Lokacija: Ljubljana / Orto bar / Slovenija
Datum: ponedeljek, 07.10.2019
Paul Gilbert se je vrnil v Orto bar. Pred več kot desetimi leti je nastopil na manjšem (gornjem) prizorišču tega čislanega kluba, takrat se je notri nabralo kakih 100 ljudi. No, takrat je bila tudi ponovna združitev Mr. Big tik pred durmi, ki po letu 2009, ohranjajo to aktivnost tudi v letošnjem letu in kar smo užili tudi z njihovim prvim nastopom v Ljubljani, ko so dne 01.08.2018 zaigrali naposled tudi v CUK Kino Šiška. Paul Gilbert pa ustvarja vseskozi tudi odlične nove samostojne studijske izdelke. Tako je v letošnjem letu izšel novi, imenitni »Behold Electric Guitar« – RockLine recenzija TUKAJ, ki je dočakal masivno predstavitev tako znova na Slovenskem.
Dvajset minut preko devete zvečer se je skozi množico obiskovalcev prebijala proti odru figura moža, za glavo večjega od drugih. Tega tršatega dolgina je izdal naposled njegov obrazni profil s specifično ošiljenim nosom. Paul Gilbert z glavo in brado. V spremstvu treh odličnih glasbenikov, s katerimi je tudi posnel novi album in sicer so to prekaljeni basist Roland Guerin iz New Orleansa, ki v teh dneh izda svoj novi samostojni studijski album »Grass Roots«, pa nadalje izvrstna Asher Fulero na klaviaturah in bobnar Bill Ray.
Brez tistih orjaških slušalk v katere je potisnil ear monitorje, a z očalci v slogu profesorja fizike, opravljen v barviti srajci, ki bi mu jo zavidali tudi člani skupine Šukar. Obetala se je torej reci in piši dobre dve uri dolga avantura v edinstveni glasbeni svet kitarskega genija, kot jo pozna režija in scenarij ultrasonično hitrega kitarskega pajka. Tega večera je bilo zbranih mogoče kakih 300 ljudi, raje recimo malo več kot 200. Veliko tujih obiskovalcev. Hvala bogu, da ti rešujejo obisk. Dejansko srečaš od znanih obrazov le posamezne kitariste slovenskih zasedb ter nemara tri slovenske “izgubljene” progrockovske “geek-e”, ki zanimivo, kot mdr. feni “mehkozvočnih” kolažev zasedb Riverside, Flying Colors, Spock’s Beard, Marillion itn…, najdejo več skupnega s koncertom Paula Gilberta, kot sredi junija na taistem (za spremembo nabito polnem) prizorišču slovenska srenja, ki je takrat prisluhnila prav tako ekstremno hitrim kitaram Death Angel. Obisk na The Aristocrats ali Freak Kitchen bi bil torej s strani slovenske publike naravnost identičen, kot je bil na Gilbertu. Žalostno in po pričakovanju torej.
Prisotni so pretežno mirno spremljali koncertni šov velikega Gilberta, v svoji generaciji gotovo enega najbolj neobičajnih, pronicljivih, tehnično izpopolnjenih in najhitrejših kitaristov na planetu. Z leti se Gilbert ni mnogo spremenil. Ostal je in ostaja velik šaljivec. Vse skladbe novega albuma »Behold Electric Guitar« je pospremil z zanimivimi zgodbami, zasoljenimi s kupom črnega humorja in osebnih anekdot. Gotovo sta se najbolj vtisnili v spomin zgodbi , ki stojita za novima Everyhwere That Mary Went (v šali je Gilbert povedal, da je navdih našel v želji po maščevanju svojemu profesorju za glasbo) in Sir, You Need To Calm Down (nastala po pripetljaju na letališču, tu je Gilbert, kot »keks« vrinil frazo Dancing Days (Led Zeppelin), ki ga je navdihnila, ko je komponiral komad). Simpatični in neverjetno nalezljivi Gilbert je tega večera nastopal obilno prehlajen, saj je s posebno barvo basiral njegov glas. Svoje počutje in stanje je prav tako spretno in vešče rutinirano izkoriščal tako, da je tudi po tej plati bril norca iz sebe. Ob vseh teh zabavnih pripovedkah o tem, kako so nastale skladbe novega albuma, pa šteje seveda izvedba.
Gilbert je znova neskromno povedano briljiral v vsem svojem sijaju dovršene tehnične obtesanosti unikatnega glasbenega virtuoza, ki mu dinamita med izvedbo nikakor ne primanjkuje. Predstavljajte si, kako se vaš pet letni otrok divje igra v peskovniku. Tako je to, ko porineš Gilbertu kitaro v roko. Gilbert postane na odru velik otrok, brezmejno uživa v tem da lahko izvaja svojo glasbo in pri tem zabava sebe in množico, ki ga spremlja. Ob sebi ima Gilbert tudi tokrat neverjetne glasbene virtuoze, ki so gradili ozadje klasičnih zvočnih pastel in dopolnjevali Gilbertov eksperimentalni solerski dribling z nebrzdano eksekucijo velikih veščin, s katerimi rokujejo ti pretkani virtuozi. Užitek je opazovati, kako se kvartet zaznava med igro na odru in kako medsebojno občuje, vsi ti kontakti…. Četudi Gilbert s svojo utrgancijo, ki je dejansko neustavljiva, kreira občutek spontanega razvoja dogodkov (govorimo samo o občasnem občutku), je neverjetno kako spretno ga lovijo glasbeniki in mu vseskozi z imenitnostjo odpirajo vedno nov in nov prostor za solerske vragolije. Vsekakor je Gilbert dal prostor tudi njim, da se razmahnejo, pri čemer je največkrat za to dobil priložnost Fulero z dvema Nord klaviaturama.
Gilbert igra s peresno lahkoto. Neverjetno sproščenost seva. Svojo igro dozira z malho spakljivih in zabavnih obraznih grimas, ki v svojem hudomušju razvnemajo in krepijo odrski teater, obenem pa potencirajo tudi naravo sporočil avtorskih skladb. Med njimi drži posebno mesto A Herd Of Turtles, kjer se je Gilbert podal v vlogo pripovedovalca (k sreči ne pevca), kar je na hip spomnilo na The Police trik v skladbi Be My Girl, Sally.
A to ni vse. Po pričakovanju je uvodoma kaj hitro zaigral eno izmed obeh, v tem večeru izvedenih Mr. Big skladb (Green Tinted Sixties Mind, o imenu druge, privarčevane za rep setliste, vam niti ni treba ugibati), s katerima je dodatno razorožil občinstvo. Za posebno mero vedrine je skrbela neverjetno domiselno prearanžirana skladba glasbene podlage za film Rocky z naslovm »Gonna Fly Now«. Zlasti v drugi polovici koncerta so briljantno prearanžirane klasike rocka kar deževale druga za drugo. Kansas, Van Halen, Rainbow, The Beatles (v While My Guitar Gently Wheeps je Gilbert mojstrsko vtkal frazo Racer X skladbe Scarified), odlično »skrižani« Pride (U2) in Whole Lotta Love (Led Zeppelin) in vse to peklensko hitro zasipanje razpoložljivega prostora z ekstremno hitro odigranimi arpeggii in lestvicami. Kaj takšnega dovoljuje v tej galaksiji le en par rok. S tistimi desetimi prsti, ki pripadajo seveda Paulu Gilbertu. Kitarski heroj nam ni pustil dihati. Niti za hip.
Za finale si je Gilbert zaželel še malo bluesa. Tako kot se je koncert začel, se je torej tudi sklenil. Z bluesom (Red House). Koncert je bil v celoti instrumentalen, kar niti ni potrebno posebej omenjati, čeprav je Gilbert vseskozi dražil, da stanje njegovega glasu terja nižjo uglasitev. A se petja (k sreči) ni lotil.
Pazite se kitare! Še več. Pazite se Gilbertovega genija. Čudovit večer enkratne glasbe in njene eksekucije!
avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik
Setlista:
1. Blues For Rabbit
2. Havin’ It
3. Green Tinted Sixties Mind (orig. Mr. Big)
4. Gonna Fly Now (Theme From Rocky)
5. Let That Battery Die
6. Everywhere That Mary Went
7. Sir, You Need To Calm Down
8. I Owe A Building
9. A Herd Of Turtles
10. Every Snare Drum
11. Carry On Wayward Son (orig. Kansas)
12. Running With The Devil (orig. Van Halen)
13. While My Guitar Gently Wheeps (orig. The Beatles)
14. Pride (orig. U2)
15. Wholle Lota Love (orig. Led Zeppelin)
16. Still I’m Sad (orig. The Yardbirds)
17. To Be With You (orig. Mr. Big)
18. Love is the Saddest Thing
—dodatek—
19. Red House (orig. Jimi Hendrix)
