Lokacija: Trezzo sull’Adda (Milano) / Live Club / Italija
Datum: sobota, 02.05.2014
Drugi dan Frontiers Rock festivala je navrgel deževje! Že z jutrom in dopoldnevom, ki smo ga ekipno preživeli s sprehajanjem po orjaškem nakupovalnem centru nekaj kilometrov izven mesteca Trezzo Sull’Adda. V še manjšem mestecu. Imenovanem Basiano. Prvi cilj je bil seveda ogled Mediamarkta in znižanja zgoščenk, kjer seveda nismo ostali praznih rok. Z malho odlične glasbe kupljene po 4,99€, smo jo mahnili še v diskont po poceni steklenice pšeničnega piva Paulaner in tako založeni krenili na prizorišče.
Prvi dan festivala nas je, poleg odličnega izbora nastopajočih, razveseljeval tudi z izjemno organizacijo. Vse je potekalo kot po maslu. Bendi so nastopali natanko ob za to določenih urah. Nikakršnih pritožb nad organizacijo torej. Kvečjemu hvale. Tako smo se natresli do vhoda dvorane malo pred tretjo popoldan! In natanko ob tretji so na oder stopili Švedi Adrenaline Rush. Skupina je konec januarja letos sklenila pogodbo z založbo Frontiers Records, prav tako pa že izdala prvi predstavitveni single za skladbo Changes, ki bo seveda uvrščen na prihajajoči debitantski album. Glede na turobno vreme je pogled na oder ponudil razloge vedrine. V centru pozornosti je stala vroča mala koketna slatka putka z imenom Tave Wannig! Ta je vešče vihtela mikrofon in razuzdano tekala po odru. Pevka je pred priključitvijo k Adrenaline Rush tvorila teen-pop duet Peaches, v Adrenaline Rush pa seveda za pop ni prostora. Ekipo zapolnjujejo tudi Ludvig Turner (glavna kitara), Alexander Hagman (ritem kitara), Soufian Ma’Aoui (bas kitara) in Marcus Johansson (bobni). Bend je postregel zgledno kompaktnost in složnost. Glasbeno ne prinašajo Adrenaline Rush popolnoma nič novega, se pa seveda čuti skandinavska šola v pristopanju do melodičnega rocka. Na eni strani slišiš glasbene vplive starejših skandinavskih rock zasedb tipa Treat, Dalton, Renegade, 220 Volt, spet pa seveda dodajajo blagi ščepec sleaze porednosti, ob čemur znajo naostriti ušesa ljubitelji Crazzy Lixx ali Hardcore Superstar. Skupina bo poleti letos izdala studijski prvenec, ki nastaja pod producentsko taktirko izjemnega Erika Martenssona (W.E.T., Eclipse). Pustimo se presenetiti.
Nadaljevanje ni bilo nič manj slajše. Tudi pri naslednji skupni je vodilne vokale prevzela sladka punca. Estonka Lennaa Kuurmaa, ki se po novem preizkuša v melodični rock zasedbi Moon Land. Seveda stoji za tem A&R osebje Frontiers Records in poizkus založbe kako narodu servirati novo vročo hrustljavo žemljico ter iztisniti iz njih žepov še kak cekin viška. Komade je denimo spisal Alessandro Del Vecchio, Lenni pa so jih poslali, da preizkusi na njih svoj vokal. Reč je očitno funkcionirala in obe strani sta bili zato zadovoljni. Lenaa Kuurmaa ima kar nekaj kilometrine v žepu. Nemara jo poznate po sodelovanju v ženskem pop triu Vanilla Ninja, ki je dvakrat zastopal Estonijo na tekmovanju za Evrosong. Obakrat manj uspešno, preboj pa so punce dosegle leta 2005, ko so zastopale Švico na Evrosongu s skladbo Cool Vibes. Takrat so vodile še na polovici glasovanja pred vsemi državami udeleženkami , a ob koncu dosegle sicer odlično osmo mesto. Lenno je na odru spremljal kvartet na pozicijah kitara, bas kitara, bobni, klaviature. V dobre pol ure je zasedba predstavila skladbe s prihajajočega prvenca, ki bo izšel ob koncu letošnjega leta, med drugim skladbe: Open Your Heart, Heaven Is Close To You ter Live And Let Go. Čuti se, da je bend še v povojih, da se vse zaenkrat za Lenno šele odvija. Korektno odigrano, zgledno, dovolj kompaktno, je pa seveda prednjačila nad vsem, tako kot prej pri Adrenaline Rush, Lenna s svojimi talenti in čari odlične vokalistke, kot tudi odrske figure, ki zna zasukati svoje pete tako, da te hitro kupi! Punca našteva za svoje vzornike skupine The Beatles, Queen, rada posluša Heart. Vzvode slednjih ni bilo mogoče preslišati tudi v izvedenem materialu njene nove zasedbe Moon Land.
Še v poletju lanskega leta so združili moči pod oznako L.R.S. trije izredno prekaljeni glasbeniki. Pevec Tommy La Verdi (21 Guns), Josh Ramos (Hardline, The Storm) in Michael Shotton (Von Groove). Studijski prvenec projekta z naslovom »Down To The Core« je izšel v letošnjem marcu, pod budnim producentskim tutorstvom Frontiers Records »deklice za vse« Alessandra Del Vecchia, ki je na odru med nastopom opravljal tudi vlogo klaviaturista. Odločitev je logična, saj pozna recimo Josha Ramosa dovolj dobro. Oba namreč tvorita del današnje zasedbe Hardline. Čutilo se je, da je to nasploh prvi skupni koncert trojice. Ven so vlekli glasbenike to pot bogate izkušnje in kilometrina, repertoar pa je zasedba zapolnila z izvedbo 21 Guns skladbe Knee Deep (povsem na repu repertoarja), Von Groove hita Once Is Not Enough, kjer je vokal prevzel bobnar Michael Shotton (kot na originalu) ter The Storm klasiko I’ve Got a Lot to Learn About Love. Vse tri so združili v »medley«. Skladbe albuma »Down To The Core«, kot je naslovna, pa Our Love To Stay, Living 4 A Dream, Universal City (ob tem je zanimivo, da je iz repertoarja izpadel single Almost Over You), so seveda grela srca predana melodičnemu rocku. Zlasti ljubiteljev Journey. Narod ni nič manj užival, kot pred tem na Moon Land in Adrenaline Rush, vse oči pa so navadno obstale na izjemnih kitarskih vragolijah Josha Ramosa, ki je že v preteklem večeru med nastopom Hardline pokazal, da je preštudiral Neala Schona do potankosti. Bosonogi La Verdi je nekajkrat izgubil rdečo nit med koncertom, a to je vse posledica daljše dobe odsotnosti z odrov. Seveda se je La Verdi med koncertom globoko zahvaljeval vodilnim pri založbi Frontiers Recodrs, da so ga spravili nazaj na odre in v družbo ostalih dveh izjemnih glasbenih kompanjonov. Nastop brez presežnikov, ki pa je obenem veljal za ekskluzivnega, saj je vprašanje, če bo ta projekt lahko odrinil kdaj na kakšno koncertno turnejo. Podobna zgodba torej, kot v primeru Three Lions, ki so nastopili na festivalu dan prej.
Potek drugega dne festivala je naglo preskočil na višjo kakovostno raven ob nastopu izjemnih švedskih melodičnih rock revitalistov Eclipse, ki so z dvema albumoma v žepu predstavljali ob danskih Pretty Maids pravzaprav najtršo skupino drugega dne festivala. Bistvena razlika med Eclipse in preostalimi tremi izvajalci, ki so se zvrstili na odru pred njimi je v tem, da so Eclipse prava skupina, ki diha in raste enovito v svoji izdelani in jasni glasbeni viziji kanček dlje časa. Vajeti drži v rokah izjemni vokalist, multi-instrumentalist, producent in komponist Erik Martensson, ki je skupaj s svojim pajdašem kitaristom Magnusem Henrikssonom nastopil že na prvem dnevu festivala s skupino W.E.T. Kvartet je v tričetrt ure dolgem nastopu nanizal izjemno predstavo sestavljeno iz točk edinih dveh albumov, ki so jih do tega dne Eclipse izdali s poudarkom na aktualnem »Bleed And Scream« (2012). Skladba kot je Wake Me Up je denimo skomponirana pravzaprav perfektno in je že sedaj postala med pristaši melodičnega rocka priljubljeni zimzelen. Ob izvedbi je prepeval dobršen del dvorane besedila na pamet. Najmanj refrene skladb. Eclipse so izjemno nalezljiva skupina! Martensson je magnet. Izreden vokalist, odrski interpret, igralec. Kvintet pa igra bravurozno. Osupnil je tudi Henriksson z nekaj solističnimi vragolijami! Zasedba je sklenila nastop z Breaking My Heart Again in vzdignila kakovostno letvico festivalskega dne na višji nivo. Eclipse so tega dne za marsikoga v dvorani veljali za eno najlepših popestritev drugega dne festivala. Dejansko so priredili tako močan nastop, da je po kakovostni plati štrlel za marsikoga na prizorišču nad nastopi vseh ostalih izvajalcev tega dne. Celo nad nastopom glavnih nosilcev drugega dne, Američani Stryper!
Red Dragon Cartel je skupina, ki je po 15. letih premora vrnila na oder enega najbolj talentiranih in izpopolnjenih hard rock kitaristov osemdesetih let Jake E. Leeja. Lee je za vokalista izbral siceršnjega bobnarja Kanadčanov Harem Scarem Darrena J. Smitha, ki je svojo novo vlogo opravil z veliko odliko. Postavo sta zapolnjevala basist Ronnie Mancuso in bobnar Jonas Fairley. »Kitarski slavček«, ki se je zapisal v srca vseh ljubiteljev heavy metala in hard rocka z udejstvovanjem v zasedbi Badlands in še posebej, kot prva kitara Ozzy Osbournea na albumih »Bark At The Moon« in »The Ultimate Sin«, je začel svojo predstavo v velikem slogu. Naravnost s krošejem in Ozzyjevo skladbo The Ultimate Sin. Odstrelilo je krov z dvorane. Publiki se je trgalo in drago pivo (4dcl za 5,00€) se je v hipu razlivalo na vse strani dvorane. Jake E. Lee je bil odlično razpoložen. Iz kitare je neusmiljeno streljal in bliskal rafale improvizacijskih akrobacij, sebi lastne zaščitne art znamke. Gre namreč za unikatnega kitarista, s prepoznavnim slogom. Jake E. Lee se je odločil da bo konkretnejši del minutaže koncerta posvetil izvedbi nekaterih Badlands klasik, ki so mu skozi leta še posebno prirasla k srcu. Tako so se zvrstile High Wire, Shine On, In a Dream, Rumblin’ Train in Sun Red Sun . V vse to pa je ekipa vmešala skladbe istoimenskega studijskega prvenca in sicer Deciever, War Machine, Feeder in Shout it Out. Za veliki finale se je Jake E. Lee z ekipo vrnil za dodatek in urezal še Ozzyjevo Bark At The Moon in tako do skrajnosti osrečil korenito »naoljeno« publiko v dvorani! Bomba od koncerta! Če so Red Dragon Cartel kjerkoli v vaši bližini, si naredite uslugo in skočite na njihov koncert. Zasuli vas bodo s pravo energetsko voltažo! Jake E. Lee pa je lačen in žejen krvi in nastopov. To je dokazal njegov festivalski šov! Zagotovo bodo Red Dragon Cartel izdali še kak album v prihodnosti! Glede na izkazano osredotočenost prav gotovo.
Pretty Maids, so tega dne edini na festivalu prispeli svojim »nightlinerjem«. Ne zaradi tega festivala. saj bi jih pot iz danskega Horsensa stala preveč, pač pa so zavili na festival kar mimogrede. Med svojo headlinersko turnejo, na kateri še vedno predstavljajo svoj aktualni studijski album »Motherland« kot tudi pravkar izdani album ponovno odigranih klasik in štirih povsem novih skladb »Louder Than Ever«. Pretty Maids v zadnjih letih redno koncertirajo. Še v jeseni so se skupaj s Pink Cream 69 in Bonfire mudili na obsežni turneji po stari celini, že imajo v letošnjem maju napovedano novo turnejo.
Pretty Maids slovijo za eno najbolj izkušenih koncertnih, kot tudi najmočnejših zasedb, kar se interpretacije repertoarja tiče. V prekaljenosti jim tega dne zagotovo ni bilo para med nastopajočimi. Bend, ki je nastal še leta 1981, si je vzel na odru več prostora, kot skupine pred njimi. Bobni so stali konkretno dvignjeni na posebnem podestu, v ozadju se je bohotil orjaški transparent z naslovnico aktualnega studijskega albuma »Motherland« in seveda logotipom skupine. Tudi tega večera so po pričakovanju dali Pretty Maids vse od sebe. Igrajo vselej na polno. Brez zavor. Že v začetku je pevec Ronnie Atkins s svojo preverjeno čvrsto fokusiranostjo in karizmatičnim magnetizmom dvignil dvorano na noge, ko so se zvrstile nove Mother Of All Lies ter za njo I See Ghosts, kot tudi v set listo znova vrnjena »Pandemonium« skladba Final Day of Innocence. Ob razpoloženem Atkinsu je veselo tekal, zdaj od klaviaturista Mortena Sandagerja, zdaj do kitarista Kena Hammerja basist Rene Shades, medtem ko je »bobnarska žival« Alan Tschikaja delil brezmilostne klofute bobnarskim opnam ter hkrati podelil kopico bobnarskih palčk med publiko. Odlično funkcionirata tudi povsem novi My Soul To Take, ki vleče blago na Little Drops Of Heaven – ta je seveda bila odigrana v drugi polovici koncerta, kot tudi malo kasneje prav tako povsem nova Nuclear Boomerang, ki je razgalila nekaj vokalne skrhanosti Ronnie, kar je treba pač jemati v zakup, saj je vokal edini organski instrument. In se ga ne da povsem nadomestiti Bend se je lotil tudi Phil Lynnotove Please Don’t Leave Me, zadnje atome moči pa iz publike iztisnil s pričakovanim zaključnim finalom skladb železnega repertoarja Red Hot And Heavy, Future World in Back To Back.
Nekoliko je presenetilo le dejstvo, da Pretty Maids niso v repertoar uvrstili katere izmed na novo posnetih klasik albuma »Louder Than Ever«, ki jih v živo sicer že dalj časa niso izvajali. Nemara pa jih bomo slišali, dne 15.05.2014, ko nastopi skupina v Vrbi na Koroškem in tamkajšnjem klub Bluesiana Rock Cafe. Takrat bodo Pretty Maids namreč odigrali koncert dolg dve uri. Pretty Maids so priredili tega dne eno najmočnejših odrskih predstav, zato je Stryper v nadaljevanju čakala izrazito težka naloga!
Koncerti »belih«, ali še drugače povedano »kršanskih rockerjev« Stryper, v Evropi niso ravno vsakdanja stvar. Čeprav je bend izdal v lanskem novembru novi studijski album »No More Hell To Pay«, ga v Evropi še ni imel možnosti konkretneje predstaviti. Prva prava priložnost se je tako ponudila prav na Frontiers Rock Festivalu. Sicer imajo Stryper še nekaj potrjenih nastopov na evropskih festivalih v letošnjem poletju, kot med drugim tudi na Bang Your Head!! festivalu v nemškem Balingenu, vseeno pa ostaja dejstvo, pač dejstvo. Stryper ne igrajo veliko po Evropi, zato so zagotovo veljali za posebno atrakcijo festivala. Že ob prihodu na oder je Michael Sweet pometal nekaj »Stryper biblij« med ljudi, ko je skupina ob nasnetem uvodu Battle Hymn of the Republic prišla na oder. Sing Along Song je s svojo pompozno nalezljivostjo takoj predramila publiko, ki se je s petjem takoj vključila zraven. Ultimativni vodja in šef skupine, pevec in kitarist Michael Sweet se vokalno dobro drži. Navkljub temu je mestoma varčeval z energijo in se ognil ekstremno visokim legam, ki jih je sicer še vedno sposoben odpeti (no vsaj zadnji studijski album ta dokazuje), sicer ne bi ped leti sodeloval, kot eden glavnih vokalov legendarnih Boston. Stryper so sestavili repertoar iz svojih uspešnic, del koncerta so namenili predstavitvi novega studijskega albuma »No More Hell To Pay« (le tri skladbe), nekaj časa pa celo albumu priredb »The Covering« (2011) s katerega so odigrali Judas Priest »zimzeleno lajno« Breaking The Law in Kiss standard Shout It Out Loud.
Koncert skupine Stryper je posebne sorte izkušnja. Vanj je vtkan pridigarski ritual Michaela Sweeta. Prav v zadnjem delu koncerta je tako prišla na vrsto baladna Honestly. Že pred njo je »pridno« govoril in govoril. Nič hudega. Gre za klasiko, standard. Pričakovano reč- Vendar je denimo to skladbo Sweet v baladnem delu odpel povsem sam na odru,, z nasnetimi klaviaturami (bend si je skozi koncert pomagal tudi z matricami spremljajočih vokalov), kar nje nekoliko ubilo sam naboj in voltažo koncerta. Pred delom, kje se vključi cel bend v komad je za hip izginil z odra, ta se je takrat povsem zatemnil, potem pa bend odigra skladbo do konca. Prav tako so lahko koga daljši nagovori med skladbami rahlo živcirali, nasploh če je prišel po brezkompromisno dozo rock ‘n’ rol žura. To je treba jemati v zakup. Stryper so pač posebna skupina. Kar lep sveženj Stryper biblij je bilo podeljenih, mi pa smo prišli predvsem po glasbo in skupina se je gotovo odkupila z odličnimi riffovskimi strukturami, ki so odjeknile v All For One, The Way in po pričakovanju na repu regularnega dela v Soldiers Under Command. Tudi dodatek je bil pričakovan. Pričakovana ni bila le njegova kratkost. Nasneti uvod (Abyss) in nato naravnost v To Hell With The Devil ter slovo.
Sicer pa deluje ekipa kompaktno, usklajeno, odlično uigrano. Izkušne so tu. Zrelost, ki pride z leti nič manj., Oz Fox in Michael Sweet se v solažah silno lepo dopolnjujeta, prav tako v tercetih, sicer bestialni Michaelov brat Robert Sweet seveda znova obrnjen z obrazom stran od publike, kar je seveda standard od pamtiveka skupine, pa vendar na tak način vedno znova vzbuja nemalo čudenja. Malo je bobnarjev, ki sprejemajo takšno odločitev, da med koncertom z bobni niso obrnjeni proti publiki. Nemara je manjkala pika na »i« v izvedbi še kakšnega žgočega Stryper šrapnela, da bi bila mera polna, sicer pa brez pridušanja. Bend igra odlično in to šteje. Vsekakor nuja za vse prave fane skupine. Stryper so opravičili vlogo headlinerja, navkljub izrednim Pretty Maids in Eclipse pred njimi, ki so za mnoge predstavljali vrhunec festivalskih nastopov drugega dne.
Izpolnjeni nad uživanjem novih koncertnih izkustev smo se podali proti avtu. Deževati je prenehalo. Pa nam hudič ni dal miru! Jernej je namreč v dvorani srečal Brada Gillisa (Night Ranger)! Očitno so Night Ranger prispeli v Trezzo sull’Adda dan pred svojim nastopom! Obrnemo se proti dvorani. Sprva naletimo na kitarista Joela Hoekstro, ki je prijazno izmenjal nekaj besed in se na željo dotičnih nastavil nekaj fotoaparatom, sledilo pa je še srečanje z originalnim in ustanovnim članom zasedbe Night Ranger kitaristom Bradom Gillisem, ki je v zunanjem prostoru dvorane sprejemal malho nakurjenih fanov, ki so ga oblegali kot muhe. Prelepa zaokrožitev festivalskega dne in uvod v njegov zaključni, tretji dan!
avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik
ADRENALINE RUSH:
1. Black N Blue
2. Change
3. Mellansnack
4. No No No
5. mellansnack
6. When We’re Gone
7. Want It All
8. Generation Left Behind
9. Oh Yeah!
10. Hit You Like A Rock
11. Long Live Rock ‘n’ Roll (Rainbow)
L.R.S.:
1. Our Love to Stay
2. Livin 4 a Dream
3. Down to the Core
4. Universal Cry
5. I’ve Got a Lot to Learn About Love (The Storm)
6. Once Is Not Enough (Von Groove)
7. Knee Deep (21 Guns)
ECLIPSE:
1. Wylde One
2. Wake Me Up
3. Battlegrounds
4. A Bitter Taste
5. Bleed & Scream
6. Under the Gun
7. S.O.S.
8. About to Break
9. Breaking My Heart Again
RED DRAGON CARTEL:
1. The Ultimate Sin (Ozzy Osbourne)
2. Deceived
3. War Machine
4. High Wire (Badlands)
5. Shine On (Badlands)
6. Shout It Out
7. In a Dream (Badlands)
8. Rumblin’ Train (Badlands)
9. Sun Red Sun (Badlands)
10. Feeder
—dodatek—
11. Bark at the Moon (Ozzy Osbourne)
PRETTY MAIDS:
1. Mother of All Lies
2. I See Ghosts
3. Final Day of Innocence
4. My Soul to Take
5. Yellow Rain
6. Rodeo
7. Please Don’t Leave Me (Phil Lynnot)
8. Another Brick in the Wall Part 2 (Pink Floyd)
9. I.N.V.U.
10. Nuclear Boomerang
11. Little Drops of Heaven
12. Fortuna Imperatrix Mundi (Carmina Burana)
13. Back to Back
14. Red, Hot and Heavy
—dodatek—
15. Future World
16. Outro (Sit on My Face – Monty Python)
STRYPER:
1. Intro (Battle Hymn of the Republic)
2. Sing-Along Song
3. Loud ‘N’ Clear
4. Reach Out
5. Calling on You
6. Free
7. More Than a Man
8. Legacy
9. No More Hell to Pay
10. Marching Into Battle
11. Breaking the Law (Judas Priest)
12. Shout It Out Loud (KISS)
13. All for One
14. Honestly
15. The Way
16. Soldiers Under Command
—dodatek—
17. Intro (Abyss)
18. To Hell With the Devil
