Založba: Epic Records
Datum izida: 07.05.2013
Produkcija: Mike Fraser & Joe Satriani
Dolžina albuma: 45.03 min
Zvrst: Instrumental Rock / Art Rock
Ocena: 9.0 / 10
Joe Satriani je v novem mileniju našel izredno konsistenco v studijskih izdajah. Nasploh potem, ko je končno doumel, da je pač slab pevec. Satriani je od nekdaj polagal glavnino pozornosti na definicijo grabežljive vodilne melodije. Brez »čudežnih« avantur glasbenega eksperimenta v solističnih akrobacijah, ki bi vodile v razpadanje kompaktnih figur aranžiranja skladb. Takšno dejanje bi bilo s strani Satcha pravzaprav nezaslišano in skorajda bogokletno dejanje.
Tudi novi album je tak. Satriani pa, kot umetnik, aranžer in ko-producent, nenehno raste in zori. Iz albuma v album. Ni povedal še vsega, če to mislite. Vsekakor je v igri postal definiran, lahko rečemo predvidljiv. A to je pač zaščitna znamka tega visoko čislanega umetnika. Od vselej bila in vselej bo. Vendar pa ohranja mož vseskozi velik značaj radovednosti, ki mu ne da miru. Ob predznaku navdahnjenosti, ki pri 56. letniku še zdaleč ne usiha, je to zagotovo motor, ki žene Satcha dalje skozi glasbeni univerzum.
Na novi album je Satriani prenesel najboljše kar je izpovedal album »Black Swans and Wormhole Wizards« (2010). Kemija z Mikeom Keneallyjem je očitno na prejšnji turneji dodatno zrasla in Satriani se je odločil, da zadrži ob sebi tega genialnega multi-instrumentalista tudi za novi album. V vrste, ki bodo gradile zvok novega studijskega izdelka je vpoklical še Chris Chaneyja, možakarja, ki velja za rock basista. Igral je v Jane’s Addiction, s Slashem, pa za Alanis Morissette, kot tudi za Motley Crüe-ovca Tommyja Lee in njegove Methods Of Mayhem. Kot četrti član posadke, pa je namesto Jeffa Campitellija nekoliko presenetljivo vskočil na pomoč vselej prezaposleni Vinnie Colaiuta, ki mu je očitno Sting le namenil nekaj minut, da se »nadiha svežega zraka« in prelije svojo ritmično vsestranskost tudi na nov Satrianjev album. Skratka! Kompanija na tem albumu je enkratna. Ritem sekcija koplje s polno zvočno zgoščino izjemnega organskega dražljaja preko albuma.
Satriani je dosegel na »Unstoppable Momentum« natanko to kar si je želel. Dostavil je še en album, ki funkcionira tako, da zapušča njegova igra ter produkcija občutek, kot da igra na njem skupina. Ker se je Satch zavedal kakovosti predhodnega albuma, je za producentskim krmilom zadržal Mikea Frasierja. S tem je prelil organsko naravo in simbiontski odnos elementarnih gradnikov zvoka s prejšnje, na novo ploščo. Kar zbode najprej v uho na novem albumu, je poglabljanje kemije med Keneallyjem in Satrianijem. Če ne prej, boste to začutili v norčavo igrivi Three Sheets To The Wind, medtem ko vrhunec izraznega dialoga obeh glasbenikov dosega na novem albumu zaporedje skladb Jumpin’ In ter Jumpin’ Out, Že na prejšnjem albumu je Keneally pomemben element, ki daje izdelku dodatno začimbo »progresivnega rahljanja« aranžmajev, na novem albumu pa je Satriani ponudil Keneallyju še več izraznega prostora. To ne pomeni, da sedaj Keneally solistično “blazni” po klaviaturah, kot bi »blaznel« kakšen Derek Sherinian. Ne. Mož dostavlja svojo superiornosti v izjemni pretanjenosti in imenitnosti potez, ki jih ubira v kreiranju ustreznih figur, da se vse po vrsti ekstremno učinkovito vežejo na prepoznavni Ibanez zvok Satrianijeve kitarske šole. Tudi, ko je Keneally obsojen zgolj na držanje preproste kulise ozadja, v katero se zaje kitarski jezik Satcha, to je največkrat, ko generira zvočne kolaže na sintetizatorju v funkciji držanja atmosfere, izbojuje mojster Keneally v teh figurah dovolj prostora za plasma sočnih ornamentov. Navadno na prehodnih delih (npr. izhodni del skladbe Can’t Go Back). Z izjemnim občutkom nadgrajuje formo Satrianijevih osnovnih idej. Točke kjer je ta dialog Keneallyja in Satcha posebej grabežljivo negovan v iskanju pravih ravnovesij so otvoritvena naslovna skladba, ki je zaradi posebne produkcijsko estetske grabežljivosti tega dialoga namerno nastavljena na to mesto ter The Weight Of The World umeščena v drugo polovico albuma.
Satch je za novi album znova pripravil deset dlakocepko definiranih skladb (ter preludij) izredne dostopnosti ušesu slehernika! In to izrazno jasno raznolikih. Zato je album atmosferično razgiban in se razvija visoko dinamično. Can’t Go Back se ritmično povsem približa standardu Flying In A Blue Dream, relaksirano vožnja osnovne kitarske fraze v njej, pa vzbuja celo smiselne atmosferične vzporednice z omenjeno Satchevo klasiko. V A Door Into Summer pohodi mož odločneje pedalo distorzije in skladba leži na vzmetnicah pravega metalskega riffanja, znova pa v silno kompaktnem iztržku plasmaja otipljive melodije vzdržuje znano pričesko optimizma radožive kitarske igre.
Skladba Lies And Truths velja za najbolj mračen trenutek albuma, hkrati pa deluje najbolj razgibano. Najbolj »zrahljano« in z največjim odmerkom fuzije jazza ter rocka. Pa tudi v to skladbo je Satch »modro« vrinil izredno melodično pasažo, ki razbremenjuje improvizacijsko zgoščino preostanka skladbe.
Prva (naslovna) skladba in zadnja A Celebration, ki valovi v ritmični okovanosti na pospešenem, a lahkotnem drncu, funkcionirata kot Jing in Jang. Skleneta krog značajske razgibanosti albuma. Njegovega sporočila. Prva ponudi Satrianijevo večno tendenco po iskanju perfektnega ravnovesja med melodično dovršenostjo in progresivno adventivno držo glasbenega raziskovanja, medtem ko naznanja preprosto trivialna drža zaključne A Celebration nenehni pozitivistično naravnani značaj tega umetnika.
»Unstoppable Momentum« je nov izreden manifest simbioze instinkta in Satrianijevega šolskega učbenika! Novi album poglablja organskost, za katero stremi Satriani v zvoku zadnjih nekaj albumov še bolj občutno kot kdajkoli prej. Dostavlja enkrat več veliko maniro tega mojstra. Nalezljivo melodičen princip, ki v sozvočju s šegavo dozo bravuroznih točk principa improvizacije, vzdržuje učinkovito srednjo lego atraktivne hoje jezika kitarske igre po komaj zaznavni ločnici obeh opisanih principov.
avtor: Aleš Podbrežnik
