Založba: Vertigo Records
Datum izida: 28.09.1978
Produkcija: Black Sabbath
Dolžina albuma: 45.41 min
Zvrst: Heavy Metal
Ocena: 7.0 / 10
»Never Say Die« je bil poslovilni album klasičnih-Ozzy era Black Sabbath in njihov najmanj prepričljiv dosežek iz tega obdobja, ki je zaradi določenih neobičajnih zvokovnih odklonov od prepoznavnega ‘doom & gloom’ metalskega izrazoslovja vse prej kot priljubljen med tradicionalno bazo privržencev. Lahko bi se reklo, da predstavlja zaton najbolj priljubljene postave, ki se je znašla sredi klasične krize identitete, ko jim je oznaka očakov težkega metala nenadoma začela presedati, zato so se nepričakovano vrnili k blues koreninam ter obenem poskušali eksperimentirati z različnimi zvočnimi niansami iz prog rockovskega sveta ob misli »naj bo kar bo«. Zato je bilo odgovornih več različnih dejavnikov na čelu z notoričnim pevcem Ozzyem Osbourneom, katerega težave z opojnimi substancami so v tem času dosegle vrhunec, potem ko je bil tako omamljen, da mu je prišlo v navado začeti izpuščati koncertne nastope.
Pred snemanjem »Never Say Die«, naslednikom odličnega »Technical Ecstasy« (1976), se jih je odločil na lastno pobudo zapustiti, zato so kitarski inovator Tony Iommi, bas kitarski posebnež Geezer Butler in bobnarski rokomavh Bill Ward njegovo zamenjavo našli v Daveu Walkerju, nekdanjemu pevcu skupin Savoy Brown in Fleetwood Mac. Z Walkerjem v postavi so celo enkrat zaigrali ‘v živo’ in sicer na promocijskem nastopu za postajo BBC, kjer so izvajali zgodnjo verzijo skladbe »Junior’s Eyes«. No, z vsemi žavbami namazani Ozzy pa si je v zadnjem hipu, tik preden so se ostali člani odpravili na snemanje v studio, premislil in uspel prepričati svoje stare pajdaše, da so ga sprejeli nazaj in to pod njegovim pogojem, da na novo napišejo skladbe na katerih je sodeloval Walker.
V takšnih nenavadnih okoliščinah so ustvarili album, ki je s svojim večinoma razposajenim vzdušjem in nekonvencionalnimi zvokovnimi podvigi tako rekoč popolno nasprotje običajnih, temačnih Sabbath ‘doom & gloom’ standardov ter ima bolj malo povezav s težkim metalom, saj so se na njem vrnili nazaj k blues rockovskim koreninam, eksperimentirali pa so tudi s simfoniko in celo jazzom. V najboljšem primeru bi se lahko govorilo o klasičnem trdem rocku z eksperimentalnimi elementi art rocka.
Vse to ne bilo prav nič narobe, vendar »Never Say Die« prek določenih kompozicij kronično trpi zaradi nenavdahnjenosti nekaterih aranžmajev, predvsem pa mu zagon jemlje na trenutke naravnost apatičen Ozzyev vokalni pristop. Slednji je kasneje v intervjujih večkrat izrazil svoje nezadovoljstvo nad »Never Say Die«, ki je bil posnet v kanadskem Torontu. Album sicer nikakor ni brez vrlin in tu in tam se pojavijo celo prebliski pričakovane Sabbath briljance, kjer navdušijo inštrumentalistične finese posameznih članov pa tudi Ozzy, ki je bil z mislimi že napol pri samostojni karieri, ponekod še demonstrira znake ‘življenja’. Prav tako so dobro uporabili orkestralne aranžmaje v izvedbi dolgoletnega sodelavca Willa Malonea, medtem ko na klaviaturah blesti legendarni Don Airey (danes pri Deep Purple), katerega je Ozzy čez nekaj let povabil v svojo samostojno zasedbo.
Med boljše »Never Say Die« trenutke vsekakor spada solidni naslovni standard, poslednji Sabbath single napisan v sodelovanju z Ozzyem (vse do albuma »Reunion«, 1998) in najbolj znan dosežek s tega albuma, kjer sicer vlada repetativen refren, podmazan s ‘steklim’ kitarskim rifom in položen na zaspano bluesovsko ritmično vižo, a končen rezultat je presenetljivo intenzivna atmosfera. Besedilo je precej ironično, saj se nanaša na preteklih deset let njihovega obstoja in na misel, da se ne sme nikoli vreči puške v koruzo pa čeprav jih je Ozzy po izidu albuma že drugič zapustil. »Johnny Blade« vsebuje sakralen uvod na sintetizatorju in je s svojim fatalističnim kitarskim rifom, repetativnim ritmom in besedilom o norem morilcu edini trenutek na albumu, kateri nekoliko opomni na zapuščino mračnih in srhljivih Sabbath. Iommi je tako kot vedno izvrsten pri pletenju inovativnih kitarskih fraz in solaž ter rešuje zadeve tam, kjer Ozzy pri posredovanju prepričljivih emocij zataji.
Mogočni trdi rocker »Junior’s Eyes« je prepričljivo najboljši dosežek na celotnem albumu, kjer se lahko zlahka občuti, da so vanj vložili več truda in emocij od preostalih »Never Say Die« skladb. Melodične Geezerjeve bas linije lepo stopnjujejo melodramatično vzdušje, medtem ko so čez njih speljane odločne kitarske pasaže ter se vmes sprehajajo efekti na sintetizatorju. Tudi Ozzyev vokal tu med pevskim pripovedovanjem tragične družinske zgodbe zveni bolj prepričljivo kot na večini preostalih del. Kompleksna inštrumentalna sekcija na čelu z gastronomsko kitarsko solažo je lep prikaz tehnične zmogljivosti njegovih treh inštrumentalnih tovarišev.
Blues rocker »A Hard Road«, drugi single z albuma, je znamenit po tem, da je edina skladba v dosedanji Sabbath povesti na kateri spremljevalne vokalne harmonije pojejo vsi člani skupine, tudi Iommi za katerega je to še danes edini pevski preizkus v karieri. Žal gre kljub temu za eno najšibkejših oziroma najmanj navdahnjenih del v njihovi zgodovini. Ozzyjevo pevsko stokanje, katero je vrženo na repetativen ritem in pekočo kitarsko frazo, tokrat bolj spominja na stokanje vaškega pijančka kot pa na enega najbolj ‘zlobnih’ vokalistov vseh časov. No, vsaj Iommijeve kitarske finese tudi tu izpadejo fascinantno.
»Shock Wave« je soliden trdi rocker z razposajenim vzdušjem in neobičajno pospešenim ritmom, kar še posebno velja za Wardove bobnarske krošeje. Navkljub dobrim zamislim pa se mu ambientalno nikakor ne uspe docela razviti. Prog rockovsko presenečenje »Air Dance«, še eden izmed redkih »Never Say Die« biserov, vsebuje epski zvok kitare ter lepe aranžmaje na akustični kitari in klavirju, kar nekoliko obudi spomin na njihove najboljše čase, medtem ko Ozzy v emocionalnem smislu spet poje tako kot se zagre. Zaključna kompleksna inštrumentalna sekcija s krasnimi simfoničnimi aranžmaji je pravcata art rockovska poslastica. Končen rezultat je intenzivna, izrazito eterična atmosfera, kakršne žal prevečkrat primanjkuje na »Never Say Die«.
»Over To You« je še en zanimiv eksperiment, dokaj posrečen hibrid med trdim rockom in simfoniko z orkestralnimi aranžmaji in odločnim kitarskim rifom, katerega dobro dopolnjujejo ritmične finese na čelu z dinamičnim zvokom činel. Ozzy je bil na koncu snemanja očitno tako zelo naveličan vsega, da se mu ni dalo odpeti niti zadnjih dveh skladb na albumu, ki sta bolj kot za metalce, se pravi tradicionalne Sabbath privržence, zanimivi za ljubitelje prog rocka. Kratki jazz rock fusionistični inštrumental »Breakout« je eden najbolj nenavadnih, lahko bi se reklo drznih eksperimentov v njihovi karieri, kjer Iommijeve kitarske finese delajo družbo razdraženim pihalnim aranžmajem v režiji Willa Malonea in skladno ustvarjajo ponavljajočo se melodijo. Na zaključnem blues rockerskem hibridu »Swinging the Chain« sploh ne poje več Ozzy, temveč je v zadnjem trenutku pred mikrofon vskočil Ward, kateri se je v vlogi vokalista odlično izkazal že na »Technical Ecstasy« klasiki »It’s All Right«. Tokrat Wardov vokal zveni kot ustvarjen za blues, saj spominja na pobesnelega bandita sredi kavbojske točilnice, medtem, ko v ozadju odmevajo zvoki orglic. Precej nenavdahnjen zaključek klasične Black Sabbath ere, ki lepo pove kje so stvari v tistem obdobju stale.
»Never Say Die« je bil s svojo shizofreno naravo in kopanjem po odmrlih blues koreninah s pokvarjenim kompasom v roki znanilec slovesa klasične Black Sabbath postave. Navkljub temu, da mu še danes obračajo hrbet skoraj vsi Sabbath tradicionalisti, pa njegovo eksperimentalno naravo in redke briljantne trenutke znajo ceniti vsi tisti, ki jim glasbeno obzorje sega izven strogih težko metalskih okvirov, saj je kot celota še vedno zadovoljiv dosežek, katerega glavna smola je ta, da njegove odlike hitro zbledijo ob primerjavi s preostalo zapuščino Ozzyeve ere. Black Sabbath so si, kot ve večina ljubiteljev težkega rocka že od ‘pamtiveka’, po Ozzyevem odhodu na solo pot in prihodom njegove zamenjave, legendarnega Ronnieja Jamesa Dia (1942-2010), malega moža z velikim glasom, hitro opomogli ter zakorakali v kratko, a eno najbolj uspešnih obdobij svoje dolge kariere. »Never Say Die« pa je dolgo, vse do novembra 2011, ko je bilo oznanjeno, da originalna zasedba namerava posneti nov album ostajal zadnji izdelek klasičnih Black Sabbath. Kot vse kaže pa bo ta status tudi uspel zadržati, saj so se Ozzy, Tony in Geezer leta 2012 odpravili v studiu brez izigranega Billa Warda v postavi in tako poskrbeli za še eno neslavno poglavje v svoji z vzponi in padci zaznamovani veličastni karieri.
avtor: Peter Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Never Say Die
2. Johnny Blade
3. Junior’s Eyes
4. A Hard Road
5. Shock Wave
6. Air Dance
7. Over to You
8. Breakout
9. Swinging the Chain
Zasedba:
Ozzy Osbourne – vokal
Tony Iommi – kitara, spremljevalni vokal na “A Hard Road”
Geezer Butler – bas kitara, spremljevalni vokal na “A Hard Road”
Bill Ward – bobni, vokal na “Swinging the Chain”, spremljevalni vokal na “A Hard Road”
Sodelujoči glasbeniki:
Don Airey – klaviature
John Elstar – orglice
Will Malone – pihalni aranžmaji
