Lokacija: Cerkno / Gabrijel / Slovenija
Datum: sobota, 01.02.2020
Damir Avdić, s ponarodelimi vzdevki G.R.A.H.A., Diplomatz in Bosanski Psiho, velja vselej za vrsto koncertne atrakcije. Zato, ker njegovi koncerti preprosto in naravnost povedano »ubijejo«. Neuničljivi bosanski kantavtor, »edini še živi punker na planetu«, ki ga je za svojega pred leti vzela Slovenija, je v lanskem letu izdal svoj osmi samostojni studijski album. Ta je že kmalu po izidu doživljal odrske predstavitve. A bolj na ljubljanskem koncu. Avdićev novi postanek v Cerknem, pa je naposled, po davnem in do tega dne edinem srečanju z danes lahko rečem pravo legendo, ko je Avdić dne 10.11.2006, nastopil v ljubljanski Menzi pri Koritu na Metelkovi, pripeljal na njegov koncert končno znova tudi pisca teh skromnih vrstic.
»Radikalno šik« (RockLine recenzija TUKAJ) je torej novi album in Damir se je tako tudi uredil. Zanj zelo radikalno. Prav tako preseneča njegova nova »radikalna fit« suhljatost, oziroma neobičajnost njegove aktualne tršatosti. Alarmantna misel, pa vseeno. Da se ni nemara še sam navzel globalno trendovskega veganstva in uživanja raznih zvarkov korporativno generirane brezglutenske »spljačine«? Šalo na stran. Uvodoma smo uživali v predvajanju dokumentarnega filma o Damirju, ki je izšel leta 2013 pod nazivom »Pravi človek za kapitalizem«. Ni treba posebej poudarjati, da je to pomenilo odlično uvodno ogrevanje ter super mentalno terapijo, ki nas je v svoji »dresuri« pripravila na koncertno srečanje z umetnikom.
Gabrijel je to pot izžareval absolutni minimalizem. Kombo ojačevalnik, kitara in stojalo z mikrofonom. Obisk pa odličen. Malo preko devete zvečer vskoči na oder Damir in se loti repertoarja, ki je po večini vseboval točke sveže izdanega albuma »Radikalno šik«. Po drugi skladbi se s kitaro poda z odra, opravi hiter mimohod skozi prvi dve vrsti in naglo pozdravi občinstvo. Po svojem običaju.
Še vedno prevzema v prvi vrsti njegova markantnost. V vsem kar je ta umetnik. Karizma in nad vsem silno iskrena interpretacija sporočil, ki jih na krilih absolutnega protisistemskega revolta, nosi njegova izjemno močna in nalezljiva poezija. Iskrive oči, ki nenehno švigajo na vse strani in z grimasami, ki narekujejo, da je vsaka odpeta, diktirana misel in sporočilo, podana v siju največjega resnicoljubja in iskrenosti. Damir je v dobri uri koncerta v vsem prevzel. Bi si sploh kdo upal podvomiti v to? Preprosto. Glasbenik se je popolnoma razdal. Nadvse je veselilo spoznanje, da je kar lep kos publike obvladoval verze in jih skupaj z Damirjem prepeval. Torej spremlja Avdića na koncertih že lepa baza njegovih slovenskih oboževalcev. Veliko je bilo klientele, ki je prispela v Cerkno iz ljubljanskega konca, tudi iz Železnikov ter seveda Tolmina, kot tudi njegovega tolminsko-kobariškega zaledja. Mnogo obiskovalcev je vedelo povedati, da so Damirja že nekajkrat gledali na odru. To zgolj priča o umetnikovi priljubljenosti.
Damir poseduje v sebi prirojen smisel za ritem in to je odražalo njegovo čvrsto fraziranje. Skozi leta je izpilil svoje rokovanje z električno kitaro. Vsekakor njegov artizem ne potrebuje Satrianija, vseeno pa lahko rečemo, da v tistem kar zahteva in kar Damir potrebuje, njegovo izkoriščanje kitare kot spremljevalnega instrumenta, učinkuje v novih časih še bolj efektivno, to je zrelostno optimizirano. Raba delay efekta, celo vpenjanje prehodov med frazami. Onkraj teh marginalnih opazk, je vsekakor ves fokus publike uperjen v Damirjevo poezijo in podajanje le te. To ni le aktualna družbeno kritična refleksija tega umetnika, pač pa vseh nas. Vseh nas, ki si upamo priznati resnico. Razlika je ta, da si Damir to drzne na ves glas javno izraziti. In raja potrebuje pastorja, pridigarja. Od nekdaj ga je. Damir je vse v enem. Mesija in mefisto! Pokaže nebesa, pokaže pekel. Ljudje potrebujemo potrditev, da smo v sebi dobri in da želimo dobro. Potrebujemo luč. Damir je luč, ki presvetli in razsvetli. Dinamita mu ne primanjkuje, vražje volje še manj. Z iskrami v očeh in jekleno predanim pogumom, s katerim stoji za vsako izgovorjeno in odpeto besedo njegove brezgrajne in brezmejno sočne poezije, ki je pretkano zabeljena tudi z malho samoironije, je Damir publiko preprosto premaknil, prebudil in predramil. Vlil vrsto upanja.
avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik
