Lokacija: Trst (Trieste) / Piazza Unita d’Italia / Italija
Datum: sobota, 25.05.2013
Mar obstaja kaj takšnega, kot je večnost in trajni obstoj v samem vrhu peklenskega trojčka seksa, drog in rock’n’rolla? Preveč je bilo zgodb o pregorevanju, potopu in dokončnemu razkroju še tisto malo navdiha, zaradi česar je lahko bil nekdo določen, izbran s strani bogov ali demomonov, da uspe z eno skladbo, albumom, le redki pa ohranijo vsebinskost ter kljubujejo zobu časa. Dobro, ne nameravam posegati po legendah kova Lemmy ali pa Ramonesih in čem podobnim, za primer obstojnosti in trdovratnosti, predvsem pa garaštva in tudi kančka srečnih naključij pa lahko vzamemo tudi East Bayevce, kalifornijski trio Green Day. Vročični super rock zvezdniki, ki jih označujejo nekateri tudi za »najpomembnejše dejanje punk rocka na svetu« so po štirih letih, odkar so nazanje osvajali Apeninski polotok, glavni »krivci« za preporod punk rocka pa so po vrnitvi in streznitvi prvega grla zasedbe, Billy Joe Armstronga, začeli z uresničevanjem megalomanskega osvajanja sveta z nečim novim in še ne slišanim.
Pravzaprav me pri omembi te zasedbe vedno prevevajo mešani občutki, kjer se v isti kupi mešajo nostalgija in spominjanje rane mladosti, v kateri je po fenomenalni plošči Dookie sledila serija manjših zgrešenih korakov, po katerih sem zasedbi nehal podrobneje slediti, ter veliki odmerek neznanega, a kljub temu tako prekleto podobnega in dobro kozmetično obdelanega materiala, ki ohranja linijo naivnosti zato, da bi se še bolje prodajal. Mojstri prodaje so tudi Green Day, saj so po osmih dobro sprejetih albumih uspešno začeli tudi osvajanje Broadwaya s predelavo plošče American Idiot, kot kronsko dejanje pa je lani sledil izid ne dvojnega, ampak kar trojnega albuma, ločene trilogije İUno! İDos! İTre!Zajeten kupček skladb, a le redke so me pritegnile k poslušanju, pomislim, z napovedjo osvajanja Evrope s turnejo 99 Revolutions pa je radovednost ter neodgovorjeno vprašanje: »Ali imajo fantje še moči in ali še znajo in zmorejo?« narekovalo tudi obvezno udeležbo na koncertu v tržaškem zaledju.
Pot do tja nas je vodila po ozkih ulicah obmestja nekdaj slovenskega mesta, dih jemajoči skorajšnji stiki z vehamentno razpoloženimi italijanskimi mojstri cestnega slaloma pa so se srečno končali s tem, da je Rockline konjenica parkirala svojo jekleno kočijo neposredno ob morju ter se po plačilu kar zasoljene parkirnine odpravila proti vratom, da bi preverili prvo klimo med nestrpnimi obiskovalci dogodka na osrednjem tržaškem trgu Piazza Unita d’Italia. Svinčeno težki in sivi oblaki nad starim mestnim jedrom niso napovedovali nič dobrega, a kljub temu se je pred glavnim ustjem vhoda na glavni trg že kar trlo od množice, ki si je želela spektakel ameriških legend ogledati iz prvih bojnih linij. Odgnale jih niso niti goste dežne kaplje, ki so jim ob mrzlem majskem popoldnevu polzele po telesih ter prežele še tiste zadnje kose obvezne koncertne garderobe, ozaljšane z imeni oboževanega tria. Po šesti uri so se vrata odprla, večtisočglava množica dobro razpoloženih otrok, mladine in postaranih starih fanov pa je začela pritiskati na dobro organizirano in začuda zelo mirno ter prijazno varnostno osebje. Po relativno kratkem boju za obstanek ter čimprejšnji vstop na posvečena koncertna tla, smo na glavni trg stopili tudi mi. Impozantna secesijska arhitektura ter mogočne stavbe so omejevale bogato odmerjeni prostor, na katerem bi se prav zlahka gnetlo deset tisoč ljudi. V ozadju je ob obalo butalo Jadransko morje, iz težkih oblakov pa je pršel hladni prš. Pogled na mogočno jekleno konstrukcijo osrednjega odra je dal vedeti, da kljub slabemu vremenu koncert le bo, saj bi imela drugače prezebla množica vse argumente za revolt ter destrukcijo starega tržaškega jedra.
Naj ostane nastop predskupine, katero niso konkretno niti naznanili, obenem pa je katastrofalen zvok obetal nič kaj dobrega, zgolj pri omembi. Mešanica starikavega pridiha glasbe, ki bi jo pripisali kakšnim Buldogom ali Pankrtom je bil hladna predjed za spektakla lačne, malce pred deveto pa se je začelo! Najprej z odrsko akrobacijo lučkarja, ki se je po jekleni lestvi dvignil pod strop odra, da bi popravil zadnjih nekaj reflektorjev, nato pa z ubranim pritegovanjem zimzelenim zvokom Queenov ter njihove genialne stvaritve Bohemian Rapsody, nato pa se žur lahko začne – s prihodom ogromnega rožnatega zajca na oder se množica dokončno prebudi in bolj ali manj ubrano prepeva Ramones standard Blitzkrieg Bop. »Hey Ho! Let’s go!« grmi iz grl pettisočglave množice impozantno, veliki zajec pa hoče množico k popolni ekstazi prisiliti še z ogromno puško na čudne izstrelke, ki pa v pravem trenutku zataji. Po uvodu se luči zatemnijo, pozornost vseh pa ukrade prihod odrske soldateske Green Dayev. Za bobne sede eksplozivni mini destruktor Tre Cool, na levo stran stopi sicer koncertno preizkušana, a tokrat tudi uradno nova skupinska kri zasedbe – kitarist Jason White, ki ga ob bučnem aplavzu množice pospremi z basom oboroženi Guliver v deželi Liliputancev, impozantni Mike Dirnt. Iz zvočnikov že bučijo ritem in akordi skladbe 99 Revolutions, kot zadnji pa pred začetkom prve kitice pridrvi na oder glavna primadona večera – izjemni show man Billie Joe Armstrong. V zrak dvignjeni sredinec vsem korporativnim prascem in prasicam, ki so uničili finančni sektor, je tokrat maskiran v poskočni pop punk standard. »There’s a trouble in the air / A rumble in the streets / A going out of business sale / And a race to bankruptcy / It’s not one to 99, it’s 99 to one / A common cause and a call to arms / For the health of our daughters and our sons / It’s 99 revolutions tonight / 99 revolutions tonight / 99 revolutions tonight / 99 revolutions tonight!« prepeva gospod Armstrong, z veščim osvajanjem src množic na en mah pa se prične prav tako tudi skrbno načrtovana igra preglasitve zvokov mesta. Sprva nekoliko zadržana publika komaj izdavi svoj »Hey Ho!« Billyjevemu diktatu, a kaj več od premražene in nestrpne gmote ljudi ne bi bilo fer niti pričakovati. Green Day zato prestavijo vse v višjo prestavo. Čas je za spoznavanje sovragov – Know Your Enemy. Skladba z izjemnega predzadnjega albuma 21st Century Breakdown očitno premore dovolj podpore, da se koncertni ples lahko začne s polno paro. Odrska kemija novih in starih članov je popolna! Tre Cool dominira na platoju za svojimi bobni, dobro razpoloženi Mike pa koketira z množico s sebi lastno ostrino. Osrednji magnet množic je vseeno komaj malce nad meter in pol visoki Billy, ki ga je avditorij tržaškega starega centra nemudoma vzel za svojega, orator neposredne kritike družbenih nepravic in revolta pa se energično predaja ritmu skladbe, za mikrofonom pa poskuša popolnoma uročiti vse prisotne. Instant kritika, instant odmerek sladkobe in hrupa, instant uspeh? Skoraj, a bo za to potrebno kaj več od novotarij s sicer pogumnega, a nikakor ne najtrdnejšega dela diskografije, kot so zadnji trije ploščki. Kdo ve, morda pa tudi tokratna razprodaja uspe, ko ob skladbi Stay The Night pokorno vzvalovi levji delež multinacionalnega avditorija, kjer se ob zvokih singalongov na isti strani fronte najdejo tako mlečnozobi mulčki kot tudi dobro okajeni in prekaljeni koncertni veterani in staroste. Taktični vstavek novodobnega imperativa s skladbo Stop When The Red Lights Flash se izkaže za smiselnega, štiriglavi koncertni stroj spektakla in ubranosti pa prepričljivo poje: »I’ll make you surender!« tako, kot da dvomov v uspeh ni. Osebno me nov kupček ritmov in lirike ne prepriča najbolj, pomislim, a Green Day kljub morebitnim pomislekom ljubiteljev bolj starega žmohta, nadaljujejo pot po svoji lastni poti. To je pot zabave in neobremenjenosti. To je pot na videz naivnega, a vseeno prodornega blenda popa, rocka in punka.
Prvi resnejši korak v smeri hitoidnosti je bil ekskurz na z diamanti ozaljšano ploščo American Idiot, ki jo mnogi cenijo še bolj kot prazgodovinskega Dookia. Billy odvrže z mrtvaško glavo ozaljšan jopič in zgolj v črtasti mornarski majici kljubuje mrazu. Znoj puhti, Green Day pa servirajo še en kroše po gobcih skeptikov ter kritikov, ki bi se jih drznili imenovati za glasbeno poglavje kratkega daha in energije! Edino, kar bi človek ob tem morju dvignjenih fotoaparatov in telefonov res potreboval, je screen wall, saj se v gneči iz zadnjih vrst, verjamem, ni videlo popolnoma nič konkretnega. Tempa pa skupina ne spušča. Uvodni takti skladbe Oh Love z lanskega ploščka Uno! se dokažejo za pravo dejanje. Publika završi, malce upočasnjeni štiklc z večplastnimi ravnmi melodične pompoznosti in suspenzivnih kitar krona prva konkretnejša solaža, Billy pa svoj z bleščicami okrancljani Les Paul dobro izžame, še bolje pa zagrmi zato Holiday. Glasni upor proti nesmiselnim vojnam v imenu kapitala ter prosperitete zgolj peščice samooklicanih despotov sveta je smiseln od začetka do konca. »Zieg Heil to the president Gasman / Bombs away is your punishment / Pulverize the Eiffel towers / Who criticize your government / Bang, bang goes the broken glass and / Kill all the fags that don’t agree / Trials by fire, setting fire / It’s not a way that’s meant for me / Just cause, just cause, because we’re outlaws, yeah / I beg to dream and differ from the hollow lies / This is the dawning of the rest of our lives / I beg to dream and differ from the hollow lies / This is the dawning of the rest of our lives / This is our lives on holiday!« je splet besed, ki jih Green Day servirajo sladko in še vedno aktualno. Ustavljene kitare ogolijo zgolj bobne in bas, iz množice pa na oder stopi prvi nesojeni letalec, ki z Billyem odpoje par verzov, nato pa brutalno samozavestno odgrmi z odra v prve bojne linije. Prvo ateriranje je za nami, torej bo koncert, kljub precejšnji oddaljenosti odra od prvih vrst oboževalcev, postregel celo s samouničevalnimi stage diving akrobacijami?
Malce hladnega tuša, kot da dežne kaplje ne zadoščajo, ponudi zanimiv staromodni popoidni izstrelek skladbe Stray Heart, ki v maniri križanca med Lust For Life z bolj sladkornim prelivom ter MTV generacije servira malce preveč cukra v stilu: »Everything that I want, I want from you / But I just can’t have you / Everything that I need, I need from you / But I just can’t have you …«, Billy pa tudi iz presladkih gnilih pomaranč stiska sok žmohta ter prežene vse zle misli s svojo igrivostjo, navidezno neobremenjenostjo ter udarno neposrednostjo. Ostali del odrskega kvarteta ne zaostaja niti za ped, peti del zasedbe pa postane tudi tokrat popolnoma kupljena množica, ki skladbam suvereno pritegne s svojimi prehlajenimi štimami. Katarzično, pomislim, a vseeno nekaj manjka … Tega ne prežene niti izjemno dovršeni Boulevard Of Broken Dreams, ki premore vse adute kakovostnega rock sentiša, po uspešni dominaciji radijskim valovom pa je zasejal potentno seme tako na italijanski kot slovenski strani meje, niti o alienaciji vseh starih vrednot izpovedujoči Nuclear Family. Srce poskoči šele, ko Billy sname bleščavi Les Paul ter si oprta dobro staro Stratocaster kitaro ter povpraša, če je med nami kaj ljubiteljev starih plošč, ki so zaznamovala devetdeseta? Hell yeah! Prišel je čas za pospešen srčni utrip in nekaj, k čemur lahko pritegne tudi stari prdec mojega kova! Prvi izstrelek dobrega starega šusa je bil v znamenju prvega pravega uspeha s ploščo Dookie. Burnout se vcepi v ta hladni večer kot nekaj prepotrebnega – kot odmerek adrenalina v srcu, zaradi katerega je sproščanje amfetaminov sreče polnejše. Izjemni stik trdnih kitar, basa in bobnov ter eksplozivni odrski nastop peljejo vlak užitka suvereno dalje. Nimrodovski hitič Hitchin’ A Ride izpove, da so imeli Green Day tudi v času sivine in začasne krize dovolj žmohta za osvajanje in penetracijo v srca in misli voljne publike, Kerplunk pa ne bi bil tak lep spomin na rano mladost, če ne bi bilo v celoti slišati skladbe o neuslišani ljubezni 2000 Light Years Away. Pomislim še na kaj bolj udarnega in v celoto se prikrade prvi razposajeni vstavek, ki si ga Green Day izposodijo pri kraljih boogie rocka – pri AC/DC. Highway To Hell ne izzveni niti malo posiljeno ali omledno, takoj zatem pa sledi čas za dozo prekurjenih možganov in nespečnosti. Brain Stew! Super suspenzu kitar in basa sledi postopno vklapljanje vseh ventilov, Green Day pa rutinirano peljejo celoto setliste v smeri, katero hočejo sami. In v tem spletu je prostor tako za majhne kikse, predvsem pa za obilne odmerke singalongov, »Ole! Ole! Ole!« pritegnitev, med drugim pa se najde celo čas za igro z odrskimi rekviziti, s katerimi si glavni akterji dajo duška. Med drugim v množico izstrelijo več rol sekret papirja, prve linije poškropijo tako s curki vode kot obdarijo z odrskimi darili, pozornosti pa so s projektili troslojnega ritenpuca deležni celo stanovalci hiš ob glavnem trgu! Dovoljeno je vse! Prepovedi ne obstajajo!
Po St. Jimmyju sledi čas za postopno stopnjevanje in resnične vrhunce večera! Longview privabi na plano drugega letalca, ki priteče na oder, na usta poljubi Billyja ter samozavestno odpoje par verzov, nato pa po malce oklevanja poleti med ljudi. Green Day znajo popeljati če ne do raja pa vsaj do vic koncertne potešenosti, Basket Case pa dokaže, da ima prav vsak od prisotnih ne samo čas, temveč tudi enormno željo po nostalgičnih izlivih svetobolja ter humorne ciničnosti. Kaj lahko vse skupaj še krona in dopolni?
Morda prastara She? Prav slednja se prikrade kot duh preteklosti in da celoti še višjo vrednost, Green Day pa posežejo po novi meri kostumografije, ko pride na oder še s saksofonom oprtani Jason Freese ter velikonočni zajec z uvodnega dela koncerta, publika pa je deležna ska skladbe z albuma Nimrod. King For A Day je izjemno zabaven trenutek poslavljanja pripeljal do faze, v kateri je bilo v rokavih bore malo skritih adutov, po novem odmerku predelav in hommage momentih velikanom preteklosti, Rolling Stones in Beatles s skladbama (I Can’t Get No) Satisfaction in Hey Jude pa se izkaže, da zmorejo Green Day po več kot dveh urah iz sebe iztisniti še več soka in plodnosti. Novejši X Kid je posvečen vsem trdovratnim večnim najstnikom, z verzi »Hey, little kid / did you wake up late one day? / You’re not so young, but you’re still dumb / and you’re numb to your old glory, / but now it’s gone. / I fell in love, / but it didn’t catch your fall. / Then I crashed to a wall / and I fell to pieces on the floor. / Now you’re sick to death. / Bombs away! / Here goes nothing, the shining’s over. / Hey X-Kid, bombs away! / Here goes nothing, the shining’s over and out, / over and out again!« se poistoveti lahko veliko štiridesetletnikov s srcem dvajsetletnika. Če kdo to ve najbolje, so to prav Billy in njegova soldateska odrskih borcev! Po Minority nastopi čas za slovo, a kljub dežju in mrazu zahteva množica še sladki dodatek, kateremu ob pritegovanju in »Ole! Ole! Ole!« krikih pritegnejo tudi dobro razpoloženi fantje iz zasedbe, ki je prerodila Trst in združila mladce in mladenke ter tiste, mlade po srcu, v eno skupno celoto. American Idiot dobi nadgradnjo s skladbo Jesus Of Suburbia, ki ne bi smela manjkati na setlisti, po krhki in slovesu namenjeni skladbici Brutal Love pa je slovo od ljubljencev publike tokrat dokončno.
Težko verjamem, da se je konec maja navkljub kalvaričnemu vremenu lahko prelevil v nekaj čarobnega in enkratnega. Prezeblih kosti, a potešenega srca sem kar lažje sedel v avto ter se odločil za postopno vrnitev po tesnih ulicah, katerim so dominirali policisti in koncertne karavane srečnih obiskovalcev tega prav posebnega koncerta, na slovensko stran meje. Razočaranj ni bilo. Green Day so izkazali svoj primat dobro utečenega koncertnega stroja, ki zmore osvajati tako na ploščah ter malih ekranih, kar pa znajo najbolje, je odrsko garanje, v tem glasbenem mnogoboju pa vsekakor navdušujejo vedno znova in znova! Od ljubljanskega koncerta je minilo že več kot 18 let, pomislim. V tem času sem se postaral in začel siveti, kljub temu pa sem ohranil del srca rezerviranega za nekaj dobrega, sladkega in naivnega. Del srca je ostal vsem skrbem navkljub mlad, po obisku tržaškega zaledja pa je kri postala toplejša, misli lažje, srce pa mlajše za vsaj desetletje če ne več. Tokrat gre vsa zahvala zasedbi, ki poleg raznobarvnih pričesk ter stereotipne garderobe zmore predstaviti svetu še nekaj, kar ne zna vsak – genialnost tistih treh ravno prav postavljenih akordov ter sočna besedila, ki poleg sladkobnosti in navidezne lahkotnosti, skrivajo nekaj več, po to dodatno vrednost pa se je, dragi moji, letom navkljub vredno vračati!
avtor: Sandi Sadar Šoba
fotografije: Nina Ferkolj
Setlista:
1. Intro (Blitzkrieg Bop – Ramones)
2. 99 Revolutions
3. Know Your Enemy
4. Stay The Night
5. Stop When The Red Lights Flash
6. Letterbomb
7. Oh Love
8. Holiday
9. Stray Heart
10. Boulevard Of Broken Dreams
11. Nuclear Family
12. Burnout
13. Hitchin’ a Ride
14. 2000 Light Years Away
15. Brain Stew
16. St. Jimmy
17. Longview
18. Basket Case
19. She
20. King For A Day
21. (I Can’t Get No) Satisfaction / Hey Jude
22. X-Kid
23. Minority
—dodatek—
24. American Idiot
25. Jesus Of Suburbia
26. Brutal Love
