Založba: Celinka
Datum izida: 20. 5. 2020
Produkcija: Divje jezero
Dolžina albuma: 48.32 min
Zvrst: Progressive Rock/Jazz Rock Fusion
Ocena: 10/10
Divje jezero je slovenska zasedba, doma iz Idrije, ki že več kot deset let navdušuje s svojim glasbenim avanturizmom. To je skupina, ki je nenehno na poti. Ko je še kot dete izplavala iz »Divjega jezera« (2009), se je podala v »Mestni vrvež« (2015), iz tistega “blodnjaka” (2017) pa je naposled stopila »Korak iz okvirjev«! Album, ki ga je izdala založba Celinka, je njen tretji studijski v presledku petih let, kar je za skupino, ki se na sceni pretežno prebija povsem sama, izjemno lep uspeh. Sploh, ker »Korak iz okvirjev« zanjo predstavlja silno pomemben dosežek z več plati. Skupina je z njim zrasla v sekstet, integrirala v svoje vrste vokalista ter opravila menjavo na poziciji klaviaturista. Ob takšni vihri sprememb se mnoge slovenske skupine, ki veliko obetajo, ne znajdejo več, se pričnejo iskati, životariti in naposled svojo kariero obupano obesijo na klin. A ne v primeru vztrajnih, trmastih in žilavih Idrcev, ki z novim fascinantnim dosežkom zgolj potrjujejo svojo nezlomljivo vero v lastno glasbeno vizionarstvo, temelječo na krepostnem navdihovanju nad svetovnimi pridobitvami progresivnega rocka in jazzrockovske fuzije.
Divje jezero, ki so nedavno uspešno prebrodili fazo drastičnih sprememb, izhajajo iz te preizkušnje in z novim dosežkom zmagovito. Kreativni nukleus, ki od samega začetka predstavlja pogonsko lokomotivo in srce skupine na relaciji Luka Čibej (bobni), Alen Bogataj (bas kitara) in Aleš Golja (kitara), ni le “stal inu obstal”, pač pa zadržal svoj prepoznavni glasbeni slog. Več od tega. Artistično ga je razširil. Z integracijo vokala je moral bend konkretneje piliti, prilagajati in rahljati aranžmaje. Izziv je vsekakor dvosmeren in v smislu artizma seveda raste z roko v roki. S to spremembo niso žrtvovali niti trohice svojega samoraslega artizma, pač pa ga razširili, nadgradili in ponesli na novo zrelostno raven. Nov zrelostni preizkus so opravili z veliko odliko.
Novi član skupine, Žan Sedej, poseduje izredno lep vokal. Izdelane vokalne karizme. Njegova integracija prinaša – v muzikalnem smislu – implementacijo melosa slovenskega geografskega porekla, kar je seveda deloma pogojeno tudi s slovenskimi besedili. To pa vdihuje novi glasbeni podobi tudi točkovni element napeva šansona. Vokalne linije se lahko na eni strani odlično prilagodijo izrazitemu muzikalnemu raziskovanju oziroma eksperimentiranju ter na tak način tudi same vzbujajo učinek improviziranja, na drugi strani pa kreira Žan refrenske napeve, ki so zapomnljive narave in bi se dobro obnesli tudi v jeziku pop glasbe (Nad tokom, Virtualna generacija, Padec na trdna tla). Žanov velik smisel za elastičnost prilagajanja vokalnih napevov prihaja posebej do izraza v eni najbolj progresivno razgibanih skladb albuma, to je prav v njegovi naslovni skladbi.
Z izjemo uglasbitve besedila za skladbo Nebit, ki ga je napisal Jože Kos Sine, je vsa besedila za ta album prispeval bobnar skupine, Luka Čibej. Takšno vlogo je pri kanadskih progresivnorockovskih legendah Rush odigral tudi pokojni Neil Peart, sicer eden najbolj vplivnih bobnarjev v zgodovini rocka.
»Korak iz okvirjev« je tudi najbolj ambiciozno delo skupine do tega dne. Na to namigujejo tudi nekateri »manevri«, s katerimi skuša skupina trkati na vrata valov radijskih frekvenc. Tak trenutek je zagotovo skladba Nad tokom, ki jo zaznamuje vokalni duet, v katerem se Žanu pridruži famozno prvo grlo zasedbe Katalena, Vesna Zornik, ki so jo fantje uspeli ujeti »v formi aktualnega Brest momenta«. Barvna kontrasta obeh vokalov v tej skladbi sta v duetu silno kompatibilna generatorja svojevrstne in na moč posebne avre. V Beogradu je pospešena, s funky konturo opažana točka, ki nasledi naslovno skladbo in dostavlja kontrastni odskok. Za navdih dolguje več zahvale elementom tradicionalne jazzrockovske fuzije sedemdesetih. Ob skladbi Nad tokom je V Beogradu še ena vokalno izraziteje poudarjena točka, ki obenem premore največjo mero kompaktnega komponiranja in predstavlja – ob grabežljivi ritmičnosti – še en trenutek albuma, ki daje skupini potencial, da jo posvojijo tudi frekvence radijskih valov.
Nebit, kritika občega razčlovečenja, v katerem postajamo brezčutni robotizirani stroji, je ob naslovni skladbi še en fenomenalen eksperimentalni manever skupine, kakršnega v svoji karieri še ni dostavila. V tej skladbi fantje brezsramno posežejo tudi po večji dozi sproščenih decibelov, izhajajočih iz poudarjenega kitarskega fraziranja. Skladba navdušuje v sicer dobro poznanem »teatru« te skupine, ko fantje drug drugemu šegavo odpirajo prostor za medsebojno podajanje solističnih vložkov, ki se razvrščajo nad danim motivom. Takšnih momentov je na albumu še kar nekaj in prav ti izdatno poudarjajo, da Divje jezero ostaja izvedbeno dobro naoljen in ubran kolektiv. Bend vzdržuje izjemno medsebojno kemijo in učinkovito zaznavanje. Čuti se, da je za instrumentalisti dolga skupna kilometrina in da se je tudi Žiga izredno dobro vpel v kolektiv, še preden je ta krenil v proces snemanja novega albuma.
Dopolnjevanje, navezovanje, odpiranje prostora drug drugemu za plasma svobodoljubja solistične duhovitosti in kreacijo nenadejanih preklopov med pasažami in motivi konstantno zahteva veliko mero zbranosti in konciznosti. Preprosto. Glasbene tovarišije, ki bi dosegala tako izjemno raven tehnične kompleksnosti, z oprijemljivo izrazno substanco pečatne motivne izpovednosti, na Slovenskem težko najdeš še kje. Tu so še trenutki vseinštrumentalne veseloigre, ki preprosto jemljejo sapo – skokovita šegavost vložkov v osrednjem delu otvoritvene Padec na trdna tla ali izjemna instrumentalno solistična zmes izhodnega dela skladbe Drugam. V sklepni Lesena ptica, kjer se v solo točki izdatneje razgiba tudi bobnar Luka Čibej, skupina riše misteriozno in na trenutke mračno zgodbo, v kateri trčita skupaj Ostržek in krokar Stevena Wilsona, ki je odklonil petje.
Integracija izvrstnega Žige Kovačiča na mestu sicer odličnega predhodnika Davida Križaja se je skupini na moč obrestovala. Z njim je njen zvok na novem albumu pognal kar nekaj »lovk« več, saj uporablja širšo zvočno paleto, večkrat posega po linijah Hammond orgel, kar mimobežno potrjuje, da možakar dobro pozna tudi Keitha Emersona (instrumentalne pasaže v Virtualna generacija), obenem pa premeteno posega tudi po vložkih, odigranih na Moog (Nebit, Lesena ptica).
Divje jezero je skupina, ki v slovenskem glasbenem prostoru danes zastopa (neskromno zapisano) tisto mesto, ki so ga v drugi polovici sedemdesetih Predmestje. To je ta hip za vrle Idrce zelo laskava oznaka, ki so si jo brez dvoma zasluženo prigarali. Skupina je z novim albumom izšla artistično še močnejša. Z izjemno mero osredotočenosti in zavzetosti je ustvarila dokument velike kreativne svežine. Pri raziskovanju novo odkritih glasbenih prostranstev pa je s smelo integracijo, z vokalom vred, dosegla nov evolucijsko zrelostni premik navzgor. Kot celota dosežek seva izredno samozavest in zrelost. To gotovo ni zadnje dejanje te izvrstne skupine, ki v svojem izrazoslovju še naprej svobodoljubno pluje po svoji samorasli poti. Povsem neodvisno in eklektično! »Korak iz okvirjev« je definitivno artistični presežek znotraj slovenskega glasbenega utripa leta 2020!
Avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Padec na trdna tla
2. Drugam
3. Nad tokom
4. Virtualna generacija
5. Korak iz okvirjev
6. V Beogradu
7. Nebit
8. Lesena ptica
Zasedba:
Alen Bogataj – bas kitara
Luka Čibej – bobni, tolkala, spremljevalni vokal
Aleš Golja – električna kitara
Žiga Kovačič – klaviature
Žan Sedej – glavni vokal
Tomi Peljhan – saksofon, klarinet
Gostujoči glasbeniki:
Vesna Zornik – vokal na skladbi št. 3
Petra Jurič – violine, viola na skladbah št. 3 in 8
Kristina Pivk – violončelo na skladbi št. 3
Blaž Ogrič – rog na skladbi št. 8
