Lokacija: Dunaj (Wien) / Simm City / Avstrija
Datum: ponedeljek, 02.12.2019
Letošnji december ni le poln bruhanja in spastičnih napadov povzročajočih Last Christmas, Na božično noč in Silvestrski poljub, temveč k sreči tudi dogodkov, ki so pisano na kožo glasbenim sladokuscem. Na samem začetku prazničnega meseca je za prvega od teh poskrbel kanadski čudodelnik Devin Townsend, ki se je med evropsko turnejo na kateri predstavlja aktualni plošček Empath, nam najbližje ustavil v razprodanem dunajskem SimmCityju.
Devin je tokrat na turnejo s seboj vzel londonske progresivce Haken, ki so še vedno v fazi predstavljanja lani izdanega albuma Vector. S singlom z njega, Puzzle Box, so v nabito polni dvorani SimmCity tudi pozdravili dunajsko publiko in na moje presenečenje že na samem začetku doživeli huronsko navdušenje. Britanci so se v svoje tri četrt ure dolgem setu osredotočili predvsem na zadnja dva albuma, s svojim »največjim hitom« Cockroach King pa se edinokrat vrnili dlje v zgodovino, na leta 2013 izdani The Mountain. Haken so brez dvoma dokazali, da so mojstri svojih inštrumentov, saj so glasbeno svoj posel opravili brezhibno. Žal pa se pri Haken zatakne drugje, saj z izjemno redkih trenutkov zvenijo povsem brezdušno in obupno generično. Tako je moč slišati skorajda preslikane momente bendov kot so Meshuggah, Dream Theater in Queen, še bolj mučno pa je bilo bend poslušati zaradi grozno zvenečega vokala Rossa Jenningsa, ki je očitno vokalist, ki ga lahko le ljubiš ali pa sovražiš. Dunajska publika je sicer v predstavi Haken na moč uživala, a ob Rossovih kvazi falzetih (ki so zveneli kot Alvin in veverički), vokoder vložkih in autotune vokalu so moja ušesa precej pretrpela. Še v slabši luči so se Haken predstavili z zaključno AOR/pop popevko 1985, med katero je klaviaturist Diego Tejeida na oder priplesal celo s keytarom. Kar pove vse.
Setlista Haken: Puzzle Box, A Cell Divides, Earthrise, Nil By Mouth, Cockroach King, 1985
K sreči je bil oder hitro pripravljen za genialnega kanadskega glasbenega norca Devina Townsenda, ki doživlja (po)nov(en) preporod. Letošnjo pomlad je izdal sila uspešni studijski album Empath, na katerem mu je pomagala nadvse zavidljiva zasedba z imeni kot so Morgan Agren, Steve Vai, Mike Keneally, Anup Sastry in Samus Paulicelli. Še bolj je Devinu žlica v med padla, ko mu je uspelo večino od teh imen vzeti tudi na svojo trenutno evropsko turnejo. Kljub zmrzali, ki je vladal v avstrijski prestolnici je Devin za začetek pričaral pravo karibsko-havajsko vzdušje. Med pripravami odra je klaviaturist Diego (Devin si ga je sposodil kar od Haken) namreč namešal nekaj koktajlov v kokosovih kozarcih, bend pa je na oder prikorakal oblečen v havajske srajce. Zadnji med njim ob bučnem navdušenju in aplavzu, eden in edini, Devin Townsend. Devinu je tokrat družbo delala kar devet članska zasedba; Morgan na bobnih, Mike Keneally na kitari, Markus Reuter na touch kitari, Nathan Navarro na basu, Diego za klaviaturami, Che Aimee Dorval na vokalu, povrh vsega pa še tričlanski ženski zborček, ob katerem si je dalo lepo spočiti oči.
Devin je tokrat močan poudarek namenil novemu albumu, saj je uvodnemu Borderlands sledil Evermore, nato Infinity klasika War in povratek na Empath s Sprite. Temu je sledil nekoliko resnejši del, saj je bend slekel havajske srajce, Devin in Morgan pa sta poskrbela za vrhunski jam, ki se je prevesil v Ki hipnozo s Coast. Ta je v živo izpadel naravnost briljantno, še toliko bolj zaradi neverjetnih solaž, ki sta si jih izmenjala Devin in Mike. Prav slednji je pozitivno presenetil z neverjetno energijo pri 57. letih in prav videlo se mu je, da na odru uživa na polno. Če človek, ki je v karieri sodeloval z imeni kot so Joe Satriani, Steve Vai in celo Frank Zappa na odru naravnost žari, to veliko pove o veličini Townsenda kot glasbenika. Med Ki izletom z Gato, Heaven’s End in Ain’t Never Gonna Win je z angelskim soul glasom zablestela predvsem simpatična Che, Devin pa je celo med Coast z nekaj nečloveškimi kriki spomnil na najboljše čase Strapping Young Lad. Še toliko bolj med božansko izvedbo Deadhead med katerimi so se dvignile kocine in naježila koža.
Devin ne bi bil Devin, če ne bi zopet poskrbel za humorne vložke, ki so nasmejale celotno dvorano. Tako si je oblekel majico fena iz publike z napisom Devin Fucking Townsend in njen vonj primerjal z jakovimi jajci, med Lucky Animals v spinaltapovskem stilu kot mačo metalec pozval na mosh pit od konca do kraja dvorane, med disneyevsko Why? pa po odru poplesaval v tutu krilcu. Po kaotični mojstrovini Genesis je sledil preobrat z nežno akustično izvedbo Spirits Will Collide med katero je Devinu čudovito pomagal ženski zborček, nato pa prezgodnji konec rednega dela. Nadaljevanje nismo čakali prav dolgo so pa v njem, povsem v stilu večera nabitega s pozitivno energijo, Devin in druščina presenetili kar z The Trammps disko himno Disco Inferno. Nekaj duška si je nato lahko dal predvsem Mike Keneally s Frank Zappa priredbo The Black Page #1, Devin pa se je od Dunaja pričakovano, a nič manj spektakularno poslovil z železnim Kingdom. Glede na videno in slišano je kristalno jasno, da Devin je in ostaja eno največjih glasbenih imen našega časa.
Setlista Devin Townsend: Borderlands, Evermore, War, Sprite, Coast, Gato, Heaven’s End, Ain’t Never Gonna Win, Deadhead, Why?, Lucky Animals, Castaway, Genesis, Spirits Will Collide, Disco Inferno, The Black Page #1, Kingdom
Besedilo: Rok Klemše
Fotografije: Sebastijan Videc
Haken
Devin Townsend
