Založba: Discipline Global Mobile
Datum: 15.05.1970
Produkcija: Robert Fripp & Peter Sinfield
Dolžina albuma: 40.56 min
Zvrst: Progressive Rock
Ocena: 10 / 10
Mogočni grški bog morja Pozejdon je leta 1970 očitno pošteno razburkal barko originalnih King Crimson. Komaj se je polegel prah po prvi, fenomenalni plošči “In the Court of the Crimson King” (1969), ki je med drugim tudi uradno začrtala rojstvo progresivnega rocka ter skupini pridobila kulten status, že so King Crimson naslednje leto ponovno šokirali glasbeni svet. Tokrat s težkim ciljem pred seboj: ponoviti uspeh izjemnega debitantnega albuma z manjšimi, a radikalnimi spremembami v postavi skupine.
Skupino je namreč po koncu njihove prve turneje, konec leta 1969, zapustil genijalni multinštrumentalist Ian McDonald (kasneje ustanovni član AOR banda Foreigner), medtem ko je bil bobnarski posebnež Michael Giles z eno nogo že v njunem skupnem solo projektu McDonald & Giles in se na tej plošči pojavlja zgolj kot “sezonski” glasbenik.
Tudi vselej odlični pevec in basist Greg Lake se ni mogel upreti povabilu Keitha Emersona in to je bila njegova zadnja plošča s King Crimson pred ustanovitvijo legendarnih ELP.
Band je bil po McDonaldovem odhodu torej tako rekoč pred razsulom in pravi čudež je, da so se uspeli obdržati skupaj in izdati za nekatere še močnejše delo kot je legendarni prvenec.
“In the Wake of Poseidon” nasplošno sicer v mnogočem sledi glasbenemu vzdušju in uspešnemu receptu s prve plošče. Glasbeno in slogovno, vsaj v prvem delu plošče, ni kdo ve kakih posebnih slogovnih odklonov glede na prvenec, kar je pravzaprav nenavadno za ta band, a zato v drugem delu naletimo na nekaj njihovih najbolj avantgardnih skladb, ki pomenijo bistveno razliko med to in prejšnjo ploščo.
“In the Wake of Poseidon” je torej prav po zaslugi nekaterih, novih avantgardnih elementov še manj predvidljiva plošča kot prvenec in zato prava poslastica za glasbene sladokusce.
Po vseh težavah je Frippu, Sinfieldu in Lakeu, edinim preostalim članom originalne zasedbe, le uspelo okoli sebe izbrati sijajne “session” glasbenike ter tako še utrditi postavo. Terna je bil zlasti genijalni flavtist in saksofonist Mel Collins (ex-Circus) , ki je bil že takrat sila iskan “session” glasbenik in je bil edini glasbenik (poleg Frippa in pisca besedil Sinfielda), ki je ostal član zasedbe tudi po tej plošči. Nekdanji Frippov sošolec Gordon Haskell namesto Lakea poje na prelepi baladi “Cadence And Cascade”. Slednjega je Fripp povabil k sodelovanju tudi na njihovi tretji plošči.
Kar tri skladbe se ukvarjajo z vplivom okolja na človeštvo in obratno (“Pictures Of The City” (originalno “A Man A City”), “Cadence And Cascade” ter “Cat Food”), medtem ko je celotna trilogija “Peace”, naslovna skladba ter “Devil’s Triangle” (originalno “Mars”) posvečen mirovništvu. Band je torej ponovno ustvaril odlično ploščo, ki je bila v marsičem nadgradnja neponovljivega prvenca, vendar nekoliko bolj avantgardna.
Fripp ni bil nikoli pod vplivom kakega rocka banda, razen morda Beatlov. Že na tej plošči je prvič začel uporabljati melotron, ki je bil prej v domeni multinštrumentalista Iana McDonalda. Postal je nekoliko bolj sofisticiran. Veliko je tudi akustične kitare (trilogija “Peace”). Fripp je po koncu plošče skoraj postal član Yes. Na srečo obojih se to seveda ni zgodilo.
Greg Lake, sicer pevec in basist, tokrat samo poje, saj se mu je takrat že mudilo k ELP. Njegove dolžnosti na basu je zato prevzel Peter Giles. Še enkrat je potrdil zakaj je bil najboljši pevec v zgodovini banda. “In the Wake of Poseidon” je njegova zadnja plošča pred odhodom k ELP. A če vam povem po pravici mi je Lakea kar malo žal, kajti pri ELP , dominantnih z Emersonovimi orglarskimi vragolijami, po mojem mnenju nekako ni imel vloge kot si pevec njegovega kalibra zasluži.
Frippu je tokrat uspelo k sodelovanju povabiti tudi oba brata Giles z njegovega prvega projekta “The Cheerful Insanity of Giles, Giles & Fripp” (1968). Čeprav je Michael Giles, sicer originalni bobnar, tu zgolj kot session bonar, saj Frippu do nastanka plošče ni uspelo najti primerno zamenjavo zanj (iskal je jazz bobnarja!). Ponovno potrjuje zakaj je bil eden najboljših bobnarjev tistega časa kljub temu, da je ostal na široko spregledan. Nekaj kar je dolgo spremljalo tudi večino njegovih izvrstnih naslednikov. V času nastajanja je bil Michael z eno nogo že pri projektu “Mcdonald & Giles”, sicer malo znanem projektu, ki je izdal samo eno ploščo in katerega glavi sta bili on ter bivši član Ian McDonald.
Michaelov brat, Peter je bil leta 1968 član legendarnega projekta Giles, Giles & Fripp, preden ga je ob ustanovitvi King Crimson zamenjal Greg Lake. Tehnično je bil po mojem mnenju nekoliko bolj dovršen basist kot Lake. Danes je član 21 Century Schizoid Band-a, kateri igra stare skladbe King Crimson.
Mel Collins, ki je prišel iz banda Cirkus, je uspešno nadomestil Iana McDonalda. Za razliko od slednjega je bilo njegovo igranje saksofona nagnjeno k nižjim sekvencam. Mel je bil že takrat eden najbolj nadarjenih sezonskih glasbenikov in prav gotovo velika pridobitev za band. Kasneje je postal znan tudi po sodelovanju z Alvinom Leejem, Camel, Brand X in Alanom Parsonsom, danes pa skupaj s Petrom Gilesom uspešno nadaljuje zapuščino starih King Crimson kot član 21 Century Schizoid Band-a
Cenjeni klasični komponist Keith Tippet, glavni član simfoničnega banda Centipede, sicer uradno ni nikoli bil član King Crimson, vendar ga kljub temu lahko štejem med uradne člane banda saj je z bandom sodeloval tudi na naslednjih dveh albumih, medtem ko je Fripp občasno sodeloval z njegovim bandom. Poskrbel je za Wagnerjansko magijo naslovne skladbe in vnesel lucidnost in kompleksnost s svojim igranjem piana na odlični “Cat Food”.
Basist ter pevec Gordon Haskell je bil star Frippov kolega še iz zgodnjih glasbenih dni. Fripp ga je v svoj band povabil potem, ko je Lake predčasno zapustil band sredi leta 1970. Kmalu zatem je postal nov pevec in basist ter poje na naslednji plošči “Lizard” (1970). Njegov glas je nižji in ne tako melodičen kot Lakeov, vendar je opravil odlično delo na “Cadence And Cascade”. Ustvarjen je za dramatiko in mene včasih malce spominja na Petra Gabriela. Kasneje si je ustvaril uspešno solo kariero.
Duhovni oče banda in avtor najbolj nenavadne in inteligentne poezije v zgodovini progresivnega rocka Peter Sinfield si tudi tokrat zasluži čestitke. Vsa čast za izreden lirični koncept o zatonu in vzponu nove dobe človeštva, čeprav ga večina še danes ne razume. King Crimson so bili takrat band, ki je bili res blagoslovljen s tako izrednim piscem besedil kot je bil Sinfield. Resnica je bila, da sta bila takrat on in Fripp edina člana skupine v pravem pomenu besede, medtem ko so imeli ostali bolj status sezonskih glasbenikov.
Prejšnja plošča je bila po njegovih besedah posvečena Zevsu oz. Frideriku II ta pa Pozejdonu.
Začetni intro “Peace-A Beginning” je kratka, lahkotna Lakeova vokalna uvertura, katero spremlja Fripp na akustični kitari. “Peace” je nekakšna osrednja trilogija, razdeljena na tri segmente, ki konceptualno povezujejo ploščo skupaj. Po vzdušju je mirovniška elegija, ki je aktualna za vse čase.
Sledi ji nenaden udar z “oblačnega neba” s “Pictures of a City”. To je čudovita, udarna, otvoritvena skladba in primeren duhovni ter slogovni naslednik “shizoidnega človeka 21. stoletja” s prejšnjega albuma. Prvotno imenovan “A Man A City” in navdihnjen z umazanijo v suburbih ter slumih New Yorka, kjer je band dobil to inspiracijo med svojo prvo turnejo v ZDA. Besedilo govori o problemih moderne urbanizacije in onesnaževanja ozračja. Sijajna kombinacija rocka, pravzaprav zgodnjega heavy metala in jazza. Lakeov vokal je tu razpenjen do konca in takoj, ko pride do sijajne Frippove solaže kateri sledi pravi spopad Colinsovega saksofona in Gilesovih bobnov nastane pravi hitrostni klimaks različnih vibracij, ki se nato sredi skladbe spet umiri ter na koncu zopet z vso silo izbruhne. Odlična skladba, ki bo navdušila vse glasbene sladokusce, ki jih ni strah eksperimentiranja in obožujejo fuzije jazza in rocka.
Vokal Gordona Haskella na baladi “Cadence and Cascade”, ki je po tej plošči nasledil neponovljivega Lakea na mestu pevca in basista izžareva izredno toplino. Na tej skladbi sprva sploh nisem ugotovil, da ne gre za Lakeov vokal, kar pomeni da je Haskell svoje poslanstvo odlično opravil. Kako odličen pevec je, se pokaže tudi na “Pozejdonovem” nasledniku, albumu “Lizard”. “Cadence and Cascade” je prelepa balada v slogu “I Talk To The Wind” s prejšnjega albuma. Veliko Frippove akustične kitare in odlični Mel Collins na flavti, v ozadju se sliši tudi ksilofon. V Sinfieldovem besedilu se znova skriva globlji pomen. Nekdo je nekoč trdil, da je to besedilo zgolj produkt slabega okusa saj po njegovem govori o “groupies”, toda ko sem obiskal Sinfieldovo spletno stran sem spoznal njen globlji pomen. Jade je namreč ime za redek turkizni kamen, medtem ko Cascade pomeni rečno brzico. Govori o neokrnjenosti, deviškosti narave, kar je skladno s celotnim ekološkim vzdušjem, ki preveva ta album.
Naslovna skladba, “In the Wake of Poseidon”, ena najboljših skladb v zgodovini banda (sicer moja najljubša sploh), a hkrati tudi njihova najbolj prezrta skladba obenem. Zakaj ni bila nikoli v njihovih koncertnih listah je za vse nas veliko vprašanje. Vedno kadar jo slišim mi gredo mravljinci po hrbtu. Skladba govori o novi, prihajajoči, svetli dobi Vodnarja, ki naj bi preporodila ta naš propadajoči in bolni svet. Ta romantični ep je po mojem mnenju najbolj spregledana skladba v zgodovini banda in si jo močno želim slišati v živo, čeprav vem da je to danes praktično nemogoče. Tu se izkažejo prav vsi inštrumentalisti, zlasti komponist Keith Tippet in flavtist Mel Collins ter seveda Fripp na melotronu katerega je tu v izobilju. Ambient resnično deluje kot, da bi se znašli sredi hladnega, razburkanega oceana, pred prestolom legendarnega kralja morja, ki je s trizobom razklal dno oceana. Prav gotovo eden najboljših epov v zgodovini banda. Wagnerjanski glavni motiv z obširno rabo melotrona sicer nekoliko spominja na “Epitaph” in naslovno skladbo prejšnje plošče. Seveda ne gre pozabiti tudi na “Libra’s Theme”. Kot kaže je bil tudi Wagner eden od Frippovih duhovnih očetov.
“Peace-A theme” je kratka, preprosta, a zelo lepa Frippova inštrumentalna skladba odigrana na akustični kitari. Nasploh se je mojster Fripp tega leta z vsem srcem in dušo posvetil akustični kitari (to je najbolj opazno na njihovi naslednji plošči) in čeprav dandanes ne poseže več po njej, kar je pravzaprav škoda, je bil tedaj znan kot eden najboljših akustičnih kitaristov.
“Cat Food”, je prav gotovo skladba, ki se najbolj razlikuje od vsega kar so poprej ustvarili na svojem prvencu in tu odpade vsaka primerjava s prejšnjimi skladbami. Groteskna in nagruvana jazzovska “humoreska” na račun plastične hrane s kakršno se prehranjuje moderna civilizacija je prav zabavna in nekoliko sprosti sicer dokaj resno ozračje plošče. Ta skladba predstavlja največji odklon glede na prejšnjo ploščo in pokaže, da se je slog banda že tedaj konstantno spreminjal oziroma “evolviral”. Skladba pokaže tudi smisel banda za črni humor in njen Zappovski refren daje res miselno povezavo s prej omenjenim umetnikom. Jazz fuzija, torej. Briljantni, mestoma lucidni piano Keitha Tippeta vam bo vedno požel mravljince po hrbtu. Sijajna skladba, ki najočitneje predstavlja napredek banda glede na prejšnjo ploščo. Kredit pri pisanju si je prislužil tudi nekdanji član Ian McDonald. “Cat Food” je sicer izšel kot single skupaj z b-side inštrumentalom “Groon” (odlična, nagruvana improvizacija), vendar ni doživel kakega bistvenega komercialnega uspeha, je pa zato najbolj reprezantativna skladba tega albuma in najbolje pokaže napredek banda. Single verzija te skladbe ter prej omenjeni inštrumental “Groon” se nahajata na najnovejšem remastru plošče, ki je lani izšel pri Discipline GM založbi.
Daljši konceptualni opus “Devil’s Triangle”, originalno imenovan “Mars”, znanega nemškega klasičnega skladatelja Gustava Holsta z njegove “Suite planetov”, je prvi studijski instrumental skupine, s konceptom “hudičevega trikotnika”, ter hkrati v bistvu edina “priredba” v zgodovini skupine (če temu sploh lahko rečemo priredba, kajti to delo skupine se kar precej razlikuje od Holstovega izvirnika-“Mars the Bringer of War”). Poraja pravo mračno vzdušje Dantejevega pekla in mestoma zveni naravnost zlobno. Po uvodu se nekoliko razlikuje od prvotne verzije skladbe katero je band pod imenom “Mars”igral na svojih koncertnih nastopih pred izidom te plošče. To je edina skladba v njihovi zgodovini, ki je bila razdeljena na tri segmente. Nekaj podobnega so kasneje v strukturah svojih skladb na veliko prakticirali predvsem Yes. Fripp najprej na uvodnem delu imenovanem “Merday Morn,” na melotronu “diktira” nekakšen vojaški marš, ki se kasneje v drugem delu, “Hand of Scarion” katerega naznani nekakšno bojno trobljenje vikinškega roga prelevi v vožnjo po dolgem in mračnem tunelu skozi podzemna brezna peklenske vojne. Na koncu, v zadnjem delu “Garden of Worm”, celotno vzdušje vodi že do trenutka blaznosti, ko kar naenkrat vsa napetost popusti. Skladba je po vzdušju temačna do te mere, da še njihovi vrstniki s “temne strani” Black Sabbath ob njej izpadejo smešno. Nekatere zna ta skladba spraviti ob rob živčnega zloma, spet druge duhovno prečistiti. King Crimson so to skladbo v najrazličnejših oblikah veliko igrali v zgodnjem obdobju. Mojstrovina za vse čase.
Akustična tema se kot “Peace-An end” na koncu ponovno ponovi. Luč na koncu temnega prodora posije z vso močjo. Najboljši možni zaključek plošče z odličnim Lakeovim refrenom. Najbolj pa mi je všeč končno sporočilo, ki je hkrati tudi glavno sporočilo celotne plošče: “you look everywhere but not inside you”. Za resnico (osebnim mirom, ljubeznijo, svobodo) se oziramo povsod le znotraj sebe ne, kar je ponavadi glavna tragedija človeštva.
Naj omenim še eno najboljših naslovnic, kar sem jih kdaj videl, avtorja-mistika Taama De Jonga. Predstavlja 12 človeških arhetipov in hkrati nasprotij (vsak ima svoje nasprotje). Na naslovnici tako vidimo (po Sinfieldovem konceptu) med drugim grškega boga Dioniza (v besedilu imenovan “Madman”, nasmejan rdečelični obraz-hedonist), boginjo Demetro (resna temnolasa ženska z luno-starodavna modrost, sile narave), Hada (rogati bradač s čelado, (simbol) bog podzemlja-vojna in smrt), svetlolaso deklico s ključem (simbol čistosti, nedolžnosti), harlekina (pogum), črnca (Slave), starca z očali (“Cold Plato Spawn”, hladni zarodek racionalizma-znanstvenik) in starko-žanjico (Harvest Hag, predstavnica starih znanj, konzervativka, se upira napredku), Hekato (Midnight Queen, čarovnica, ženska z modrimi lasmi), boga morja Pozejdona (starec s krono), modreca oz. astronoma (možakar s koničasto kapo in zvezdami), in Mati Naravo (spokojni, speči obraz v travi).
“In the Wake of Poseidon” je bil prvi studijski album skupine, ki sem ga kupil in je še vedno moj najljubši, takoj za nesmrtnim “In the Court of the Crimson King”. Zelo dober naslednik, albuma ki ga je bilo težko naslediti. King Crimson so lahko upravičeno ponosni na ta album, ki je v mnogih pogledih celo presegel svojega komercialno veliko bolj uspešnejšega predhodnika. Glasbeno, slogovno in sporočilno. “In the Wake of Poseidon” je hkrati tudi še ena mojstrovina, ki zvesto in po slogu sledi predhodniku. Na žalost je hkrati tudi eden najbolj prezrtih albumov skupine, ki bo očitno večno ostal v senci slavnejšega predhodnika. Naj večina kritikov govori kar hoče, resnica je da pravzaprav nikoli niso bili zadovoljni z nobenim njihovim naslednjim albumom, ker so vedno pričakovali, da bo tak kot njegov predhodnik, če pa ne pa so jim očitali, da se ponavljajo kar je popolnoma netipično za to skupino. “In the Wake of Poseidon” je bil še najbližje temu principu pa večini kritikov spet ni bilo po volji, čeprav še danes velja za njihov komercialno najvišje uvrščeni album, saj se je uvrstil na 4. mestu lestvice najvišje uvrščenih albumov tistega leta.
avtor: Peter Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Peace – A Beginning (0:49)
2. Pictures of A City(including 42nd at Treadmill) (8:03)
3. Cadence and Cascade (4:27)
4. In the Wake of Poseidon (incl. Libra’s Theme) (7:56)
5. Peace – A Theme (1:15)
6. Cat Food (4:54)
7. The Devil’s Triangle (11:39)
a) Merday Morn
b) Hand of Scairon
c) Garden of Worm
8. Peace – An End (1:53)
– dodatni skladbi na ponovni izdaji DGM (2004):
9. Cat Food [Single Version][Edit]
10. Groon [Single B Side]
Zasedba:
Greg Lake – vokal
Robert Fripp – kitara, melotron, devices
Michael Giles – bobni
Peter Giles – bas kitara
Keith Tippet – klavir
Mel Collins – saksofon & flavta
Gordon Haskell – vokal na ‘Cadence And Cascade’
Peter Sinfield – besedila
