Lokacija: Izola / Hangar Bar / Slovenija
Datum: sreda, 16.05.2018
Večina rockerjev pozna Marca Mendozo zelo dobro, še predobro. V bogati karieri, v kateri je bil med drugim član zasedb Thin Lizzy, Whitesnake, Ted Nugent in Black Star Riders, pa denimo ni bil te sreče kovač, da bi kdaj sestopil tudi na prostrane širjave slovenskih odrov. Čeprav ni niti njegova samostojna kariera nezanemarljiva, kaj šele nedavni uspeh z The Dead Daisies, ki so v preteklem mesecu izdali izvrsten novi studijski album, smo njegove nastope do tega dne obiskovali največkrat v avstrijski Vrbi na Koroškem (Bluesiana Rock Cafe). To pot mu je uspelo priti celo na slovensko obalo.
Ko gre Mendoza na samostojno turnejo, rabi vselej v ekipi bobnarja in kitarista. To pot je povabil v ekipo trenutnega in aktualnega Tygers of Pan Tang kitarista, ki ni Rob Weir, pač pa mladi in ambiciozni Micky Crystal, nabrušen in iztesan hitroprsti virtuoz. Drugi član tria je bobnar, ki je med drugimi sodeloval z Ronom Bumblefootom in sliši na ime Kyle Hughes. Po pričeski ter zlasti po punčkastem obrazu spomni mimobežno na Nicka Beggsa (KajaGooGoo) v mlajših letih.
Mendoza je povabil na to evropsko turnejo skupino Black Cage, ki je odprla koncertni večer tudi v Izolskem Hangar baru. Gre za mladi avstrijski kvartet, ki igra tipski hard rock revitalizem s pridihom glama in punka. Nič posebnega oziroma nič kar bi bilo tako posebno, da bi se usedlo in obstalo v ušesih. Dejansko so Black Cage kupili glavnino pozornosti zavoljo dodobra stesane odrske igre pevke in ritem kitaristke, ki žal ne premore posebne vokalne karizme. Bend je sicer suvereno oddelal svoje poslanstvo, se pa čuti, da mu manjka kilometrine in izkušenj. Le – to je solidno prikrival z zelo dinamično in razživeto odrsko igro.
Marco Mendoza je s svojim nastopom dejansko dostavil manj, kot je šlo pričakovati. Del tega gre pripisati tudi temu, da je zavoljo rahlo bolečega grla vse popoldne počival v bližnjem hotelu. Je pa izredno izkušen in zna z neverjetno spretnostjo komunicirati in občevati s publiko. S svojo karizmo in »fintami«, ki preizkušeno vžigajo, je hitro hipnotiziral ter privezal nase publiko ter tako dostavil suveren in nadvse spodoben žur. Rutinsko, vendar je v dobri uri nastopa preigraval večinoma priredbe, ki jih je tudi ekstremno razvlekel in s tem kradel minute. Prav v zaključku je bend celo odigral novo avtorsko skladbo Viva La Rock, ki se nahaja na njegovem istoimenskem novem studijskem albumu. To je sicer bil koncertni vrhunec, ki pa ni poplačal nastalega dolga. Torej srečanje, ki je pozabljivo, z občutkom, da te je nekdo na imenitni način prepeljal žejnega preko vode. Crystal in Hughes sta svoje delo oddelala z odliko pravih koncertnih legionarjev, saj sta izredno tehnično nabrušena ter po tej plati všečno eksplozivna. Če se kdaj kaj zaplete na odru sta tako hitro odzivna in s svojimi spretnostmi hitro zakrijeta kakšen kiks med koncertnim nastopom. Bil je lep večer druženja rockerskih duš, lep žur. Veliko zabave in dobrih vibracij, čeprav je Mendoza stal na zavori in varčeval z energijo zaradi omenjenih težav. Pozornosti s strani pripadnic nežnejšega spola je bilo v izobilju in to ga je držalo pokonci, še tudi dolgo po koncertnem nastopu, ko se kar ni in ni mogel odpovedati druženju v Hangar Baru.
Še sklepna misel. Človek prejme več od obiskovanj koncertov slovenskih rock skupin, kot sta npr. San Di Ego in Stray Train. Resno. V Laškem, ko bo možakar nastopil na letošnji izdaji festivala »Pivo in cvetje«, kot del super rock zasedbe The Dead Daisies, pa bodo stvari seveda povsem drugačne. To bo namreč koncert, ki ga morate pravoverni rockerji obvezno obiskati.
avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik
