« iz leta 1998 in »Excalibur« iz leta 1999) še vedno njihovo najbolj čislano ustvarjalno obdobje, zato se pri izbiri koncepta tako rad vrača v to zgodovinsko obdobje.
Uvodni instrumental »The Clansman’s Journey« je metalska verzija škotske himne, bolj znane kot »Margaret«, ki seveda ne sme manjkati na nobenem konceptualnem albumu o škotski zgodovini. »All For the Kingdom« je klasična, ‘čez drn in strn’ Grave Digger stvaritev, ki je hkrati tudi powermetalski ’antem’ s skorajda predvidljivim večglasnim refrenom. Nekoliko jo popestri kakovostna solaža kitarista Axla Ritta, ki vendarle počasi izstopa iz dolge sence obeh predhodnikov. »Lions of the Sea«, ki je izšel tudi kot single in video, govori o bogati škotski pomorski zgodovini in spopadih z Vikingi, čeprav je bil lev vedno angleški nacionalni simbol. To je skladba, ki ne zapusti kakšnega globljega vtisa, predvsem zaradi precej klišejskega, powermetalsko-buditeljskega refrena.
Nekoliko bolj zanimivo izpade »Freedom«, ki je posvečen škotskemu narodnemu heroju Williamu Wallaceu, bolj znanemu kot Braveheart. Ta stvaritev vsebuje dober instrumentalni uvod s poudarkom na Beckerjevih bas linijah, čeprav gre v končni fazi za še en precej tipičen Grave Digger dosežek z divjanjem dvojne bas stopalke, s standardnimi kitarskimi frazami in še enim predvidljivim refrenom. Eden boljših dosežkov na tem albumu po kvaliteti seveda ne dosega tematsko sorodne klasike »Braveheart« s »Tunes of War«. »The Heart of Scotland«, pripoved o škotskem kralju Robertu the Bruceu, ki je po Wallaceovi smrti nadaljeval boj proti angleškim osvajalcem, je prva stvaritev na albumu, kjer se Grave Digger posreči ustvariti tisto mračno vzdušje, ki ponavadi zaznamuje njihove najboljše dosežke. To jim uspe predvsem z dobrimi, keltsko obarvanimi aranžmaji, sočno kitarsko solažo in epskim refrenom, ki tokrat za spremembo ne zveni pretirano ceneno.
»Thousand Tears«, izsek iz tragičnega življenja škotske kraljice Marije Stuart, je kvalitetna balada z občasnim dodatkom škotskih dud, ki jo Boltendahl za spremembo odpoje s čistim vokalom, medtem ko se mu kot gostujoči ženski vokal pridruži Noora Louhimo iz skupine Battle Beast. Vokalni duet izpade presenetljivo dobro, čeprav bodo dolgoletni Grave Digger privrženci verjetno še vedno raje prisluhnili klasični »Tunes of War« baladi »Ballad of Mary (Queen of Scots)«.
»Union of the Crown«, ki je dober približek nekaterih »Tunes of War« stvaritev, sloni predvsem na epskem refrenu, medtem ko ne bi prav nič pogrešali precej klišejskega powermetalskega »oh-oh-oh-oh« stopnjevanja predrefrena. »My Final Fight«, zanimivo, v začetnem delu zaradi nosilnega rifa in ritmičnih prvin zveni kot kakšna pozabljena Running Wild ‘piratskometalska’ stvaritev. To traja vse do trenutka, ko vpade Boltendahlov specifičen vokalni ‘krulež’, ki povzroči popolno spremembo ambientalne narave te skladbe.
»Gathering of the Clans« (namerno?) vsebuje skorajda identičen rif kot »Tunes of War« klasika »The Dark of the Sun«. To pomeni, da gre za dokaj generično in ‘previdno’ Grave Digger stvaritev, kjer edino večje presenečenje predstavlja nepričakovan vpad škotskih dud. Zaključni večglasni refren bolj kot na bojno himno ponosnih škotskih klanov spominja na petje pijančkov v škotskem pubu, zato je prava sreča, da so ga uporabili samo enkrat. »Barbarian«, se pravi naziv, s katerim so Angleži še pozno v srednjem veku radi označevali svoje škotske rivale, je – kljub precejšnji preprostosti – še en dokaj dober približek »Tunes of War« atmosfere.
Naslovna skladba, ki je dolga kar deset minut, predstavlja nekakšen epski vrhunec tega albuma, kjer se Grave Digger končno uspejo približati kakovostni ravni njihove ‘srednjeveške trilogije’. Po instrumentalnem uvodu s škotskimi dudami, ki se zaključi s kitarskim zvokom v stilu Queen, nastopi klasični Grave Digger bojni marš, ki ga uspešno dopolni epski refren. Klaviature, ki so skozi večino albuma komajda slišne, so tokrat nekoliko bolj zaznavne, medtem ko Boltendahl vendarle demonstrira nekaj več pevske eklektičnosti, kot smo od njega vajeni zadnjih nekaj let. Ritt medtem uspešno demonstrira svoj kitarski napredek s hvalevrednimi kitarskimi harmonijami. V vlogi enega redkih nemških metal bas kitaristov, ki so vredni spoštovanja, se izkaže tudi Becker z odebeljenimi bas linijami. »Requiem for the Fallen« je dramatični instrumental s presunljivimi orkestralnimi aranžmaji, ki bi lahko zlahka izšel kot neprekinjeni, zaključni del naslovne skladbe, a kot kaže, Grave Digger svojih privržencev niso želeli preveč ‘utruditi’ s predolgim postankom v simfoničnem prog metalu.
S »Fields of Blood« so se Grave Digger vsaj nekoliko odkupili za nekatere podpovprečne albume, ki so jih izdali v zadnjih desetih letih. Tudi v primerjavi s predhodnikom »The Living Dead« (2018) predstavlja »Fields of Blood« zaznaven preobrat na boljše. Kljub nekaterim presenetljivo navdihnjenim trenutkom, predvsem v drugi polovici albuma, »Fields of Blood« vendarle ne predstavlja vrnitve na kakovostno raven najboljših časov nemških ‘grobokopačev’, zato bodo vsi tisti Grave Digger privrženci, ki so pred izidom morda gojili nerealno visoka pričakovanja, gotovo nekoliko razočarani. Po zaslugi posrečenega zaključnega dela, predvsem z vrhuncem v naslovni skladbi, pa gre vendarle za zelo soliden dosežek z nekaterimi nostalgičnimi trenutki, ki spomnijo na njihova najboljša ustvarjalna leta.
Avtor recenzije: Peter Podbrežnik
Skladbe:
1. The Clansman’s Journey (1:27)
2. All for the Kingdom (4:10)
3. Lions of the Sea (3:58)
4. Freedom (4:53)
5. The Heart of Scotland (5:19)
6. Thousand Tears (4:57)
7. Union of the Crown (3:58)
8. My Final Fight (4:09)
9. Gathering of the Clans (3:57)
10. Barbarian (3:42)
11. Fields of Blood (10:10)
12. Requiem for the Fallen (3:00)
Grave Digger:
Chris Boltendahl – vokal
Axel “Ironfinger” Ritt – kitara
Jens Becker – bas kitara
Marcus Kniep – bobni
Gostujoča pevka:
Noora Louhimo – vokal na “Thousand Tears”
