Lokacija: Dunaj (Wien) / Szene / Avstrija
Datum: torek, 17.05.2016
Legendarni britanski neoprogrockerji Pendragon so med turnejo, ki je posvečena dvajseti obletnica izida njihove najbolj čislane studijske mojstrovine, »The Masquerade Overture« (1996), prvič odkar obstajajo (nastali so leta 1978) obiskali Dunaj, kar pomeni, da je šlo za pomembno prelomnico v zgodovini te izjemno trdožive skupine, katera le redkokdaj zaide tako (relativno) blizu Slovenije. Sprva je kazalo, da bo obisk dunajske dvorane Szene izjemno skromen, vendar se je nedolgo pred začetkom koncerta pod odrom vseeno zbralo dovolj ljudi, da je tudi publika, katero je, poleg štirih Slovencev in domačinov, tvorilo tudi nekaj Slovakov in Madžarov, nekaj malega pripomogla k vsesplošnemu pozitivnemu koncertnemu vzdušju. Po hitro pozabljivi in duhamorni predskupini v obliki solzavega avstrijskega dueta We Love Silence je bilo vse nared za progresivnorockovsko druženje na visoki ravni
Pendragon na aktualni turneji v prvem delu nastopa izvajajo celoten »The Masquerade Overture«, kar je vsekakor zelo lepa poteza do vseh tistih, ki so za njih prvič slišali prav ob izidu tega kultnega dosežka. Prvo presenčenje ob prihodu skupine na oder je bilo to, da se je za bobni namesto zaradi obvez do spremljevalnega banda Stevena Wilsona odsotnega Craiga Blundella nahajal do zdaj relativno neznani priložnostni bobnar Jan-Vincent Velazco. Slednji je skozi celoten nastop demonstriral izborno bobnarsko predstavo ter prepričal kot dostojna zamenjava za odsotnega velemojstra Blundella, kar je veljalo tudi za njegovo krajšo solo točko.
Drugo presenečenje je bila prisotnost dveh spremljevalnih pevk, baročne mladenke Verity Smith z zavidljivim vokalnim razponom ter izkušene mezosopranistke Christine Booth iz skupine Magenta. Obe pevki sta se odlično izkazali s spremljevalnimi vokalnimi harmonijami ter pomembno prispevali k izjemni atmosferi, ki je naglo zavladala v dvorani. Med uvodno skladbo »As Good As Gold«, ki je sledila posnetemu intru, sta nosili operni maski. Tudi sicer je bila odrska scenografija dobro izvedena, saj v ozadju niso manjkale zanimive projekcije, medtem ko si pohvale zasluži tudi odrska razsvetljava. Seveda pa je večina pozornosti pripadla ‘stari gardi’ na čelu s karizmatičnim šefom banda, kitaristom in pevcem, Nickom Barrettom, basistu Petru Geeju (poleg Barretta edini originalni član) in klaviaturskemu čarodeju Cliveu Nolanu (Arena, Shadowland, Caamora), ki je Pendragon zvest že trideset let. Nick in Clive sta prijatelja še iz otroških let in ko se je leta 1986 začelo skupno sodelovanje so Pendragon počasi za seboj pustili obskurne začetke in v devetdesetih, še posebno po izidu »The Masquerade Overture«, postali ena najbolj priljubljenih in spoštovanih neoprogrockovskih zasedb. Vseeno pa bi si zaslužili večjo prepoznavnost tudi izven Velike Britanije, Nizozemske in Poljske, kjer imajo tradicionalno največjo podporo.
Nick, Clive in Peter so strumno vodili band skozi priljubljene »The Masquerade Overture« standarde na čelu s prej omenjenim »As Good As Gold«, »Paintbox« ter »Masters of Illusion«, katere so izpadle še posebno dobro. Nic in Clive, kateri se je tokrat nahajal na vrtljivi podlagi tako, da je bil pogled na njegove klaviature viden z vseh strani, sodita med najbolj občudovanja vredne progrockovske virtuoze in ju je vedno užitek gledati pod prste tudi kadar ne izvajata solističnih vragolij. Nickovo virtuozno drgnjenje strun si morajo od blizu obvezno vsaj enkrat ogledati vsi častilci Stevea Hacketta (Genesis) in Davida Gilmourja (Pink Floyd). Pendragon glasba, zlasti tista iz devetdesetih, je izjemno pozitivistična, zato je v dvorani hitro zavladala izjemno dobra energija med publiko in bandom.
Po vizualni plati Pendragon resda izgledajo nekoliko hecno, če že ne šlampasto, še posebno Nick, ki je bil ta večer oblečen v ceneno ‘Havaji’ srajčko, medtem ko je pogled na Clivea že nekoliko zaskrbljujoč, saj je vsako leto bolj širok. Nič čudnega, da je bilo tudi v tem večeru pod odrom zelo malo žensk, še posebno samskih (v bližini je bila zaznana samo ena), vendar člani banda svojo nelaskavo zunanjo podobo več kot kompenzirajo z izjemno inštrumentalno izvedbo. Poleg tega je bil Nick, kateremu zelpa ni primajkovalo humorja in dobrega razpoloženja, skozi celoten večer v imenitni vokalni formi. Veliko privržencev je še posebno razveselil, ko je ob zaključku »The Masquerade Overture« skladb napovedal tudi izvedbo »King of the Castle ter »Schizo«, dveh bonus skladb iz obdobja prej omenjene mojstrovine.
Pendragon so svoj nastop brez premora nadaljevali z izvedbo skladbe »Beautiful Soul«, ki izvira iz (še vedno) aktualnega studijskega albuma »Men Who Climb Mountains« (2014). Z njo so napovedali tudi izvedbo nekaterih novejših del, katere nekako od albuma »Believe« (2005) dalje zaznamuje zaznavna slogovna sprememba na račun mračnejših aranžmajev in resnejših sporočil. Z aktualnega albuma so odigrali tudi skladbi »Explorers of the Infinite«, ki je posvečena vsem pustolovskim raziskovalcem visokogorja ter »Come Home Jack«, ki je posvečena Nickovemu očetu. Nato je vzdušje spet postalo nekoliko bolj razigrano, saj so izvedli klasiko »Nostradamus (Stargazing)« z albuma »The Window Of Life« (1993), ki je s svojim živahnim refrenom publiko uspela spet nekoliko bolj ‘prebuditi’.
Podoben, ugoden učinek je dosegel tudi »The Green and Pleasant Land« z albuma »Passion« (2011), medtem ko je z epsko poslastico »Breaking the Spell« napočil konec rednega dela. Temu so sledila ugibanja kaj bo band odigral ob vrnitvi na oder – ali bo to kakšna dolgoletna klasika, morda celo s prvenca »The Jewel« (1985) ali kultnega, ‘vrnitvenega’ albuma »The World« (1991). Verjetno ne bi nihče uganil naslova končne skladbe tega večera, vseeno pa smo se vsi razveselili izvedbe odličnega »Indigo« s katerim se sicer odpre mojstrovina »Pure« (2008), po mnenju nekaterih celo njihov najboljši album do zdaj.
Nick Barrett in njegova neukrotljiva Pendragon tovarišija nas je skoraj tri ure razvajala z zvočno perfekcijo širokogrudnih ambientalnih širjav. Pri ustvarjanju popolnega ozvočenja ni bilo nič prepuščeno naključju, medtem ko so se vsi člani te kultne skupine vnovič potrdili kot mojstri, katere je ves čas užitek poslušati in gledati, ko se znajdejo za svojimi inštrumenti. Kljub temu, da je bila obiskanost koncerta daleč od idealne, se je kemija med odrom in publiko uspela razviti predvsem po zaslugi Nickove karizmatičnosti in pripravljenosti za šaljive dovtipe med katerimi je izstopala tisti o nezaželenem grenivkinem soku na Loreley prog rock festivalu, medtem ko od hladnega angleškega cinika Clivea tako ali tako nihče ni pričakoval, da se bo v tem večeru nasmehnil več kot trikrat. Pendragon so svoj obsežni in ambiciozni nastop izvedli z energijo dvajsetletnih mladcev, kar dandanes med njihovimi glasbenimi vrstniki še zdaleč ni samoumevno. Upajmo, da bo priložnost za naslednje druženje s Pendragon nastopila še preden bo čez pet let dvajseta obletnica albuma »Not Of This World (2001) s katerega v tem večeru žal niso izvajali ničesar, kljub temu, da gre za enega izmed njihovih najboljših dosežkov.
avtor: Peter Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik
Setlista:
1. The Masquerade Overture (intro)
2. As Good As Gold
3. Paintbox
4. The Pursuit of Excellence
5. Guardian of My Soul
6. The Shadow
7. Masters of Illusion
8. King of the Castle
9. Schizo
10. Beautiful Soul
11. Nostradaums
12. Explorers of the Infinite
13. Come Home Jack
14. This Green and Pleasant Land
15. Breaking the Spell
—dodatek—
17. Indigo
