Datum izida: 01.02.1974
Založba: EMI Records
Produkcija: Tony Visconti
Dolžina: 46:17
Zvrst: glam rock
Ocena: 7/10
Leta 1974, ko je izšel deveti studijski album legendarne angleške skupine T. Rex, z nenavadnim naslovom ovenčani »Zinc Alloy and the Hidden Riders of Tomorrow« (s podnaslovom »A Creamed Cage in August«), je bila glamrockovska manija, katero so začeli prav Marc Bolan in tovarišija, že v precejšnjem zatonu. Enako je veljalo tudi za Bolanove T. Rex, ki so tedaj počasi začeli izgubljati popularnost in medijsko naklonjenost.
Za artistični in komercialni zaton, ki se je zgodil v obdobju nastanka »Zinc Alloy and the Hidden Riders of Tomorrow« je bil vsaj delno odgovoren Bolan osebno, ki se je začel čedalje bolj vmešavati v delo dolgoletnega producenta Tonya Viscontija za katerega je bil ta album zadnje sodelovanje s T. Rex. Od klasične T. Rex zasedbe so bili tu še vedno tolkalist Mickey Finn, Steve Currie na basu in Bill Legend, pridružila pa sta se jima Danny Thompson na dvojnem basu in B. J. Cole na steel kitari. Veliko večjo vlogo so v T. Rex glasbi po novem dobile spremljevalne pevke med katerimi je izstopala temnopolta Gloria Jones, ki je kmalu postala Bolanova žena.
Na »Zinc Alloy and the Hidden Riders of Tomorrow«, ki je bil še bolj usmerjen v soul od svojega predhodnika, je Bolan s samo polovično uspešnostjo poskušal nadaljevati z eklektično mešanico glam rocka, soula in funka, ki je zaznamoval izvrstni predhodnik »Tanx« (1973), vendar je kot celota album na več mestih zvenel precej prazno, medtem ko je bila večina del na albumu pod običajnimi T. Rex normami. Otvoritveni soul dražilec »Venus Loon« sicer ni bil napačen dosežek in je dajal upanje, da bo album vsaj približno na podobni kakovostni ravni kot predhodnik, a že v nadaljevanju postane kristalno jasno, da temu ne bo tako.
»Sound Pit« se je večinoma opiral na močne ženske spremljevalne vokalne harmonije, medtem ko se je ob poslušanju Bolanovega petja občasno zdelo kot, da s srcem ni bil več pri stvari. Popolnoma zgrešene skladbe kot je bila »Explosive Mouth« so komajda vredne omembe. Na »Galaxy« je Bolan vendarle uspel ustvariti dokaj posrečen križanec med glamom in soulom, kjer vnovič najbolj navdušijo eterična ženska večglasja. Nekoliko mračni in napol avtobiografski »Change« dobro odraža tedanje Bolanovo precej moreče in izpraznjeno emocionalno stanje.
»Nameless Wilderness« je primer skladbe z dobrim potencialom, ki pa je kot celota, predvsem zaradi preveč posiljenih vokalnih harmonij, žal izpadla pretirano razglašeno. Z bogatimi simfoničnimi aranžmaji ovenčani ter z okusnimi ženskimi napevi prežeti »Teenage Dream«, ki je bil eden izmed ne prav pogostih svetlih trenutkov tega albuma, se je Bolanu posrečilo ustvariti eno izmed redkih T. Rex klasik, ki so nastale v njegovem poznejšem ustvarjalnem obdobju. Nekoliko trše naravnani »Liquid Gang«, skorajda popolni soul izliv, je vseboval še kar zanimivo vokalno ‘kreganje’ med Bolanom in pevkami.
»Carsmile Smith & the Old Gang« poleg običajnih soul trikov na čelu s prelestnimi ženskimi večglasji in krasnimi simfoničnimi aranžmaji vsebuje sijajno kitarsko solažo in sodi med boljše trenutke tega albuma. Venček iz dveh medsebojno povezanih del, »You’ve Got to Jive to Stay Alive-Spanish Midnight«, je zbudil mešane občutke, medtem ko je bil »Interstellar Soul« spet bližje temu kar je Bolan ustvarjal v svojih najboljših časih.
Tudi »Painless Persuasion V. The Meathawk Immaculate« je bil dokaz, da je imel Bolan, ki je tu navdušil z eno izmed svojih boljših pevskih predstav in iskrivo kitarsko solažo, na zalogi še vedno nekaj dobrih idej. Manj posrečeno je izpadel pretirano razglašeni »The Avengers (Superbad)«, kjer so ženska večglasja v celotnem kontekstu izpadla nadležno. »The Leopards Featuring Gardenia and the Mighty Slug« se Bolan ob eterični ženski vokalni spremljavi prek surealističnega besedila, kjer se mešata znanstvena fantastika in psihadelične sanjarije, vrne k svojim poetičnim začetkom iz obdobja Tyrannosaurus Rex kar je odražal tudi izjemno dolg naslov tega albuma.
Ob izidu »Zinc Alloy and the Hidden Riders of Tomorrow« je postalo jasno, da je Bolana začela zapuščati njegova ‘ustvarjalna muza’ in da se T. Rex obetajo precej bolj naporni časi. Album sicer ni ni bil brez občasnih imenitnih trenutkov, ko je spet zasijala nekdanja magija vendar je v primerjavi z odličnim predhodnikom »Tanx« predstavljal precejšnje razočaranje. Tedaj je Bolan zabredel v težko ustvarjalno krizo, obenem pa je začel trpeti za ‘Elvisovim sindromom’. Različne oblike odvisnosti in odvečni kilogrami so se nabirali kot za stavo, pravega ustvarjalnega navdiha pa ni bilo od nikoder. Nič čudnega da se je ob izidu naslednjega albuma, povsem podpovprečnega »Bolan’s Zip Gun« (1975), zdelo, da je T. Rex odbila poslednja ura.
Avtor recenzije: Peter Podbrežnik
1. Venus Loon
2. Sound Pit
3. Explosive Mouth
4. Galaxy
5. Change
6. Nameless Wildness
7. Teenage Dream
8. Liquid Gang
9. Carsmile Smith & the Old One
10. You’ve Got to Jive to Stay Alive – Spanish Midnight
11. Interstellar Soul
12. Painless Persuasion v. the Meathawk Immaculate
13. The Avengers (Superbad)
14. The Leopards Featuring Gardenia & the Mighty Slug
T. Rex:
Marc Bolan – vokal, kitara
Mickey Finn – tolkala
Bill Legend – bobni
Steve Currie – bas kitara
Gostujoči glasbeniki:
Danny Thompson – dvojni bas
B.J. Cole – steel kitara
Jack Green – kitara
Lonnie Jordan – klaviature
The Cosmic Choir: Big Richard, Gloria Jones, Sister Pat Hall – spremljevalni vokal
