Lokacija: Zagreb / ŠRC Šalata / Hrvaška
Datum: sreda, 03.07.2019
Whitesnake. Novi album, nova turneja. Legende svetovnega hard rocka, za katere smo menili že pred več kot desetimi leti, da se nahajajo verjetno na poslovilni turneji, ali vsaj eni zadnjih turnej, se ne predajajo. Ne predaja se njihov ultimativni poglavar, karizmatični in neusahljivi David Coverdale, ki vozi mašinerijo dalje. Bend je v letošnjem maju izdal še en studijski album, novi studijski album imenovan »Flesh & Blood« (RockLine recenzija TUKAJ), ki je znova zelo dober dosežek in opravičuje status velikega imena skupine na svetovnem zemljevidu rocka. Bend je v sveženj novih evropskih koncertnih nastopov pritaknil tudi prihod v Zagreb, kjer je napovedal nastop na odprtem prizorišču ŠRC Šalata.
Za predskupino si v dani situaciji boljše izbire preprosto nismo moglo zaželeti. Zagrebčani Animal Drive, so stopili na oder natanko ob osmi uri zvečer, »podnevi« torej in v dobre pol ure odigrali izreden koncert. Skupina je stopila na oder, kot je v enem izmed nagovorov publiki povedal vokalist Dino Jelušić, na podlagi izrecne izbire oziroma povabila samega presvetlega Coverdalea in njegovih Whitesnake. Skupina deluje od 2017, vendar gre za kvintet sestavljen iz neverjetno izkušenih glasbenikov, ki jim poveljuje izreden vokal Dina Jelušića Bend je v lanskem februarju povil studijski prvenec »Bite!«, v letošnjem letu pa novi EP »Back to the Roots«. Da gre za skupino izrednega kova, potrjuje sklenjena pogodba za založbo Frontiers Records, kar je referenca,ki naravnost pove, da s to skupino ni prav nobene šale. Potentni mladi žrebci željni dokazovanja, ki kipijo od prebitkov testosterona in vse visoko oktanske voltaže, so se hipoma »razleteli« po odru in dokazali, da so že vešči obvladovanja tudi večjih koncertnih prizorišč. Res, da je s svojim talentom in bravurozno vokalno eksekucijo, kot tudi siceršnjo odrsko predstavo, prevzemal pozornost izvrstni Jelušić, ki prepeva mimogrede celo pri Trans Siberian Orchestra, pa je treba izpostaviti odličen »gear«, ki ga uporablja preostanek skupine. Kitarski rifi so dobesedno hrustali, ko je odzvanjalo njihovo grmenje skozi odlično ozvočenje (govorim za predskupino odlično ozvočenje) ter sami po sebi in po vzoru velikega magnetizma, privlačili rockerska srca k sebi. Navito rožljavi bas v linijah, besnenje za bobnarsko utrdbo in Hammond zvok , ki je krepil samo sočnost in prodornost krepkih in hitro zapomljivih motivov, ki grabijo s prve. To je bend, ki nosi v sebi nekaj več, kot le ježo po goli hard rock recepturi. Ni jim tuje niti občasno sinkopiranje ritmov (prehod v The Look, sicer neverjetno domiselni priredbi Roxette izvirnika), kar namiguje, da je ekipa tudi po tehnični plati izredno dobro podkovana, čeprav seveda in nad vsem sledi apostolatu grabežljive muzikalične prodornosti s popadljivimi refrenskimi napevi v središču pozornosti. Adrenalinska naglica skupine! Kot bi stopil na mravljišče rdečih mravelj in jih razbesnel! Ritual se je moral skleniti v pol ure. Bend je vmes pritaknil torej tudi priredbo zasedbe Roxette, ki jo lahko slišite na novem EPju ter odigral najboljše trenutke studijskega prvenca ter dodal tudi skladbo odpeto v hrvaškem jeziku. Druženje, ki je hipoma minilo in roko na srce, avtor tega prispevka je skušal že dalj časa ujeti Animal Drive na odrih, pa mu je to v Zagrebu le končno uspelo. V najboljši možni luči.
Razvoj dogodkov je potekal res po vzoru ustaljenih nemških modelov koncertne organizacije, kjer ne sme iti prav nič narobe. In tudi ni šlo! Tako se je šov velikih Whitesnake pričel točno ob napovedani, to je deveti uri (zvečer). Prva sta stekla na oder (oba z desne) Tommy Aldridge za bobne in Reb Beach na kitarsko pozicijo, le kanček kasneje za njima je istočasno z Joelom Hoekstro in Michaelom Devinom, ki sta šla z leve na oder, v center stopil veliki David Coverdale! Ta je ob korakanju do odrskega pročelja v znak navdušenja teatralno na široko izbuljil oči ter pokril z roko usta, ko se je razgledoval po nabitem prizorišču zagrebške Šalate. Tako tribune kot sam parter, sta bila odlično obiskana, obetalo se je pravo praznično maševanje rockerjev in rockeric. To je naš četrti obisk Whitesnake na Hrvaškem in na njihovih koncertih na tleh naše južne sosede od nekdaj vre kot v parnem kotlu, toliko temperamenta sproža tukajšnja publika in nasploh sama nabita prizorišča.
Uvodni del je naglo odkatapultiral publiko v delirij. Kaj ne bi? Zaporedni trojček udarnih katalizatorjev v režiji izvedbe Bad Boys ter Slide It In, ki jima je sledila nasploh grabežljiva Love Ain’t No Stranger, je takoj dosegel svoj namen, da je pričela publika Davidu jesti iz roke. Whitesnake so sekstet, ob Coverdaleu res izkušena škvadra preostale peterice, vsako ime v ekipi govori samo zase, je pa »Flesh & Blood« prvi pravi studijski album tudi za Joela Hoekstro (ex Night Ranger), ki je pred časom skoraj štirih let, zamenjal prezaposlenega Douga Aldricha (The Dead Daisies,…). Sredi julija 2016 so Whitesnake nastopili še tretjič v Ljubljani in koncertni repertoar od takratne turneje, pa do aktualne ni bistveno spremenjen. Dejansko je Coverdale nadomestil le nekaj takratnih točk, s svežimi avtorskim skladbami albuma »Flesh & Blood«, sicer pa vrstnega reda komadov koncertne liste ni spreminjal.
Koncert skupine je trajal slabo uro in pol. Coverdale je pri svojih zrelih letih na odru še vedno pravi mali vražiček in neotesani pobalin, ki se vseskozi igra s stojalom za mikrofon, ga meče visoko v zrak, ko koketira s publiko. Je bil, je in ostaja velik šarmer. Ne more iz svoje kože. Pootročena rockerska legenda. In to mu neverjetno pristoji. Kljub temu, da so njegove glasilke že davno tega pokazale svojo skrhanost, je Coverdaleov odrski šov, s samo orjaško karizmo glasbenika, tisti faktor, ki še vedno bistveno prispeva, da lahko vsak koncert skupine tudi v letu 2019 označimo za svojevrstni hardrockovski spektakel. Tudi zavoljo Coverdaleove nezlomljive dolgoživosti, ki ne kaže znakov umirjanja. Mož in njegova ekipa preprosto polnokrvno uživajo. Sproščeno in kipeče. Od prve do zadnje sekunde slehernega koncerta.
V zvoku so bile občasno le klaviature Michelle Luppija kanček »potuhnjene«, a to niti ne preseneča, saj grmita kitari Hoekstre in Beacha preko vseh meja, ko gradita glavnino strupeno rušilne zvočnosti »pomlajenih« Whitesnake, ki s Coverdaleom od leta 2003 še naprej doživljajo renesančno preobrazbo. Ker Coverdale, kot stari in prekaljeni lisjak, dobro ve, da je njegova vokalna zmogljivost za njegova leta omejena, je srednji del koncertov praviloma namenjen daljšim solo točkam, ki pa so prav tako svojevrstni atraktant, do katerega ne gre izkazovati prav nobenega ravnodušja. Najprej sta tako kurila občinstvo vsak s svojim solo šovom Reb Beach, ki ga je Coverdale zelo iznajdljivo predstavil za ta koncert, kot »Zag-Reb Beach«, ter za njim Joel Hoekstra. Za finale sta se postavila z ramo ob rami in izpeljala skupno zaključno melodijo. Na oder se je vrnil Coverdale, bend je odigral krajšo, novo, porogljivo in popadljivo Shut Up & Kiss Me, potem pa je naslednjih deset minut pripadlo Tommyju Aldridgeju, znamenitemu bobnarju, ki je previharil vse ere rocka in je njegov staž daljši od Coverdaleovega. Aldridge, kot pravi bobnarski unikat, seveda ni pozabil dostaviti vložka, v katerem klofuta z golimi rokami po bobnarski utrdbi. Ostaja dobesedno nora in utrgana odrska žival, ki se strga z okovov hipoma, ko mu daš na voljo prostor. Noro bobnanje. Ne gre prezreti vložkov Luppija in Devina, ki perfektno krijeta v višjih in najbolj visokih legah, vokalne omejitve Davida Coverdalea, ko odlično razbremenjujeta legendarnega vokalista. Coverdaleova četa je namreč sestavljena tudi iz odličnih spremljevalnih vokalistov, ne le instrumntalistov, ki z izjemo Aldridgeja, zelo pazljivo, spretno ter vešče harmonizirajo Coverdalove vodilne vokalne linije.
Po bobnarski solaži, je sledila Is This Love. Cela Šalata se je prelevila v morje mobilnih svetilnikov, punce so »pritisnile« v prve vrste in vročica je še narasla. Ob tem komadu se zaveš zakaj so Whitesnake res veliki. Prav v tistem trenutku, ko začutiš takšno povratno reakcijo publike. Ko se vsem utrga, ko se srca odvežejo, čustva odpnejo, ko ni več prav nobenih zavor. Šalata se je preprosto prelevila v brezmejno rajanje in kumulus samih pozitivnih vibracij in občutij. Trenutek torej, ki ti dejansko poplača ves koncertni obisk. Ta kemična magija, ki jo vzpostavi bend s publiko. To je tisto. Glavno. Obenem je bilo jasno, da izvedba tega komada pomeni le eno. Koncert se je prevešal v svoj zaključni del, ki ga je nekoliko podaljšala Give Me All Your Love, a ko je bend iztisnil še zadnje atome moči iz publike, ko se je lotil huronskega hita Here I Go Again, je bilo jasno, da smo pri koncu koncerta.
Brez posebnega, bistvenega dramatiziranja odhoda z odra, je bend v dodatku seveda privarčeval znova eno najboljših kompozicij, ki so bile ustvarjene in posnete v post Marsden-Moody eri delovanja skupine. Željno pričakovano Still Of The Night, ki jo vodi eden najmarkantejših vodilnih kitarskih rifov v povesti rocka in rolla. Prav v tej zadnji skladbi večera, je bend dosegel tudi to, da se je ulilo z neba. Celo popoldne so se nabirali oblaki in po plohi je dišalo ves čas med koncertom. A publike to sploh ni zmotilo. Pravzaprav je hvaležno hladilo prevrete glave. Še zaključek, teatralni zaključek in bend se želi posloviti od publike. Pravim želi. Hoekstra je že pobral trzalice s štenderja, da jih razmeče med publiko, Aldridge je že vzel zamah, da vrže bobnarske palčke, pa je oba odločno ustavil avtoritativni Coverdale.
Torej? Da. Zagrebški koncert bo očitno na tej »Flesh And Blood« turneji znova postal posebna zgodba. Bend je namreč še enkrat poprijel za instrumente. Samo za ta nastop. Očitno je bilo Coverdaleovo navdušenje nad povratno energijo publike in prizorišča, tako veliko, da je zaukazal svoji ekipi odigrati Deep Purple klasiko Burn. Samo v Zagrebu torej. Na vseh preteklih koncertih te turneje, so Whitesnake namreč sklenili vsak koncert s Still of the Night (tudi na svojih rodnih tleh Britanskega otočja). Ganjeni Coverdale je ob koncu zalagal publiko z laskavimi besedami zahval in priznanja, ter ni pozabil teatralno pribiti še svojega: »Stay safe and well« (med koncertom ni manjkal seveda niti pričakovani uvodni: »Here’s a song for ya!«).
Skratka. Veliki lisjak se je s svojo ekipo še enkrat prefrigano izmazal iz vseh pasti, ki jih prinaša nevidno preštevanje let, s predstavo zadržal vso svojo kredibilnost, moč in predanost rock’n’rollu ter dokazal, da je ni opcije, ki bi ga pripravila, da razmišlja o slučajni glasbeni upokojitvi. Nepozaben dogodek torej. Naj traja ta avantura. Še na mnoga leta. To je najmanj kar lahko zapišem. Z vsem spoštovanjem do velikega Davida Coverdalea, njegove ekipe ostro nabrušenih in iztesanih glasbenih virtuozov, ki jo seveda spremlja zimzelena vrednost neminljive glasbene odličnosti diskografske zapuščine Whitesnake!
avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik
WHITESNAKE setlista:
nasneti uvod: My Generation (The Who)
1. Bad Boys (vključen del skladbe “Children of the Night”)
2. Slide It In
3. Love Ain’t No Stranger
4. Hey You (You Make Me Rock)
5. Slow an’ Easy
6. Ain’t No Love in the Heart of the City (orig. Bobby “Blue” Bland)
7. Trouble Is Your Middle Name
8. kitarski duel
9. Shut Up & Kiss Me
10. bobnarski solo
11. Is This Love
12. Give Me All Your Love
13. Here I Go Again
—dodatek—
14. Still of the Night
15. Burn (orig. Deep Purple)
nasneti izhod: We Wish You Well
