Datum izida: 2004
Založba: Musea Records
Produkcija: Meehail Ogorodov & Vadim “dess” Sergeyev
Dolžina: 61:25
Zvrst: progressive rock / jazz fusion
Ocena: 9/10
Jazz rock fusion verzija Gong pod vodstvom francoskega bobnarskega mojstra Pierra Moerlena se je po dolgi odsotnosti leta 2004 vrnila z novim studijskim albumom, ki je nosil naslov »Pentanine« in je bil obenem Moerlenov poslednji album pred njegovo smrtjo leta 2005. Po krajšem vnovičnem druženju z Daevidom Allenom v drugi polovici devetdesetih je Moerlen, opogumljen z dejstvom, da je tudi v novem stoletju, še vladalo zanimanje za njegovo glasbo, prvič po »Second Wind« (1988), posnel nov studijski dosežek ter obnovil lastno verzijo Gong v kateri je zbral tri ruske glasbenike.
»Pentanine« je bil v marsičem klasičen Pierre Moerlen’s Gong album, kar je pomenilo, da je bil v celoti inštrumentalno obarvan ter, da so bila v ospredju raznovrstna tolkala z raznovrstnimi ambientalnimi zavesami v ozadju, vendar z moderno produkcijo in nekaterimi svežimi zvočnimi idejami. Na njem je Moerlen nadaljeval s ‘pakiranjem’ raznovrstnih zvočnih vplivov v svojstven pristop k jazz rock fusionu, katere se je dodobra naužil kot nekdanji član mojstrov space rocka Gong ter kot nekdanji član spremljevalnega banda Mikea Oldfirelda od katerega se je naučil kar nekaj trikov pri aranžiranju ambientalne glasbe.
Kombinacija tovrstnih vplivov je bila slišna že na »Overture«, uvodni »Pentanine« stvaritvi, ki je na trenutke zvenela kot počasno ambientalno potovanje po oddaljenh galaksijah. »Airway to Seven« je bila nekoliko bolj rockerska stvaritev po zaslugi ubranih kitarskih pasaž Arkadya Kuznetsova, medtem ko je Meehail Ogorodov prispeval nekaj nadvse subtilnih klavirskih aranžmajev s pomočjo katerih se je ta stvaritev dodobra razgibala. Moerlen je skozi večino »Pentanine« kompozicij prisegal na uporabo ksilofona in vibrafona, medtem ko je bilo njegovo prefinjeno in inteligentno tempirano obdelovanje bobnarske postavitve še vedno prava paša za ušesa.
Odlične jazz rock fusion skladbe na katerih je bila prisotna mešanica izjemne subtilnosti, zavidljive eklektičnosti ter energičnosti kot sta bili denimo »Pentanine Part One« ter »AuChalet«, katera je vsebovala strastno kitarsko solažo, so bile nazoren dokaz, da se je Moerlen vrnil na visoko kakovostno glasbeno raven, kakršno je nekoč držal vse do začetka osemdesetih. Med vrhunce »Pentanine«, ki, za razliko od nekaterih Moerlenovih dosežkov iz osemdesetih, ni vseboval šibkih trenutkov, je spadala kompozicija »Trip a La Monde«, ki je bila naphana z raznovrstnimi solo točkami ter izjemno ritmično barvitostjo, medtem ko so se v ozadju pretakale eterične ambientalne zavese. Tudi »Reminiscense« je z izjemno modernega zvoka sintetizatorjev na trenutke zvenela kot kakšna pozabljena stvaritev s kultnega albuma »Shamal« (1976), kar je bil lep dokaz tega, da se je Moerlenu posrečilo ustvariti prepričljiv zvočni most med preteklostjo in sedanjostjo.
Moerlenov poslovilni dosežek, »Pentanine«, je, kljub temu, da je bil posnet s tremi ruskimi glasbeniki, ki so bili pred tem albumom za marsikoga enigma, spadal med boljše trenutke njegove pestre in zanimive kariere. Obenem se je z njim na dostojen način poslovil tako od glasbene kariere kot od svojega življenja, ki se je končalo mnogo prezgodaj. Leta 2005 je s povsem novim bandom, katerega so tvorili mladi francoski glasbeniki, začel ustvarjati stvaritve za nov album, a ga je še pred stvaritvijo vseh del prehitela smrt. Njegovi zadnji glasbeni sodelavci so ne glede na to, da je bilo s Pierrovo smrtjo vsega skupaj konec, odločili, da bodo uporabili Moerlenove poslednje posnetke in jim dodali še nekaj lastnih del, zato so leta 2010 izdali posthumni Pierre Moerlen’s Gong album z naslovom »Tribute«.
Avtor recenzije: Peter Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Flying High (5:49)
2. Airway to Seven (4:37)
3. Pentanine (part one) (3:28)
4. Au Chalet (4:04)
5. Trip a la Mode (4:49)
6. Reminiscence (6:46)
7. Interlude (0:40)
8. Classique (7:12)
9. Lacheur (6:11)
10. Blue Nuit (3:54)
11. Pentanine (part two) (2:11)
12. Montagnes Russes (7:04)
13. Troyka (4:33)
Pierre Moerlen’s Gong:
Pierre Moerlen – bobni, vibrafon, ksilofon, programiranje
Arkady Kuznetsov – električna kitara
Meehail Ogorodov – klaviature, tolkala
Alexei Pleschunov – bas kitara
Gostujoči glasbenik:
Alexander Lutsky – trobenta (12)
