Lokacija: Pordenone / Parco San Valentino / Italija
Datum: torek, 16.07.2019
Letošnja izdaja Pordenone Blues festivala, ki je že 28. po vrsti, je v italijanski Pordenone zanesla slovitega kitarista, inovatorja in ne nazadnje, vrste glasbenega pionirja, velikega guruja kitarske obrti Stevea Hacketta, za katerega ni treba posebej poudarjati, da se je v sedemdesetih letih prejšnjega milenija proslavil kot prva kitara progresivnorockovskih velikanov Genesis, s katerimi je soustvaril orjaški in neizbrisen glasbeni masiv velikih klasik rocka. Steve Hackett je izmed članov te orjaške glasbene utrdbe ostal v post milenijskem obdobju gotovo najbolj kreativen in ustvarjalen umetnik, ki je v nenehnem artističnem pogonu. Letos je znova izdal svoj novi studijski album »At the Edge of Light« (RockLine recenzija TUKAJ). Hackett je navkljub zrelim letom, s katerimi se naglo približuje izpolnitvi sedmih križev, še vedno umetnik, ki redno izdaja odlične studijske albume in sicer v časovnih presledkih dveh do treh let. Idejno torej nikakor ne presahne. Niti koncertno ne. V primerjavi z njim, so njegovi nekdanji Genesis pajdaši pravi kreativni in koncertni »lenuhi«. Potuho za to pa jim za razliko od marljivega Hacketta, daje seveda pozicija neprimerno uspešnejših glasbenih zaslužkarjev.
Poleg tega, da je Hackett letos povil novi studijski album, si je omislil koncertnega praznovanja dveh obletnic. V letu 1973 izdanega Genesis albuma »Selling England By The Pound« in v letu 1979 izdanega svojega tretjega studijskega albuma »Spectral Mornings«.Oba izdelka sodita med Hackettove osebno najljubše (Genesis in samostojne) studijske stvaritve. Tako se je odločil da bo na novi turneji izvajal koncert v dveh delih in sicer v prvem najbolj pečatne trenutka albuma »Spectral Mornings« in predstavil novi album, po vmesni 20. minutni pavzi, pa v drugem delu odigral celoten Genesis album “Selling England By The Pound”. Z obveznim dodatkom vred seveda.
Ta dan je bil res nekaj posebnega. Ni ga spremljal zgolj mesečni pojav polne lune, pač pa je luna v svoji polnosti doživljala tudi mrk. Mrk se je začel ob 22.01 in dosegel svoj vrhunec ob 23.30, koncert pa se je pričel ob 21.15 ter bil sklenjen ob 00:00. To pomeni, da je luna s svojo čarobno močjo gotovo vplivala na samo intenzivnost koncertnega dogodka in mu dodala posebno noto. Prizorišče parka San Valentino je bilo zelo zgledno obiskano.
Steve Hackett se v letošnjem poletju znova mudi na kar lepem številu koncertov na tleh naše zahodne sosede, kjer po njegovih besedah tudi vselej najraje nastopa. K sreči se je pri tem znova ustavil dovolj blizu slovenske meje. Zato se novemu obisku enega izmed njegovih aktualnih koncertov, kjer je v Pordenonu nastopil tudi že leta 2014, nikakor nismo mogli odreči.
Steve Hackett je za novo turnejo, na kateri se mudi že od letošnjega aprila dalje, nekoliko prilagodil ekipo spremljajočih glasbenikov, iz katere sta zaradi preobilice zadolžitev izpadla, basist Nick Beggs (The Mute Gods, Kaja Goo Goo, Steven Wilson) katerega je zamenjal Jonas Reingold (The Flower Kings) ter bobnar Gary O’Toole, ki ga je nadomestil Craig Blundell (Steven Wilson), medtem ko zaokrožujejo kitaristovo spremljevalno zasedbo še naprej ustaljena imena ekipe, to so: Rob Townsend (pihala, tolkala), Ned Sylvain (vokal) ter Roger King (klaviature).
Natanko ob deveti uri in petnajst minut je legendarni kitarist pozdravil občinstvo, ekipa pa se lotila enega najmočnejših kreativnih trenutkov ne le albuma »Spectral Mornings«, pač pa Hackettove celotne kariere, to je nepozabne Every Day, s katero je Steve od nekdaj zelo rad odpiral svoje koncertne nastope tudi preteklih turnej. Zvok od prve sekunde dalje, kot bi ga sanjal. Odlična ritem naveza, kjer je Reingold do potankosti ovekovečil značilno rožljavo prodorni Rickenbecker zvok stare šole progresivnega rock pionirstva, ob raznobarvni in domiselni igri bravuroznega Blundella ter utečenih mojstrih Townsenda ter Kinga, soustvarjajo ob obligatnem zvoku Hackettove kitare, mistično, jedrnato in na moč pečatno razpoloženje, ki v izplenu atmosfere, pošilja mravljince vzdolž hrbtenjače. To vzdušje dosega že uvodoma svoj vrhunec seveda v eni najlepših solaž, ki so bile ustvarjene nasploh v eri rocka in rolla in ki predstavi na enem mestu vse unikatno mojstrstvo neverjetne finomehanike edinstvenega kitarskega genija, kakršen je gospod Hackett. Kdo je definiral taping in od koga se je učil Eddie Van Halen? To izveste mdr. prav v tej skladbi. Edinstven in hipoma prepoznaven zvok ezoterične kitare, ki polno vibrira ob podpori sustain efekta. Vokal Hacketta, ob spremljavi ostalih glasbenikov, predvsem Neda Sylvaina, je tako kot vselej, znova skrbno podprt z dodatnimi efekti, tudi vokoderjem, kar krepi svojevrstno v mistiko in ezoteričnost zazrto atmosfero. Prvi del je bil sicer podrejen najbolj prodornim trenutkom nepozabnega »Spectral Mornings«, kjer je, kot omenjeno enega vrhuncev odnesel nepozabni solo uvodne Every Day, a se je ob tem mojster Hackett dotaknil tudi novega albuma »At the Edge Of Light«, ko je zapovrstjo nanizal tri točke iz njega. Bolj udarne narave, med katerimi je prednjačila seveda buditeljska in vihrava Under the Eye Of The Sun. Hackett je razveselil svoje občinstvo, ki je skozi leta seveda postalo sivolaso (upe je vzbujal pogled na tri mladeniče iz Slovenije v prvi vrsti), zlasti z integracijo trenutkov, ki jih dolgo, dolgo ni izvajal na set listi. Zlasti to velja za točke The Virgin and The Gypsy, instrumentalno Tigermoth ter The Red Flower of Tachai Blooms Everywhere. Izjemna uglasitev, zvok in izvedba. Kreacija svojevrstnega glasbenega sveta, ki te posrka hipoma vase. Kot vedno Hackett ni pozabil vpeti izvrstne naslovne skladbe svojega kultnega albuma, ki je ob Every Day, prinesla novo razburljivo izkustvo ob katerem so se ježile dlake, prvi del, trajajoč 50. Minut, pa je sklenila Clocks – The Angel Of Mons. Skladba torej, ki jo je Hackett rad vključeval v zaključne dele repertoarja preteklih turnej.
Po dvajsetminutni pavzi je Ned Sylvain zavzel skorajda dominantno pozicijo. Prelevil se je namreč v Petra Gabriela, Hackett pa je s tovarišijo pričel izvajati Genesis klasiko »Selling England By The Pound«. Sylvain, ki se ob tej priložnosti ni pozabil teatralno našemiti po vzoru svojega slovitega predhodnika, je že uvodne vokalne linije Dancing With The Moonlit Knight, ki so zapete v a capella režiji, zadel neverjetno posrečeno. Pravzaprav brezhibno. Njegov barvni ten je neverjetno podoben Gabrielovemu, se pravi izvirnemu in Hackett je v tem pevcu našel res kredibilno rešitev, za re-interpretacijo prav vseh Genesis klasik, ki so nastale v času, ko je pri skupini prepeval Peter Gabriel.
Skozi koncert ni bilo zaznati, da bi kdo zgrešil kak ton, ali da bi bil manj suveren v izvedbi. Hackett je v svojem slogu nekajkrat odhlačal na stran, da si namaže roke s »smukcem«, kar vedno počne z namenom, da mu ne drsi med igro. Posamezne dele skladb je bend nekoliko osvežil v aranžmajih. Kjer stoji flavta Gabriela, jo nadomešča lahko tudi soprano saksofon Roba Townsenda. Slednji je vpel na eni izmed točk pravi jazzovski vložek na tenor saksofonu, ki ga izvirnik ne pozna, prav tako ni bilo mogoče pričakovati, ne zahtevati od Sylvaina, da bi bil slučajno popolna Gabrielova kopija, saj je prilagajal zlasti višje in najvišje vokalne linije. Posebej podaljšana in dodatno razgibana v osveženih aranžmajih je bila izvedba I Know What I Like (In Your Wardrobe). Sylvain je prepričal da gre za vrhunskega vokalista zlasti v vokalno zahtevnejših točkah, kot sta More Fool Me in še posebej v izjemni izvedbi zahtevne The Battle Of Epping Forest, ki je prinesla enega vrhuncev izvedbe kultnega Genesis albuma. Tu je neoklasično koprneča »medievalna« After the Ordeal, kjer prevaja Hackett svojo čutnost izdelane finomehanike in osrečuje vse, ki so nemara tokrat pogrešali Horizons. Firth Of Fifth ostaja poglavje zase, kot epska simfonija, po samem pristopu komponiranja in seveda neverjetni atmosferični grabežljivosti, ki jo sproža njena izvedba. Aisle of Plenty je tu, ki v izhodu sklene v slovo vodilni motiv uvodne Dancing With The Moonlit Knight. »Selling England By the Pound« se polagoma preveša v svoj zaključek. Prehitri konec. Vendar je mojster Hackett dostavil na rep še eno presenečenje. Izgubljeno točko iz časov nastajanja tega albuma, ki ni našla svojega prostora na album imenovano Deja Vu. Komad sta napisala Peter Gabriel in Steve Hackett. Slednji je komad prvič posnel za kompilacijo »Genesis Revisited I.« leta 1996, pri čemer je na vokal vskočil v studio nepozabni Paul Carrack. Izjemna točka. Vrhunski zaključek. Drama teater, koprneča melanholija, mistika, keltski melos, vibrantnost podprta s šelestečim zvokom melotrona. Grandiozno.
Vendar pa sledi za tem skok na »A Trick Of The Tail« album in uvodno Dance On A Volcano, ki znova požene kurjo polt, publika nori od navdušenja. Roke so v zraku. S to točko se je bend poslovil v zakulisje, a se po nekaj minutah vrnil na oder. Huronsko navdušenje ni pojenjalo. Po tihem pričakovanju, je ekipa ostala pri »A Trick Of The Tail« in odigrala še »drugi del uvodne skladbe albuma«, to je sklepne Los Endos, v katero so Hackett in tovarišija vpeli dele točk Myopya ter Slogans. Vrhunski finalni krešendo edinstvenega Genesis teatra v režiji neverjetnega Stevea Hacketta.
In kot vedno. Ob koncu jemlje sapo spoznanje neverjetnega približka originalu, ki ga ustvarja mojster Hackett in njegova tovarišija skozi magijo izvedbene perfekcije. Mnogim so tega večera privrele solze na oči ob vseh intenzivnih občutjih in emocijah, ko je Steve Hackett z magijo prebujal v kotičkih njihovih duš čase, ko so kot najstniki poslušali progresivni rock na čelu z Genesis in sanjali svoje sanje.
Steve Hackett ostaja vrhunski, edinstven in enkraten glasbeni heroj, ki s svojo neusahljivo slo po igranju in ustvarjanju, z neverjetno kredibilnostjo, ohranja pri življenju zimzeleni svet Genesis glasbe. Neponovljivi vrač. Upajmo, da mu usoda nameni še mnogo let kreativni navdih in obilo volje ter energije, s katero nas vsako leto vedno znova in znova osrečuje. V koncertnem in ustvarjalnem smislu!
avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik
Setlista:
“Steve Hackett Solo” (prvi del)
1. Every Day
2. Under the Eye of the Sun
3. Fallen Walls and Pedestals
4. Beasts in Our Time
5. The Virgin and the Gypsy
6. Tigermoth (Instrumental)
7. Spectral Mornings
8. The Red Flower of Tachai Blooms Everywhere
9. Clocks – The Angel of Mons (Craig Blundell bobnarski solo)
“Selling England by The Pound” (drugi del)
10. Dancing With the Moonlit Knight
11. I Know What I Like (In Your Wardrobe)
12. Firth of Fifth
13. More Fool Me
14. The Battle of Epping Forest
15. After The Ordeal
16. The Cinema Show
17. Aisle of Plenty
18. Deja Vu
19. Dance on a Volcano
—dodatek II.—
20. Los Endos (vključeni deli skladb Myopya ter Slogans)
