Skunk Anansie znova v Ljubljani in rock koncert koncertov leta 2019!
Lokacija: Ljubljana / CUK Kino Šiška / Slovenija
Datum: ponedeljek, 29.07.2019
Skunk Anansie še tretjič v Sloveniji! Koncert hipoma in že več mesecev povsem razprodan! Evforija na vrhuncu! Bend na dolgi, dve leti trajajoči turneji, posvečeni prvim 25. let delovanja! V lanskem letu je tako izšel tudi koncertni album pomenljivo imenovan kot »25LIVE@25«! Veliko ime, ki je sredi devetdesetih, v času, ko je brit pop obvladoval tržno nišo v glasbenem poslu, s svojo radikalno in neobičajno glasbeno pozo, konkretno zamešalo štrene ter tako v tistih časih nekako rešilo rock, da je ta tudi na MTVju kredibilno plaval nad gladino. Skunk Anansie so rock utrdba. Svoje prve tri studijske albume so prodali do tega dne v preko štiri milijonski nakladi. Bend torej, ki je definitivno zapustil trajni pečat na rock, pa tudi pop zemljevidu sveta. Potem pa nenadoma ugasnil za lepo bero let, da bi se leta 2009 sestavil skupaj ter nanizal še tri studijske albume, nič slabše od tistih iz prvega obdobja, ko so bili Skunk Anansie iskani kot sveže hrustljave vroče žemljice. Postali pa so zrelejši in modrejši seveda! Bend je z napovedanim koncertom v Šiški tako konec letošnjega julija stopil še tretjič na slovenska tla. Prvič so zaigrali konec maja leta 2010 na Gospodarskem razstavišču (MARS festival – recenzija festivala TUKAJ), potem v začetku avgusta leta 2013 na nekdanjem Schengenfestu. Takrat je RockLine raje odjadral na njihov samostojni špil v bližnji Čedad, kjer smo jih 21.07.2013 tudi nazadnje gledali na odru (RockLine recenzija koncerta TUKAJ).
Uvod v koncertni spektakel je pripadel slovenski indie rock zasedbi MRFY. Dejansko bend, ki deluje kredibilno v svojih dejanjih, razvija svojo izpovedno držo in ki, ne glede na krajši staž delovanja, izkazuje, da je temeljen na dolgi kilometrini pridobljenih izkušenj, za katerimi stojijo štirje dolenjski glasbeniki iz Novega mesta. Tomi Zupančič je pred tem »rohnel« surovo in garažno znotraj benda Stara šula, MRFY pa nimajo prav nobene veze z zvokom Motorhead in AC/DC (sicer ne bi bili tako ljubljeni na Valu 202). Namigujem na to, da gre za ekipo, ki je v glasbenem oziru opremljena z znatno širino. Bogat zvok, konkretno podprt z akustičnim opažem, namerno hlipavi, »Bambi-jevski« vokal, po vzoru britanskih indie rock in pa tudi post punk & new wave skupin starih dobrih časov. Zupančič spretno skrbi za nalaganje ter prelivanje zvočnih plasti in atmosferično valovanje oscilirajočih mikrofoničnih zvokov svoje kitare, veliko prostora pa se v sanjavih skladbicah pretežno srednje hitrega tempa odpira bobnom, ki se pohvalijo z dinamično odzivnostjo prehodov. V obilni minutaži tričetrt ure, so MRFY izvedli koncert z odliko skupine čvrstega in izdelanega karakterja in fokusa. Ne izumljajo tople vode, a so v tistem kar počnejo, dobra ekipa, pisana na kožo tistim, ki vam je všeč npr. glasbeni izbor Vala 202. Ravno prav krhki, ravno prav rock, ravno prav pop, ravno prav atmosferični, ravno prav žalostni, ravno prav sladki, pa temni in ravno prav svetli. Vsega malo. MRFY so našli v Sloveniji pravo nišo, to je definitivno in zato uspešno trkajo na vrata slovenskega pop in rock mainstrema.
Ob pol deseti zvečer je prizorišče Kina Šiške dobesedno vsrkalo vase vse obiskovalce. Nobena klima, nobeno hlajenje, nič ni pomagalo. Adrenalinska naglica in razbeljena vročica! Kamorkoli si uperil oči. Vrelo je. Do poslednjega kotička natrpana Katedrala. Noro vzdušje. Dejansko, ko prideš na koncert zasedbe Skunk Anansie, težko ohranjaš vso kredibilnost, ko se lotevaš opisovanja koncerta skupine. Preprosto. Odgovor zakaj je temu tako, je en sam. Deborah Dyer, vsem bolje znana kot Skin! Prvi in neustavljivi magnet orjaške karizme in neverjetne privlačnosti, ki se mu ne moreš upirati
Skunk Anansie so odigrali dve uri dolg koncert nabit s surovo rockovsko držo ter neverjetnim plazom ošiljenih strasti in emocij, ki so publiko zapeljale v metež blaznosti in sladkega delirija. Stanje radosti torej, ki ga dočakaš na koncertih in za katerega nočeš, da bi se kdaj koli sploh končal. Stanje sreče? Nekako tako. In ne. Takrat se namreč ne želiš več vrniti v stanje realnosti iz takšne ekstaze. In Skunk Anansie so v Šiški storili natanko to. Nabito polno prizorišče razprodanega Kina Šiške so odpeljali v svet, v katerem prebivajo le oni. Strasti in čustva pa so bila skozi koncert tako intenzivna, da si jih lahko zgrabil z roko! Brez slehernega lepotičenja.
V uvodnem delu si je Skin seveda privoščila nekaj ekstravagance glamovskih prijemov, a je seveda v nadaljevanju skozi prve tri komade kaj hitro odvrgla s sebe »štoraste« kose konfekcije. Že uvodoma si je privoščila prvi izlet med publiko, ko je nekaj časa stala na ograji, ki je ločevala oboževalce od foto pita in odra ter vestno opazovala kakšna je situacija, potem pa se ulegla s hrbtom na roke zgoščene publike. To je storila še nekajkrat med koncertom. Gre za ustaljeni trik, ki vedno vžge, prodornost te pevke pa je izjemna tudi po plati, da je neverjetno gibčna in v svoji elastičnosti dobesedno stesana do meje prave atletske telovadke. Ves čas je tekala z leve na desno, pri čemer se je vneto držala pročelja odra, hkrati s tekanjem pa prepevala z neverjetno rušilno intenziteto. Neverjetna koncertna forma torej. Ne, tu niso bila nikakršna poživila v igri, vse je delovalo povsem pristno in naravno, na kar zna ob takšni ekstraterestrični superiornosti, človek zlobno pomisliti. Karizmatična pevka je dejansko sama peljala cel koncert, ko je skrbela za šov teater tudi s posrečenimi komentarji v premorih in fantje, pa čeprav gre za odlične glasbenike, so ob njej delovali kot hvaležni statisti, čeprav še zdaleč temu ni bilo tako. Na metalskih koncertih se na takšnih koncertih v Kinu Šiška navadno drsaš po politem pivu, no tega večera pa je bilo po tleh obilje posutih plastičnih slamic in olupkov limet. Hja, tudi to priča o povsem drugem profilu publike, glede na tisto, ki je vsega dan prej na taistem prizorišču gledala koncert Queensryche in Firewind (RockLine recenzija koncerta TUKAJ). Seveda je bilo na spregledu tudi nekaj »mavričarjev«, pa tudi nekaj »toplih« punc. Skratka, pisana druščina »v glavi osvobojenih«!
Skupina je po pričakovanju zgradila izjemno plazovit in rušilen zvok, ki ga je vzdrževal izkušeni Martin »Ace« Kent na svojih kitarah, medtem ko sta fantastično ritmično ogrodje soustvarjala basist Richard “Cass” Lewis in podivjani bobnar Mark Richardson. Repertoar je bil silno dobro uravnotežen. Polovica skladb je pripadala prvim trem albumom na čelu z razvpitimi hiti ter najbolj priljubljenimi skladbami, kot Charlie Big Potato (uvod koncerta, ki ga bend danes igra posebej strupeno in nebrzdano za razliko od izvirne verzije), pa naprej Hedonism (Just Because You Feel Good), Twisted (Everyday Hurts), Brazen (Weep), Yes It’s Fucking Political, pa All in the Name of Pity I Can Dream, Intellectualise My Blackness, Weak, Little Baby Swastikkka (v drugem dodatku), ki sta ji v prvem dodatku delali družbo pričakovana Skank Heads ter vse do izvedbe med koncertom močno pogrešana uspešnica Secretly, tu so bile tudi Cheap, Honesty ter nič manj obvezna You’ll Follow Me Down. Predvsem je navdušila poteza, da je bend vključil dve novi avtorski stvaritvi v repertoar. Takšni, ki bosta šele vpeti na novi, prihodnji studijski album skupine in sicer This Means War in What You Do for Love. Obe odigrani v zadnjem delu koncerta. Od novejših skladb sta iz »Anarchytecture« našli pot v repertoar Love Someone in Else Without You, z albuma »Black Market« I Believed In You ter iz albuma »Wonderlustre« God Loves Only You in My Little Boy. S “Smashes And Thrashes” so Skunk Anansie v zaključnem delu zaigrali Tear The Place Up.
Koncert odigran v najvišji možni prestavi. Od prve do zadnje sekunde. In zahvaljujoč neverjetni Skin, človek težko zbere pravo mero vseh superlativov v takšnem opisu, da z njimi slučajno ne bi deloval, kot da pretirava. Skin se je med koncertom vključila tudi v vlogo spremljevalne kitaristke, opravila manjši teater s tereminom, tolkla po orjaškem kotlu, v zaključnem delu pa po pričakovanju opravila sprehod med publiko povsem do mešalne mize, potem pa se ulegla na roke obiskovalcev, ki so jo ponesle preko cele dvorane nazaj do odra.
Dve urni šus s Skunk Anansie v Kinu Šiška bo verjetno izmed koncertnih dogodkov na klubski ravni ter ravni zaprtih dvoranskih prizorišč (primerjave so povsem umestne tudi s koncerti v Areni Stožice, Križankah in Hali Tivoli) gotovo šel v anale, kot eden najboljših koncertov, ki so se zgodili na tleh Slovenije v letošnjem letu. Ves karakter skupine, ki stoji za izrednim opusom je tega večera zasijal v vsem svojem izpovednem bistvu. Globlje od tega ne gre. Po koncertu so Ace, Cass in Richardson takoj »leteli« do mize z uradnimi spominki, kjer so se slikali s feni in delili avtograme. Rajanje v Šiški še ni ugašalo. Bil je torej eden tistih večerov, ki jih zlepa ne pozabiš, na katerem te je nepretrgoma razganjalo od vseh mravljincev in na katerem se je nenehno ježila dlaka, kar je zgolj potrjevalo, da so Skunk Anansie z izjemno in edinstveno Skin, dostavili s tem fantastičnim koncertom tisto največ, po kar prideš na koncert. Razgalili so svojo dušo in srce, očarali svoje oboževalce in jim dostavili najlepši koncertni spektakel, ki je ne le presegel, pač pa preprosto moral preseči vsa pričakovanja! Koncert torej, o katerem se bo še dolgo govorilo.
Fotografije: Nina Grad
Besedilo: Aleš Podbrežnik