Lokacija: Tolmin / Sotočje / Slovenija
Datum: 08.08.2012
Tretji dan Metal Campa je ponudil nedvomno žanrsko najbolj pisano in raznobarvno paleto nastopajočih skupin. S prihodom največjega izvajalca na letošnji izdaji festivala, Američanov KoЯn, je izzivalno trčil celo v sfere alternativnega metala!
Neodložljive obveze v ljubljanski domačiji dopoldneva v tem dnevu, so botrovale zamudi avtorja tega prispevka in slovenski death metalski kvartet Doomed, ki ga vodi vokalist Mraz (ex-Mora), to pot ni utegnil ujeti na odru. Sonce se je pošteno uprlo v oder, ko so na njem stali ameriški thrash metal reviitalisti, lahko rečemo celo old school revitalisti, z vzporednicami, ki kopljejo celo po zapuščini speed metalskih skupin, Warbringer. Stari znanci ljubljanskih nastopov torej na relaciji Orto Bar – Gala hala. Zasedba, ki je sicer med metalci v Sloveniji dodobra spoznana in sprejeta, pred odrom ni uspela strniti vrst, koncerta ni spremljalo niti 1000 glav, vendar pa je skupina impresionirala s svojo eksplozivnostjo! Kvintet ki ga tvorijo brata kitarist John in basist Andy Laux, novo pečena člana skupine bobnar Carlos Cruz in Andrew Bennett ter vokalist John Kevill, so tudi na tem nastopu predstavljali aktualni album »World Torn Asunder« (2011). Po Evropski turneji v lanski jeseni, kjer so nastopili znova tudi v Ljubljani (skupno drugič), so fantje izvedli uspešno severnoameriško turnejo na skupni co-headlinerski turneji Symphony X in Iced Earth zato dinamita, izredne samozavesti skupini na odru nikakor ne primanjkuje. Starošolska konfekcija kombinacije opasanih saržerjev z naboji, spandexa, jeansa z »visokimi puma« in popoln vojni marš tet juriš preko vnetljivih riffov prežetih s poezijo vojne pridige, ki se drži skupine strnjena v novih skladbah Living Weapon, Shattered Like Glass, Wake Up… Destroy, ter skladbah prvih dveh albumov Severd Reality, Shoot To Kill, Total War, Living In A Whirlwind ter Cobat Shock, je sama po sebi silila telesa v divji mosh pit! Pristno thrash metalsko bombardiranje, ni dopuščalo globokega vdiha, ne izdiha! Škoda le da prostor pred odrom ni bil bolj poln.
Drugačno situacijo pred odrom je bilo moč ugledati pred The Black Dahlia Murder, ameriško metalcore zasedbo, z vplivi death metala, prežetega z melodičnimi pasažami. Jezno riti kvintet , ki jih vodi nabriti vokalist Trevor Strnad (je mar slovenske gore list?), si je nadel ime po Elisabethi Short, ki so jo »ljubkovalno« klicali Black Dahlia in je bila v neznanih okoliščinah umorjena leta 1947! V delirij se je pognala masa kakih 3000 glav lačnih mošanja, ki so ga nevede zamudili z Warbringer. Odločen circle pit med skladbo Miasma je povedal vse. Znova zavesa prahu do neba. Trevor, ki je razkazoval svoj pivski popek in gravuro »Heartburn« v odlični formi z učinkovitim alterniranjem med kričavim core vokalom in nižjim, ki ga približuje k death metal grčanju! Bend ujet v ultrasoničnoi skulpturo ritmičnih blastov, pretrganih z vratolomnostjo groove breakov! Polna brutalizacija! Odlično počutje skupine je rezultiralo v prenekateri pohvali in zahvali pevca odlični publiki, ki je s svojo odzivnostjo dodatno podžigala igro skupine na odru. Zasedba je na Metal Camp festivalu predstavila aktualni album »Ritual« (2011), poleg omenjene Miasma, pa je bend odraketiral v prostor še skladbe A Shrine Of Madness, Moonlight Equilibrium, What A Horrible Night To Have A Curse, Malenchantments of the Necrosphere, Necropolis, Everyhing Went Black, On Stirring Seas Of Salted Blood, I Will Return in Funeral Thirst.
Nastop, ki sem ga mrzlično pričakoval na letošnjem Metal Campu pa je bil nastop okultnih ameriških death metalcev Nile. V prvi vrsti zato, ker jih nisem imel sreče še nikdar srečati na odru, v drugi zato, ker je šlo za koncert velikega pričakovanja polno atmosferičnega izkoristka v re-kreaciji Sethovske fantazmagorije! Dobrodošli torej v dolini kraljev, kraljestvu Egipta, v njegovih temnih sferah okulta in mistike! Ko udari brezbožni Seth iz svoje grobnice oživi goreče obzorje kataklizme, prepredeno z roji mrčesa, gomazečih skarabejev, obudi poleg sebe, še vse ostale mumije, ki se želijo vrniti med žive, se rodi zlo! Nile so fantastični glasbeniki in to so enkrat več potrdili na svojem enournem nastopu sredi letošnjega Metal Campa. Edini originalni član v današnji postavi skupine Nile, vodja in njen mastermind kitarist Karl Sanders, ki je imel izmed četverca na odru ob popoldanski pripeki največ preglavic – hitra ameriška hrana pač zahteva do možakarja obilne postave pač svoje žrtve, v navezi z visokoraslim obritoglavim in »Sethovskim« Dallasom Toler Wadeom, oba z »ošiljenimi« Dean kitarami, nadalje povsem novo okrepitvijo basistom Toddom Ellissom in enkratnim bobnarjem Georgeom Kolliasem – pravim utelešenjem popolnega metalskega bobnarskega »robocopa«, so torej v polnosti ustvarili ta občutja, občutja bivanja sredi viher popolne vojne epopeje starodavnega Egipta. Vojaški ritmi, implantacija vzdušja s pomočjo orientalskih uvodnih motivov, dualni obrazi ekstremnih pristopov v grčanju Dallasa in Sandersa, ki kar tekmujeta v plasmaju zla, izredna skallibriranost obeh kitaristov v izvedbi harmoniziranih delov kitarskih linij, perfekcija tehnične izvedbe repertoarja, podprtost vokalov Karla in Dallasa s posebnimi echo efekti z mešalne mize in učinkovito podžiganje publike s strani Dallasa, večkrat v stilu »You are amazing MetalCamp!« Za popolno učinkovanje vsega bi morali izbrati večerne ure, ko se spušča noč na Zemljo, Nile pa bi morali razmisliti tudi o aktivaciji posebnih odrskih kulis, da bi preoblekli oder v ambient Sethove piramide, če ne dodelati samo odrsko kostumografijo. Dallas bi bil s svojo pojavo namreč odličen karakter utelešenja Setha. Brezbožno in pogubno mletje Nile je prineslo na Metal Camp sledeče skladbe: Kafir, Sacrifice Unto Sebek, Definig The Gates Of Ishtar, Ithyphallic, Supreme Humanism of Megalomania, Permitting the Noble Dead to Descend to the Underworld, Sarcophagus in zaključno Black Seeds Of Vengenace! Izredna številčna podpora in izredno sodelovanje publike! Da pa reč polno učinkuje, se obvezno izbere obisk samostojnega nastopa skupine v zaprtem koncertnem prizorišču. Nile ostajajo skupina, ki v eksperimentalnem izzivanju tudi danes še vedno premika razvojne meje death metalskega žanra.
Za vse, ki ste si želeli spočiti oči na čem lepem in vabljivem, je bil nastop zasedbe Epica več kot dobrodošel. Tretji dan gledanja razjarjenih švicmojstrov glasbene umetnosti v metalu, ki so se nanizali na odru v sklopu nastopajočih je dobesedno kričal po čem takšnem. Tovrstni mili razgledi, podvojeni hkrati z milozvočnim razvojem dogodkov, je torej pričaral a Epica, zasedba, ki je s pridom izkoristila manj prepričljivo nadaljevanje kariere Nightwish, potem ko so ti odslovili Tarjo, čeprav ostajajo Nightwish kljub temu največja simfonična power metal zasedba, ki jo vodi ženski vokal. Epica z brhko mezosopranistko Simone Simons, je zasedba, ki zna še kako pretkano izkoristiti razpoložljiv prostor odra! Naj si bo velik, ali majhen. Sekstet je od vraga. Dinamična menjava pozicij na odru, samo razporejanje glasbenikov, čvrst očesni kontakt s publiko, predvsem pa figura pevke Simone v nenehnem centralnem fokusu, hipoma prepriča insz kreacijo svojevrstne atmosfere odpelje konzumenta v svoj glasbeni svet pravljic in pripovedk. Epica je pripeljala pred oder znova nekoliko dugačen profil obiskovalcev, obenem pa pravzaprav poskrbela za pravo fanatično odzivnost, še zlasti prvih nekaj vrst na festivalu, kjer se je v prvih vrsth še komaj našelaj kak razpoložljiv kvadratni centimeter zračnega prostora. Zasedba v žepu s sveže izdanim albumom »Requiem for the Indifferent«, je v tovrstnem slogu odprla svoj koncert z nasnetim uvodom Karma, ki ji je sledil pričakovan prehod v novo skladbo Monopoly On Truth, ki je pripeljal skupino tudi fizično na oder. Z njo vred pa tudi povsem novega člana basista Roba van der Loo-ja, ki je v letošnjem letu zamenjal originalnega basista skupine Yvesa Hutsa. Operetni gradient je naraščal iz minute v minuto, skrižan z odlično odrsko dinamiko uperjanja metaskse udarnosti, inkorporacije neoklasicističnega soliranja klaviatur in kitar predvsem, pa kot že omenjeno, je bila glavnina oči med nastopom nenehno uprtih v pojavo Simone Simons, ki je vedno znova in znova sladko božala s svojim prevzetnim angelskim mezo-sopranom. Zasedba se je zavedla konkurence in ponudila tudi izvrstno set listo, ki jo je strnil ep iz drugega studijskega albuma, istega naslova »Consign To Oblivion«. Epica so v repertoarju izvedli tudi skladbe Storm the Sorrow, Unleashed, Cry for the Moon, Martyr of the Free World, Sancta Terra in Serenade of the Self-Destruction.
Eluveitie, najtrši zaščitniki “fruličarjenja” v metalu, so potrdili s svojim nastopom, da sodijo med njimi tudi men najbolj popularne in priljubljene skupine žanra folk metal. Kakšna evforija pred odrom, noro! Pravzaprav je bil na platoju pred odrom zbran kar cel Metal Camp festival. Spominjam se v februarju leta 2009 nastopa skupine v hrvaškem Zagrebu pred glavnimi nosilci koncertnega večera Kreator. Takrat je le malo ljudi posvečalo pozornost nastopu Eluveitie. Torej je skupina v zadnjih treh letih zares zrasla v prepoznavno in vodilno ime v svojem žanru. Peti studijski album, ki je znova izšel za Nuclear Blast Records z naslovom »Helvetios«, konceptualiziran, s tematiko o galskih vojnah, velja za enega najtrših albumov skupine, v njenem, do tega dne izdanem, opusu. Od tod tudi občutek, da so Eluveitie izmed vseh folk zasedb sprožili v proster na Metla Campu največ distorzirano podkovanih in podprtih decibelov v prostor ter izpadli zategadelj najbolj hrupno med njimi, saj je bil repertoar skoraj v 70% sestavljen le iz skladb novega albuma! Oktet res ponudi pašo za oči. Poleg plejade najrazličnejših tradicionalnih avtentično in ročno izdelanih instrumentov, kot so dude, hurdy gurdy, gaita, bodhran, mandola, različne vrste piščali, so Eluveite pilili tudi raznoliko integracijo slogov petja. Tu je Glanzmannovo brutalno vreščanje, kombinirani z njegovimi čistimi napevi, v katere se vmešane ženske vokalne linije violinistke Meri. Nalezljivi refrenski napevi ukrivljeni v sozvočju s tradicionalnimi napevi keltske pastorale, so seveda podžigali drug za drugim obnorelo občinstvo, ki je takoj pokazalo, da se je novi album med publiko že odlično prijel. Večkrat so se v publiki ljudje kar prijeli za ramena in enovito poskakovali, medtem ko je skupina krojila nebrzdani koncertni tempo. Med koncertom je kar nekaj ljudi poiskalo zdravniško pomoč, pri vhodu v zaodrje, kjer je stal avto z zdravniško oskrbo in priročnim osebjem, ki je ravnalo in krpalo nosove in ostale poškodovane dele krhkih in nežnih človeških telesc. Od prvega do zadnjega takta. V uri in petnajst minut! Z izredno intenziteto nabit koncert, poln peklenskega sodelovanja na relaciji skupina – publika, je pričaral tega dne, kot tudi v celokupnem seštevku na celem festivalu, enega najbolj vročih koncertnih seans! Po obisku in intenzivnih reakcijah publike je prekašal celo nastop glavnega nosilca sredinega dne, alternativnih ameriških metalcev KoЯn. Eluveitie,odrsko perfektno uglašena ekipa, je ponudila na repertoarju sledeče skladbe: Helvetios, Luxtos, Neverland, Bloodstained Gang, Meet The Enemy, A Rose Of Epona, Inis Mona, Alesia, The Uprising, Kingdom Come Undone, Havoc. Koncert je zasedba odprla z uvodnim delom nove plošče v skladbo Helvetios (Prologue), za skladbo Havoc, pa se je odvrtel njen nasneti izhod (Epilogue).
KoЯn, največji izvajalec letošnjega Metal Campa in skupina, ki je prispevala marsikaj k dobri prodaji vstopnic za festival! Obče priljubljeni »amerikano-novovalovksi metalci«, ki so s svojo pojavo dvignili prah na prizorišču in pričeli mešati štrene vrhov glasbenih lestvic zlasti na prelomu tisočletij in na začetku novega tisočletja z izdajami albumov »Follow The Leader«, »Issues« in »Untouchables« . KoЯn ostajajo tudi danes skupna, ki si ne postavlja mnogo žanrskih omejitev in večkrat združuje na sebi lasten način navidezno nepremostljive ovire med žanri metala, hip hopa, industriala, grungea, skratka skupna, ki je ni moč vtakniti v noben okvirček, skupna z jasno izpostavljenim atributom samonikle art karizme. Reginald »Fieldy« Arvizu je ostal doma, saj ga zadržala situacija, da z ženo pričakujeta otroka, vsa reč pa se je v obdobju tolminskega nastopa skupine za par pričela odvijati še hitreje, kot je bilo načrtovano, tako je Fieldy ostal doma, ob življenjski družici. Zato je vskočil v njegove škornje za poletne festivalske nastope po vzhodni Evropi Ryan Martinie, sicer basist skupine Mudvayne. To dejstvo je zapustilo vtis, da tistega značilnega trgajoče rožljajočega zvoka Fieldyjeve bas kitare nikakor ni bilo mogoče restavrirati, obenem pa je Martinie pokazal, daje kanček bolj sofisticiran basist, nemara na trenutke, če ne enakovredn, celo bolj iznajdljiv kar se tiče izkoriščanja prostora za plasma večje melodične razgibanosti samih linij. Martinie je na odru spominjal na zlega demona. Predvsem v trenutkih, ko so ga snopi stroboskopov osvetljevali od spodaj navzgor in je svoje intenzivno namazane oči izdatno izbuljil, ko je pogledoval okoli sebe. Seveda z otopelo ledenim pogledom in brez obrazne mimike. V ekipi KoЯn so sami ekstravagantni glasbeniki. Munky z obraznim ornamentom po navpični dolžini preko sredine obraza, ki spominja na zadrgo, je razvil pravo zvočno kuliso svoje eksperimentalne kitarske igre, zlasti pa je potrdil svoje mojstrovine izredni bobnarski gurman Ray Luzier, s prihodom katerega so leta 2009 KoЯn nadgradili zlasti svojo groove atribute same ritemske retorike, kot tudi izzivalnosti raziskovanja, kar je vselej gnalo skupino naprej. Ni čudno, saj je Luzier v preteklosti sodeloval z izrednimi mojstri svojih veščin, med drugim so to Billy Sheehan, Jacke E. Lee, Van Halenovec David Lee Roth, Tracy G itn…
Bend je razdelil svoj nastop v tri osnovne sklope, šteto z dodatkom pravzaprav v štiri sklope. Prvi del so pričeli KoЯn z raritetami. Jonathan Davis se je v svojem tipičnem pristopu tresel, kot bi bil priklopljen na 220 voltov, se pačil, vzdigoval sredince rok visoko v zrak, prav tako pa ni izbiral psovanja, ko je podajal verze v skladbah Divine, Predictable, No Place To Hide in Good God, v katerega je skupina vpela tudi podaljšan jam na variacijo skladbe Porno Creep, iz albuma »Life Is Peachy« (1996). Tu je inastrumentalni del ekipe KoЯn dodatno opozoril na svoje velike glasbene veščine in talente.
Sledi osrednji del koncerta, v katerem je skupina korenito predstavila svoj sveži studijski izdelek »The Path Of Totality«, s skladbami Narcissistic Cannibal, Kill Mercy Within, Chaos Lives In Everything, May Wall, Get Up! in Way To Far. Več kot očitno je, da je zasedba zadovoljna z novim izdelkom, zato se je tudi lotila izdatne pozornosti v izvedbi materiala iz le tega. Navkljub temu je pričelo nekoliko motiti dejstvo, da bi zasedba lahko iz arzenala potegnila kaj starejšega in tako izdatno popihala na dušo svojim oboževalcem.
Zvok vrhunski. Brez pripomb. Zasedba se nahaja, z namenom da zagotovi polnost zvočne slike in zvočno avtentičnost, na odru z dvema dodatnima glasbenikoma in sicer spremljevalnim kitaristom in drugim možakarjem, ki skrbi za vzorčenje, klaviature in posebne efekte. Davis zelo dobro razpoložen ob razgledih na prepolno »pred-odrje«. Kot se spodobi, so KoЯn stopnjevali koncertno vzdušje iz minute v minuto in tako v tretjem sklopu – zaključnem torej, izpostavili svoje (prilčakovane) hite Here To Stay, Freak On A Leash, Falling Away From Me, regularni del koncertnega nastopa pa je strnila priredba Pink Floydov, Another Brick In The Wall in sicer kar vseh treh delov »zvezanih« med seboj, po KoЯnovsko seveda. Poleg intenzitete, ki jo je zasedba razvila s svojo igro in katere teatralnost je podpiral zares odličen zvok, je atmosfero podkrepila tudi izdatna odrska vizualizacija s projekcijami na več monitorjih in igra reflektorske svetlobe, ob čemur je le redko kdo ostal ravnodušen. Navkljub temu je nivo perfekcionizma tako velik, da se je izgubljal vtis vživetosti in odklopa, le tega pa je prekrival občutek rutine, pa čeprav je bend izrekel kar nekaj hvalnic odlični publiki in postregel odlično igro!
Dodatek je zasedba odprla s skladbo Shoots And Ladders, ki ji je pritaknila v izhodnem delu vodilne motive kultne klasike skupine Metallica imenovane One. To točko je nasledila Got The Life, KoЯn pa so po uri in pol strnili svoj odličen nastop s skladbo Blind. Stara šola torej! Groove voltaža za zaključek, ki se je ne bi sramovali niti Rage Against The Machine v otvoritvenem riffu in refrenu, prelita z atmosferičnim objemom »soundscapesov«, skratka skladba, ki pomeni idealen zaključek KoЯn koncertov saj opozori še enkrat več na korenine skupine in nenehno raziskovalno žilico, ki žene to skupno razvojno naprej tudi danes. Davis je z vokalom delal prave čudeže in v variabilnosti, ki jo zahteva KoЯn repertoar, ni zatajil s svojo vokalno predstavo niti ha hip. Bomba od nastopa, ki je po pričakovanju pomedla s konkurenco! Tretji dan festivala je zaključil torej koncertni vrhunec – KoЯn spektakel!
Koncertni utrip pa je bil tokrat na glavnem odru skrajšan, saj so nekaj dni pred pričetkom festivala odpovedali svojo udeležbo legendarni Bay Area thrasherji Heathen, ki bi morali nastopiti po KoЯn s svojim polurnim repertoarjem. Bojda jim je šla cela poletna festivalska turneja po Evropi po zlu, kot vzrok pa je skupina navedla, da jim to onemogoča lastni finančni deficit.
avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik & Jerneja Jerak
KoЯn:
nasneti uvod Serenity (JDevil)
—prvi del (“Old and Rarities”)—
1. Divine
2. Predictable
3. No Place to Hide
4. Good God (s “Porno Creep” Jam uvodom)
—drugi del (“New Album”)—
5. Narcissistic Cannibal
6. Kill Mercy Within
7. Chaos Lives in Everything
8. My Wall
9. Get Up!
10. Way Too Far
—tretji del (“Greatest Hit’s”)—
11. Here to Stay
12. Freak on a Leash
13. Falling Away from Me
14. Another Brick in the Wall
—dodatek—
15. Shoots and Ladders / One
16. Got the Life (s solažo na bobnih)
17. Blind
