Little Richard, pionir rock’n’rolla, je preminil v 88. letu starosti. To vest je včeraj uradno potrdil njegov sin Danny Penniman.
Če se je Elvis zapisal v zgodovino rock’n’rolla kot njegov kralj, je vseskozi imel le enega izzivalca, ki bi mu lahko to krono prevzel. Little Richarda.
Richard Wayne Penniman, ki so ga mnogi imenovali za inovatorja, inicijatorja in arhitekta rock’n’rolla, je koncerte pričenjal tako, da se je pojavil na drugi strani dvorane, odet v bleščečo opravo, maksimalno nališpan, ter se polagoma premikal skozi svoje množice do odra. Ne le, da je bil izjemen pianist (na klavir je igral v stoječem položaju), pač pa je njegov frenetično gromovit in prodoren vokal, s katerim je Little Richard ustvarjal vrsto teatralne blaznosti in eksces, ta je demonsko uročil obiskovalce njegovih koncertov, veljal za popoln izvorni kalup, po katerem so se pričeli zgledovati mnogi glasbeniki planeta, ko so poizkušali posnemati njegov vokalni pristop.
Njegov hit Tutti Frutti, kot tudi nesmrtni krik Awop-Bop-a-Loo-Mop Alop-Bam-Boom, sta točki, ko je rock pričenjal doživljati burno transformacijo, v vsem kar je do takrat pomenil.
Pisala so se petdeseta. In potem je bil tu nenadoma Little Richard. Možakar, ki mu je uspelo v tistem času premostiti socialne, rasne in seksualne barikade ter tabuje, kar pomeni, da je rock z njegovim prihodom nenadoma postal transgresivna sila, Little Richard pa je kot temnopolti izvajalec, postal najstniški idol milijonom belcev, ki so kmalu zatem sami ustvarili nešteto predelav znamenite Richardove ode o užitkih analnega seksa – to je skladbe Tutti Frutti, ki je v izvirniku namigovala na to v sledečih verzih: “Tutti Frutti/ good booty/ If it don’t fit/ don’t force it”. Ne pozabimo, to je bil scenarij ne kjerkoli, pač pa sredi ZDA. Sredi petdesetih.
Na vrhuncu svoje slave, to je bil leta 1957, se je odločil, da prekine s kariero. Little Richard se je nahajal sredi avstralske turneje, s katere pa se je vrnil v ZDA prej, kot je bilo načrtovano. Vsega dva tedna zatem se je prav tisto letalo, s katerim bi se moral vrniti s turneje domov (v kolikor bi na njej vztrajal do konca), zrušilo, ker je vanj treščila strela. Little Richard si je ta dogodek raztolmačil, kot božje delo in vrsto božjega razodetja. Od takrat dalje je želel svoje življenje posvetiti Bogu.
Lotil se je študija. Želel je postati minister. Celo poročil se je, čeprav je bilo takoj jasno, da je njegov zakon obsojen na propad. Pika na “i” temu, je bila njegova aretacija, ko je na Long Beachu (Kalifornija), pretepel svojo ženo. Ločitev je bila neizbežna.
Potem, ko se je naveličal ustaljenega življenja, je načrtoval vrnitev na koncertna prizorišča. Pisalo se je leto 1962 in Don Arden ga je spravil skupaj na turnejo s Samom Cookeom.
The Beatles so bili izjemni oboževalci Little Richarda in so tistega leta celo skupaj nastopali v Hamburgu. Little Richard in McCartney sta kasneje postala tudi zelo dobra prijatelja.
Bojda naj bi Bonzov uvodni bobnarski vložek v Led Zeppelin skladbi Rock’N’Roll nastal potem, ko se je skupina zabavala na eni izmed svojih vaj ob preigravanju Little Richardove Keep A Knockin’. To skladbo so kasneje priredili tudi Mott The Hoople.
Medtem ko v Evropi ni imel posebnih težav, da znova zaslovi, pa je bila ponovna pot do tja v ZDA precej težja. Obenem so se polagoma nad kariero pričele zgrinjati težave, kamor ga je pahnila tudi njegova huda odvisnost od drog. Svoje je doprinesla tudi bratova smrt zaradi infarkta. Rad se je tudi precej okrutno vedel do glasbenikov svoje spremljevalne skupine, pri čemer so ga vrgle iz tira lahko tudi prave malenkosti. Primerilo se je, da je njegov kitarist prišel na koncert v temnih teniških čevljih, pa mu je Little Richard zato, ker ga je to tako iztirilo, takoj odbil 50$ od njegovega zaslužka. Prav tako ni bil noben angelček, kot že omenjeno glede porabe kokaina in heroina. Za kokain je sredi sedemdesetih zagnal po 1000$ dnevno.
Tako se je odločil še drugič upokojiti, potem pa je postal akviziter. Po domovih je pričel prodajati Biblijo. Leta kasneje se je znova vrnil v glasbeni posel. Tako je sodeloval mdr. kot posebni gost na posnetkih zasedb Living Colour in Bon Jovi. Prav tako je začel znova nastopati. Za razliko od svojih generacijskih vrstnikov je Little Richard doživel visoko starost in tako lahko postal priča pomenu njegovega glasbenega doprinosa.
Rock, kot ga poznamo bi se verjetno razvijal drugače brez Little Richarda, prav tako pa ne smemo pozabiti pečata, ki ga je Little Richard zapustil, pri nadaljnji vpeljavi glama v rock. David Bowie, Elton John, Alice Cooper in Prince, so vsi po vrsti priznavali, da so pri svojih ekstravagantnih manevrih kiča, lišpa ter prevzemanju umetniških alter egov, sledili izvornim dejanjem Little Richarda. Little Richard je s svojo pozo brezmejno nesvetih odrskih norčij, potegavščin in šov ekscesov, odprl vrata na stežaj novim glasbenim generacijam, da so te skozi jezik rocka in rolla našle pot do “neukročenosti in svobode”!
