Patti Smith popeljala Gradež nazaj v sedemdeseta (2010)
Lokacija: Grado (Gradež) / Diga Nazario Sauro / Italija
Datum: ponedeljek, 02.08.2010
Le nekaj streljajev stran od slovenske meje, na drugi strani tržaškega zaliva, je kot gostja zadnjega dneva graškega festivala 2010 nastopila Patti Smith, ena izmed botric punk gibanja, čeprav v duši zaprisežena pripadnica generaciji rož in cvetja iz časa preloma šestdesetih v sedemdeseta, ko so svetu vladali hipiji. Patti Smith v teh dneh pohajkuje po Apeninskem polotoku, graški nastop pa je bil najvzhodnejša točka njene mini italijanske turneje. Prizorišče samo se je nahajalo tik ob obali v samem središču mesta – morski ambient se je nesramno spogledoval s tistim iz izolskega Simonovega zaliva, črno nebo in grozeči bliski vsepovsod naokoli pa so poskrbeli za dodatno naelektreno atmosfero. V misli se mi je nehote prikradel spomin na obisk Jethro Tull koncerta lanskega julija v Vidmu, ko je vreme prav tako ves čas kuhalo godljo, a se je nebo utrgalo šele po koncu nastopa. Tudi tokrat smo se izmazali kolikor toliko suhi, zahvala gre “bratu gromu” in “sestri naravi”, kakor ju je Patti poimenovala, ki sta z vso silo udarila ravno v trenutku, ko smo se polni koncertnih vtisov zadovoljni vsedli v jeklenega konjička. A pojdimo lepo po vrsti!
Še pred nastopom ameriške glasbenice je na svoj račun prišel kantavtor domačih korenin, a meni žal neznanega imena. Oborožen z akustično kitaro v roki se je sprehodil skozi avtorski material kvalitetnega pedigreja, nastop pa začinil z izvedbo Springsteenove The Ghost Of Tom Joad. Enodimenzionalne rock koračnice in kantavtorjev nastop bi še najlažje primerjali ravno z omenjenim Bossom, energičnost in karizmatičnost igranih skladb je od popolnega ujemanja z Springsteenovim dojemananjem glasbe ločila zgolj močna prisotnost folk komponente, za katero je poskrbel spremljevalen zvok orglic. Kljub zadovoljivi izvedbi se je zdelo, da je nastop melanholično-čustvenega glasbenika ob pričakovanju glavne atrakcije večera izzvenel mimo italijanskih ušes naprej proti odprtemu morju.
Po kratkem premoru je že prišel čas za Patti Smith! Po odru so se najprej razporedili člani spremljevalne skupine in pričeli z nastopom, šele prvi verzi so na oder izpljunili njihovo šefico z vso njeno karizmo vred. Lagoden, mirnejši začetek, ki je kar klical po zaspanem lenarjenju nekje ob Jadranski obali, je predramil šele prvi večji hit Free Money, zaigran tretji po vrsti. Patti je imela podporo dveh akustičnih kitar, za organskost zvoka pa so poskrbele klaviature, občasno zamenjane z sintisajzerjem. Za zvok električnih kitar to pot ni bilo prostora, kar je izpadlo prekleto dobro, saj je izključno akustični set Pattijine skladbe ponesel na novo raven, ojačal njihovo sporočilnost in konec koncev cel nastop obarval z avtentičnostjo sedemdesetih, iz katerih lik in dela Patti Smith izhajajo.
Razumljivo so velik kos programa sestavljala dela, s katerimi se lahko poistoveti slehrni oboževalec njene glasbe, manjkali niso Gloria, Redondo Beach, Birdland in Beacuase The Night, ki sta jo napisala skupaj z Bruceom Springsteenom davnega leta 1977. Omeniti velja priredbi People Who Died (Jim Caroll) in Play With Fire (The Rolling Stones), s katerima je Patti dokazala, da je glasbeno izredno odprta artistka, saj se zna poistovetiti tako z jeznejšimi punkrock elementi kot tudi z mnogo subtilnejšim izročilom blues-rockerskih legend, obenem pa omenjene priredbe zapakirati v svoj prepoznaven slog, a jih še vedno ohraniti atraktivne.
Patti Smtih na odru deluje izredno prepričljivo. V njej je ujeta karizmatčna, a na moč preprosta figura. Nastop je sestavljanka lagodnejših in energičnih ritmov, ki se med sabo prepletajo in polzijo eden v drugega kot peščena ura, Patti pa jih spretno povezuje s preprostimi nagovori, v katerih pogosto omenja besede svoboda, narava, sledenje srcu in podobne fraze, aktualne v času njenega odraščanja, ko so vsepovsod cvetele rožice in je mladino razganjalo od ljubezni. Preproste nagovore je nasmejana Patti polagala obiskovalcem v srce, vrhunec sporočilnosti pa je prišel z zaključno pesmijo People Have The Power, ki se je še kako skladala s skoraj neverjetnim dogodkom iz sredine koncerta. Dvema “dekletoma cvetja” je kljub prvotnemu posredovanju varnostne službe uspelo na noge in tik pod oder iz gledališko zastavljenega, s sedišči posejanega prostora spraviti celotno večstoglavo publiko, kar je pomenilo dokončen preboj navideznega zidu, ki je v prvi fazi koncerta zaviral tekoče izmenjavanje energije na relaciji med skupino in obiskovalci. Takoj je bilo jasno, da je dogodek, ki se na koncertih takega kova pripeti silno redko, vlil novih moči že tako razpoloženemu bandu, zato je bil vsak naslednji trenutek čisti užitek. Zdelo se je, kot da razživeta Patti Smith igra svoj poslovilni koncert! Nekajkrat si je čez ramena poveznila tudi kitaro, privlačna igra treh akustičnih kitar pa je bila le še en delček v sestavljanki, ki je večer, od katerega, roko na srce, nisem pričakoval kdo ve kaj, naredili zares nepozaben.
avtor: Urban Bolta
fotografije: Urban Bolta