Lokacija: Balingen / Messegelände (Volksbankmesse) / Nemčija
Datum: sobota, 13.07.2013
Kljub temu, da so bile po dveh dneh bivanja v Balingenu glave že težke, noge utrujene, obrazi pa prepečeni od sončnih žarkov, dnevni red nastopajočih tretjega dne (vštevši še ogrevalni dan s Candlemass) ni sprejemal kompromisov! Že ob deseti uri dopoldne (no, nekaj minut kasneje) so dogajanje na glavnem odru otvorili Rebellious Spirit, domači hard rock povzpetniki, ki so v VIP šotorišču kampirali zgolj nekaj metrov stran od RockLine ekipice. Skupina mi je znana že od lanskega leta, ko sem jo srečal na odru bratskega festivala Rock of Ages, žal pa jim od takrat glede na slišano ni uspelo narediti nobenega kariernega koraka navzgor. Kljub temu, da v napredek skupine vlagajo veliko truda, kar je vidno po močni promocijski kampaniji, so na odru delovali vse preveč sramežljivo in nesamozavestno. Rebellious Spirit sledijo smernicam hard rock šole osemdesetih, a jih premalo igrivi riffi in otroški vokal Janikka Fischerja držijo globoko v vodah povprečnosti, zato jim iz maloštevilne publike kaj več kot nekaj radovednih pogledov v slabi šolski uri nastopa ni uspelo iztisniti.
Ko je sonce šele začenjalo svoj poznodopoldanski pohod proti vrhu neba, so se na oder že povzpeli Alpha Tiger, nekoliko izkušenejši nemški heavy metalci, ki prav tako kot predhodnjiki na odru veliko pozornosti namenjajo samemu izgledu. Rumeno-črni odtenek rutic, kitar in celo stojala za mikrofon jih na prvo žogo povezuje z ameriškimi heavy rock starostami Stryper, čeprav je glasba nemških samcev še trša in agresivnejša. Tudi oni navdih za svoje ustvarjanje, plod česar je aktualni album »Beneath The Surface«, iščejo v izročilu osemdesetih, dokaz česar sta bili W.A.S.P. in Riot priredbi, ki sta se znašli v repertoarju. Njihova odrska pojava je bila samozavestnejša, frontman pa prepričljivejši tako v sami vokalni izvedbi kot tudi v komunikaciji s pododrjem, zato si Alpha Tiger za svoj nastop zaslužijo pozitivno oceno.
Čuden je občutek, ko eden izmed pričakovanih vrhuncev festivala napoči že pred opoldnevom! Tretji po vrsti so se zdaj že nekoliko številčnejši množici pod glavnim odrom letošnjega Bang Your Head!!! festivala predstavili Hell, britanske heavy metal staroste, ki pa jim za časa klasičnega delovanja osemdesetih ni uspelo izdati nobenega albuma, zato je njihovo ime sčasoma utonilo v popolno pozabo. Skupina se je pred nekaj leti znova združila in začela svoj novi, tokrat plodovitejši pohod, saj so leta 2011 naposled izdali svoj prvenec »Human Remains«, ki od tedaj predstavlja iztočnico njihovega koncertnega repertoarja. Hell so na oder prinesli pravi šov! Teatralnost novopridruženega frontmana Davida Bowerja ne pozna meja! Ostali člani skupine so vokalistu nudili zanesljivo inštrumentalno podlago, a so zaradi njegovega izpopolnjenega odrskega šova ostali zgolj v vlogi statistov. Bower je imel mikrofon pritrjen na obraz, tako da je imel roke ves čas proste in pripravljene, da iz slehrne duše v prvi vrsti posesa vse, kar je še ostalo dobrega! Širok vokalni razpon, karizmatična osebnost in dodelan nastop, ki je vključeval tudi poigravanje s publiko, so Bowerja in z njim celotno skupino predstavili v izvrstni luči in kar srh me spreleti, ko pomislim, kakšno peklensko vzdušje šele Hell pripravijo v intimnejšem klubskem okolju. Glede na močno podporo, ki jo skupina trenutno uživa v metalskem svetu, močno založbo (Nuclear Blast) in navsezadnje dobra poznanstva, ki jih ima sloviti producent in Hell kitarist Andy Sneap, se verjetno ni za bati, da bi Hell v kratkem poniknili z metalskega zemljevida.
Naslednjo uro je oder pripadel britanskim heavy metal starostam Angel Witch. Ti so v nasprotju s predhodnjiki na odru v osemdesetih uspeli izdali tri albume in so za kratek čas krojili krog najbolj popularnih imen novega vala britanskega heavy metala. Glede na videno pa so njihova zlata leta očitno že mimo, čeprav je njihov aktualen album »As Above, So Below«, izdan lansko leto, zelo zelo spodoben. Angel Witch so na odru delovali vse preveč statično, igrani komadi niso vsebovali nobenega žara, za nameček pa jim je pripadla neugodna časovnica direktno za Hell, ko je ljudstvo pod odrom uživalo v formi prvinskosti heavy metala, česar Angel Witch žal niso znali ponoviti. Edinemu preostalemu originalnemu članu Kevinu Heybourneu razen zdolgočasene odrske drže sicer nimamo česar očitati. Možak se trudi obdržati zasedbo pri življenju tudi na račun stalnih kadrovskih menjav in kot kaže, mu je z zdajšnjo postavo in novim albumom znova uspelo najti če že ne zmagovalno, pa vsaj konstantno formulo. Set listo so znova sestavljali skoraj izključno komadi kultnega prvenca »Angel Witch«: White Witch, Sorcerers, Angel of Death…, med katere so uspeli zriniti zgolj eno novejšo delo, skladbo Guillotine. Zvestejšim fanom zasedbe, med katere se uvrščam tudi sam, gre gotovo v nos, da v igran repertoar nikoli ne zaidejo skladbe iz drugega in tretjega albuma, ki sta resda že tri desetletja zapostavljena v senci prvenca, a prav tako vrhunska. Nastop mešanih občutkov so Britanci zaključili z nesmrtno klasiko Angel Witch, s katero so iz publike naposled uspeli izvabiti nekaj energije, žal pa so še potrdili mojo tezo z dunajskega solo nastopa izpred nekaj mesecev, da bodo morali v svoji koncertni formuli nekaj korenito spremeniti, če bodo želeli fanom še kdaj postreči s kakšnim od koncertnih triumfov.
Včasih pozitivno presenečenje pride iz strani, iz katere bi ga najmanj pričakoval! Zanj so poskrbeli Morgana Lefay, švedski power metalci, ki so v novem tisočletju skoraj popolnoma zamrznili svoje aktivnosti, zato so hitro poniknili iz aktualnega dogajanja na metalskem zemljevidu. Bend je že od uvodnega komada The Source of Pain dalje na odru zasedal čvrsto držo, ki jo je z vživetim nastopom in negovanju kontakta s publiko vseskozi nadgrajeval plavolasi frontman Charles Rytkönen, poleg kitarista Tonyja Erikssona edini preostali originalni član skupine, katere zgodovina sega vse do leta 1989. Švedi so se v slabi uri nastopa sredi sončne pripeke predstavili kot uigran kolektiv zanimive eksistenčne prezence, saj v svojem stilu združujejo v metalskem svetu velikokrat nasprotujoče si agresivne dvoglasne kitarske riffe in melodično komponento, ki jo najbolje predstavljajo mogočni refreni. Med material večinoma starejšega emša so vključili zanimivo priredbo In The Court of the Crimson King (King Crimson), nastop v Balingenu pa zaključili s skladbo Maleficium, ki je svoj čas doživela celo predvajanje na televizijskem programu MTV.
Po razpadu v prvi dekadi novega tisočletja izredno popularne skupine Nevermore je večina njihovih oboževalcev delno uteho Nevermore manjka našla v znova obujenih Sanctuary, kultnih ameriških heavy / power metalcih, pri katerih delujeta njihova nekdanja člana, vokalist Warrel Dane in basist Jim Sheppard. Sprva je okoli zasedbe vladal duh dvoma, predvsem zaradi Daneove odvisnosti od alkohola in posledično slabših nastopov, ki pa ga Sanctuary počasi, a vztrajno odrivajo stran. V Balingenu so uprizorili greha vredno predstavo in na krilih Darelove presenetljivo dobre vokalne forme tistim, ki jih pred tem še nismo videli, znova vlili upanja v zasedbo. Poleg klasik iz osemdesetih so nam predstavili popolnoma novo delo Frozen, na katerega je skupina glede na slišano lahko upravičeno ponosna, z njim pa tudi v koncertnem smislu napovedujejo novi, težko pričakovani album. Originalnemu kitaristu Lennyju Rutledgeu je družbo na kitari delal pred dvemi leti pridruženi član Brad Hull. Dvojec je pri polaganju ostrih riffov in ustvarjanju mračne atmosfere deloval izredno učinkovito, čeprav bo prava sodba o njunem sodelovanju jasno lahko padla šele po izdaji že omenjenega albuma v nastajanju, ki nosi delovni naslov »The Year The Sun Died«. Žgoče sonce tega dne v Balingenu sicer (še) ni umrlo, niti ga ni uspelo pregnati stran psihadeličnim motivom Jefferson Airplane priredbe White Rabbit, ki sta jo za piko na i uspešni predstavitvi benda uspeli nadgraditi še avtorski klasiki Soldiers of Steel ter Future Tense.
Rage kot ene izmed nosilcev nemške power metal šole verjetno ni treba predstavljati. Trio, ki deluje v postavi Peavy Wagner (vokal, bas kitara), Victor Smolski (kitara) in Andre Hilgers (bobni), je na rodni nemški grudi izredno priljubljen, zato se je pod odrom zbralo zgledno število črnini zapriseženih duš. Rage so lansko leto izdali nov album »21«, s katerim dokazujejo, da kljub veteranskemu stažu na sceni v samem kreativnem smislu še niso rekli zadnje besede. Z albumom so se Rage oddaljili od simfoničnega zvoka predhodnjika »String To A Web«, zato je bil tudi nastop v Balingenu, časovnico katerega so kar v polovični meri zapolnili s skladbami aktualnega ploščka, pisan na kožo vsem ljubiteljem njihovega zvoka novega milenija, kamor so se slogovno vrnili. Čeprav je Peavy nesporni šef zasedbe, je lepo videti, da kitarskemu guruje na svoji levi Smolskemu pušča proste roke pri občasnemu kitarskemu manevriranju, kakršnega je uprizoril med izvedbo hitiča Soundchaser. Prav plodno sodelovanje dvojice Peavy – Smolski je v novem tisočletju s konstantno dobrimi izdajami ime skupine Rage vrnilo tja, kamor spada. Duo v prvi bojni liniji je polagal strupene linije in kazal na izredno uigranost, kemijo minimalistično zasnovane heavy metal mašinerije pa je za baterijo dopolnjeval Hilgers, po šestih letih članstva, kolikor je že minilo od brce v rit Mikea Terrane, že dolgo polnopravni član skupine.
Naslednji po vrsti so nastopili Thunder, eno (naj)ekskluzivnejših imen letošnje edicije festivala! Thunder so se po prenehanju delovanja med žive vrnili z nastopom na londonskem High Voltage festivalu 2011, od tedaj naprej pa z občasnim pojavljanjem razveseljujejo svoje fane, pa čeprav se je njihov obseg glede na konec osemdesetih, ko so harali po britanskih rock lestvicah, bistveno zreduciral. Thunder so uprizorili fantastično hard rockersko predstavo s povdarkom na svojem najimenitnejšem albumu »Back Street Symphony« (1989), s katerega so zaigrali skladbe Dirty Love, Until My Dying Day in Back Street Symphony, presenetljivo pa v repertoarju svojega mesta ni našel težko pričakovani hitič Love Walked In. Osrednja figura nastopa je bil nekoč zapeljivi rjavolasi, danes šarmantni sivolasi frontman Danny Bowes, ki je ljudstvo ob premorih zabaval s humorjem pikantne britanske šole stila Monthy Python. Thunder so na odru delovali popolnoma sproščeno, po povratku na sceno (v klasični postavi!) so se brez založbenih pogodb, ki bi jim visele nad glavo, očitno odločili, da bo njihovo poslanstvo omejeno na brezskrbno uživanje po evropskih odrih, sproščen duh in rock’n’roll zajebancija pa sta se v uro dolgem nastopu s peresno lahkoto naselili tudi v ozračje nad Balingenom.
Če je bil drugi festivalski dan do tega trenutka pisan na kožo vsem ljubiteljem tradicionalnega heavy metal izročila, so do svojih pet minut užitka ob pol sedmi uri popoldan naposled prišli tudi privrženci agresivnejše metalske šole, saj so oder napadli At The Gates, predstavniki slavne gothenbuške melodične death metalske scene. Kaj predstavniki, pravzaprav kar eni njenih utemeljiteljev, skupaj z zasedbama In Flames in Dark Tranquillity. At Tha Gates so se po razpadu sredi devetdesetih med žive znova vrnili z enkratno povratniško turnejo leta 2008. A otip polne denarnice (beri: želja po igranju) je bil očitno dovolj magičen, da ni ostalo samo pri enkratni turneji, pač pa so At The Gates svoja kolesja leta 2010 pognali s polnimi močmi in nadaljevali z nastopanjem, kar jih je konec koncev lansko leto prineslo tudi v naše kraje. V studijskem smislu At The Gates ostajajo pri štirih albumih iz devetdesetih let, zato je bilo vsem ljubiteljem njihovega klasičnega zvoka tudi to pot z rožicami postlano! Bend je v izredni koncertni formi, od uvodnega komada Slaughter of the Soul dalje so Švedi namreč skozi nastop vihrali z ekspresnim maršom brez vzvratne prestave! Frontman Thomas Lindberg še vedno hrope z globokim vokalom, ki v človeka nehote naseli občutek turobe in utesnjenosti, kar pa je seveda tudi njegov namen! At The Gates so se sredi seta s Slayer priredbo Captor of Sin poklonili preminulemu kitaristu Jeffu Hannemanu, sprehod skozi svoj najbolj cenjeni album »Slaughter of the Soul« (1995) pa so v svoji stari maniri zaključili s tehnično bombo Blinded By Fear. Vratna vretenca so pokala kot za stavo, ko je bila učna lekcija melodičnega death metala že pri koncu!
Po mnenju vsakoletnega BYH!!! sotrpina Petra »Mungota« Gregorca so Iced Earth eden izmed bendov, ki bo po nezadržnem slovesu heavy metal dinozavrov tipa Maiden, Priest, Purple in Sabbath prevzel plamenico velikana žanra in postal eden izmed glavnih praporščakov metala. Verjetno se pri tem ne moti prav dosti. Iced Earth namreč z vsako naslednjo izdajo večajo svojo bazo oboževalcev, s čimer se lahko pohvali malokatera skupina, ki je na sceni že debelih dvajset let ali več. Za Jonom Schafferjem in kompanijo je turbulentno obdobje. Potem ko se je iz zasedbe v želji po družinskem življenju poslovil prvi slavček in prepoznavni glas Matt Barlow, so bili Iced Earth primorani poiskati zanj primerno zamenjavo. Našli so jo v kanadskem frontmanu Stuju Blocku, ki so ga sodeč po odličnem sprejemu albuma »Dystopia« fani odlično sprejeli. Prav njegov nastop je bila glavna tarča pogledov večine prisotnih. Simpatični Block je svoj vokalni nastop vsekakor treniral ob poslušanju Barlowovih posnetkov, kar je bilo slišno pri izvedbah starejših klasik tipa Dark Saga ter Burning Times, hkrati pa je že začel graditi na lastni vokalni identiteti, ki temelji predvsem na hitrih tonalitetnih preskokih iz nižav v višave in obratno. Visoko v zrak dvignjene roke ob izvedbah najnovejših Dystopia in Anthem so dokazilo, da bendova barka plove v pravo smer! Karizmatični kitarist Schaffer na levi strani odra ji je poveljeval mrkega in odločnega pogleda, kot kaže je prav njegova kompromisna nesklepčnost pri dogajanju okoli benda paradni konj, ki ga vleče naprej. Prav vsa peterica na odru je bila odeta v jeans, kar v metalskem svetu ni ravno pogost pojav, ampak itak jim je pol oproščenega, ker so pač Amerikanci. Iced Earth so repertoar zgradili iz pretežno epskih kompozicij izrazito atmosferičnega pedigreja, v tem oziru sta se A Question of Heaven in Watching Over Me lepo vklopili v igran set, na svoj račun pa so z izvedbama komadov Pure Evil ter Iced Earth kljub temu prišli tudi privrženci njihovega začetnega, izrazito speed metalskega obdobja. Ko so med publiko že zmetali spominke, je dvignjen palec glavnega organizatorja namignil, da imajo na voljo še nekaj dodatnih minut, tako so za slovo udarili še z The Hunterjem. Fantastičen nastop, po koncu katerega nam je Stu v možgane vbil znamenit moto: »Each and every one of you is heavy fuckin’ metal«!!!
Za velik finale sedemnajste izvedbe Bang Your Heada so poskrbeli Accept, nezlomljivi predstavniki najtradicionalnejšega heavy metal izročila. Festival neguje tradicijo, da je eden izmed njegovih nosilcev venomer nemškega porekla, tako da so že drugič v treh letih to mesto zasedli legendarni metalci iz Solingena. Če so pred dvemi leti nastop snemali in ga (deloma) izdali na DVD-ju, je bilo tokratno srečanje bolj sproščene narave, peterica na odru se je tako brez pomislekov spustila iz okov in se pred domačo publiko dobesedno razletela po odru.
V zadnjih treh letih so Accept prehodili neverjetno pot. Njihov povratek je presegel vsa pričakovanja, tako Nemci v letu 2013 delujejo kot dobro naoljena mašinerija, ki jo sestavljajo najboljši gradniki v vsej njeni zgodovini! Njihove mladostniške razposajenosti na odru v vlogi glavnih protagonistov Marka Tornilla (vokal), Wolfa Hoffmanna (kitara) in Petra Baltesa (bas kitara) se ne bi sramoval niti kakšen pol mlajši bend, zato v navezi z nesmrtnimi drvarskimi riffi koračnic Restless and Wild in Losers and Winners ni nič čudnega, da publika v prvih vrstah deluje, kot bi izgubila nadzor nad svojim možganskim korteksom! Poleg klasičnih hitov iz osemdeseih so Accept dobršen del časovnice zapolnili s komadi povratniškega emša. Po seriji za stopničko slabših albumov v devetdesetih je bil premor očitno dovolj dolg, da se je kreativni del skupine osvežil in izdal dva visokoopevana albuma, »Blood of the Nations« (2010) ter »Stalingrad« (2012), komadi katerih v razpoloženjskem smislu tekom koncerta še dodatno nadgrajujejo prvinsko energijo, rohnečo iz šeststrunskih inštrumentov naveze Wolf Hoffmann / Herman Frank. Eden monumentalnejših trenutkov sredine nastopa je bila tako izvedba skladbe Stalingrad, ko je po končanem inštrumentalnem delu na oder prisopihal Tornillo in nad našimi beticami pomahal z Accept zastavo. Strici na odru uživajo, kot bi igrali zadnjič. Nasmeški sreče, ki se začno že zadaj za bobnarsko baterijo na obrazu Stefana Schwarzmanna, so se kronično prenesli na ostalo ekipo, ki je z dinamičnim nastopom igranim komadom dahnila še dodatnega življenja. Frontman Mark Tornillo je posrečen kot le kaj! Po svoji drobceni telesni konstituciji spominja na svojega predhodnika Uda Dirkscneiderja, a je v primerjavi z njegovo nadležno pojavo sam utelešenje pozitivne energije, ki je na stara leta očitno postala reden spremljevalec Acceptov. Komična je edino le situacija med komadi, saj frontman ameriškega porekla razen posameznih besed ne govori nemško, zato so nagovori največjega nemškega metal benda (ok, pustimo za sekundo Scorpionse pri miru) v osrčju Nemčije… v angleščini. Med daljšimi inštrumentalnimi izleti se je Tornillo umikal v drugi plan in prostor praviloma prepuščal soborcu na desni strani odra, Hoffmannu, ki je tako pri komadu Bulletproof v navezi z Baltesom uprizoril nekoliko naivno zabavljaško predstavo za ljudstvo. Medtem je nad prizorišče že padla noč, kuliso pa so Accept izkoristili za postrežbo svojega železnega repertoarja, med katerimi niso manjkale Fast as a Shark, Metal Heart in seveda Balls to the Wall. Doživeti Acceptovski marš pred dvanajst tisoč glavo nemško publiko – enostavno neprecenljivo!
V času pred in po Accept so v sosednji dvorani razgrajali še kultni nemški thrash metalci Exumer in njihovi gothic death metalski kolegi Crematory, a so neopisljiva gneča in davek utrujenosti trodnevnega festivalskega dogajanja pač naredili svoje – bendoma se bomo za to seveda ob prvi priložnosti odkupili!
avtor: Urban Bolta
fotografije: Aleš Podbrežnik
HELL:
1. Overture (Themes From ‘Deathsquad’)
2. Let Battle Commence
3. On Earth as It Is in Hell
4. The Oppressors
5. Blasphemy and the Master
6. Plague and Fyre
7. No Martyr’s Cage
—dodatek—
8. The Quest
MORGANA LEFAY:
1. The Source of Pain
2. Rooms of Sleep
3. Master of the Masquerade
4. Another Dawn
5. Hollow
6. Angel’s Deceit
7. I Roam
8. In The Court of the Crimson King
9. Maleficium
SANCTUARY:
1. Taste Revenge
2. Seasons of Destruction
3. Die for My Sins
4. Battle Angels
5. Frozen
6. World is Wired
7. The Mirror Black
8. White Rabbit
9. Soldiers of Steel
10. Future Tense
RAGE:
1. House Wins
2. Twenty One
3. Forever Dead
4. Straight to Hell
5. Feel My Pain
6. Soundchaser
7. Refuge
8. Higher Than the Sky
ICED EARTH:
1. Dystopia
2. Dark Saga
3. Pure Evil
4. Burning Times
5. I Died for You
6. V
7. A Question of Heaven
8. Anthem
9. Boiling Point
10. Watching Over Me
11. Iced Earth
————
12. The Hunter
ACCEPT:
1. Hung, Drawn and Quartered
2. Hellfire
3. Restless and Wild
4. Losers and Winners
5. Stalingrad
6. Breaker
7. Shadow Soldiers
8. Bucket Full of Hate
9. Bulletproof
(incl. Wolf + Peter Duel)
10. Pandemic
11. Princess of the Dawn
12. Up to the Limit
13. Fast as a Shark
————-
14. Metal Heart
15. Teutonic Terror
16. Balls to the Wall
