Datum izida: 14.07.1998
Založba: Sanctuary
Produkcija: Roy Z
Ocena: 10 / 10
»The Chemical Wedding«, peti samostojni album dolgoletnega Iron Maiden pevca Brucea Dickinsona, ki je bil navdihnjen z likom in delom angleškega pesnika in slikarja Williama Blakea, je bil njegov najboljši dosežek in še danes sodi med elito metalskih albumov iz druge polovice devetdesetih. Na njem je Dicksinson še nadgradil ter izpopolnil zmagovito zvočno formulo s predhodnega albuma »Accident of Birth« (1997) na katerem se je s pomočjo starega Iron Maiden pajdaša, kitarskega prvaka Adriana Smitha, vrnil nazaj k heavy metalu in okultnim besedilom, se pravi k temu kar je vedno najbolj obvladal.
Zmagovito skladateljsko-aranžersko navezo med Dicksinsonom in Smithom je dopolnjeval Bruceov ‘stari znanec’, priznani kitarist ter producent Roy Z, kateri je s svojim specifičnim, temačnim in skrivnostnim zvokom kitare ter izjemno produkcijo odigral ključno vlogo, da je »The Chemical Wedding« postal ključni dosežek Bruceove samostojne kariere. Skupaj s Smithom, ki je, presenetljivo, kot skladatelj sodeloval samo na skladbi »The Killing Floor«, sta bila ključna tvorca temačnih kitarskih harmonij, katerih je bilo na albumu v izobilju.
Večina besedil na »The Chemical Wedding«, ki je bil v marsičem konceptualni projekt, se je oplajala z Blaekovo mistično-okultistično poezijo in njegovimi zamaknjenimi vizijami pekla ter raja pa tudi z različnimi biblijskimi prigodami, tarot kartam ter prostozidarsko mistiko. Blakeove slikarske mojstrovine so bile uporabljene tudi za »The Chemical Wedding« naslovnico in vsebino knjižice. Blakeovo znamenito sliko ‘Duh bolhe’, navdahnjen z biblijsko prigodo o srečanju med Jobom in hudičem, kateri je Joba kaznoval s številnimi boleznimi, da bi preizkusil njegovo zvestobo Bogu, so pred natanko tridesetimi leti za ovitek svoje druge plošče uporabili obskurni britanski progresivci Gilgamesh.
Otvoritvena bomba »King in Crimson«, ki predstavi temačno, skrivnostno in na trenutke eterično atmosfero, ki prevladuje skozi celoten album, vsebuje zmagoslaven refren ter epsko kitarsko solažo. Dickinson ni nikoli skrival svojega navdušenja nad progresivnim rockom in tu ne gre samo za v škrlatno ogrinjalo odetega Kristusa ali za eno izmed antikristovih varljivih podob, temveč za besedno igro, ki je verjetno tudi Bruceov poklon legendarni progrockovski skupini King Crimson. Naslovna skladba s svojim apokaliptičnim vzdušjem, epskim refrenom ter specifičnim, izjemno obskurnim kitarskim zvokom, predstavlja enega izmed najbolj mračnih ter skrivnostnih trenutkov celotnega albuma, kjer Dickinson vnovič navduši kot izjemni vokalni pripovedovalec ter tvorec neverjetne drame.
S tarot kartami navdahnjeni »The Tower«, kjer se Bruce odpravi na vokalni sprehod po skrivnostnem, alkimističnem stoplu, za katerega je bil ustvarjen tudi slikoviti video, s svojim mogočnim refrenom in razbeljeno dramo predstavlja enega izmed »The Chemical Wedding« vrhuncev. Kitarske vokalne harmonije v srednjem delu že skorajda nesramno potegnejo na Iron Maiden. Peklensko razbeljeni in s (kvazi)satanističnim besedilom prepojeni energetski katalizator »The Killing Floor« je vseboval še eno bravurozno Smithovo solažo, medtem ko je največje, pozitivno presenečenje predstavljal nepričakovan krajši prehod v sakralno sekcijo z baročnimi aranžmaji ter mogočnimi vokalnimi harmonijami.
»Book of Thel«, kjer je svoj skladateljski pečat pustil tudi basist Eddie Casillas, je bil prog metalski eksperiment z izjemnim vzdušjem. Aksutično usmerjeno otvoritev z nostalgičnimi kitarskimi pasažami naglo zamenja metalski marš z brezkompromisnimi bobnarskimi krošeji v režiji Davida Ingrahama, medtem ko je Bruce vnovič v svojem najboljšem vokalnem ‘elementu’, kar še posebno velja za sijajni refren. Na albumu se je na treh skladbah kot govorec izbranih verzov iz Blakeove poezije pojavil tudi posebni gost, progresivnorockovska legenda in ‘bog peklenskega ognja’ Arthur Brown. »Gates of Urizen«, posvečen Blakeovemu skrivnostnemu božanstvu Urizen, ki je bilo nenavadno podobno večini krščanskih upodobitev Boga, je vseboval počasno stopnjevanje skrivnostne atmosfere ter specifično Z-jevo kitarsko solažo s kančkom latino melosa, ki nekoliko potegne na nekatera dela njegovega banda Tribe of Gypsies. Na »Jerusalem«, nadvse zanimivem hibridu med s folk elemeti prežeto, akustično usmerjeno power balado in metalskim katalizatorjem, ki vsebuje epske kitarske pasaže ter besedilo iz istoimenske Blakeove pesmi, ene izmed neuradnih angleških himen, katero so rock svetu prvič predstavili Emerson, Lake & Palmer davnega leta 1973, se Bruce vnovič vokalno ‘izprsi’ po svojih najboljših močeh ter doseže nekatere izjemne učinke.
»The Trumpets of Jericho«, kjer je Bruce v besedilu po svoje preoblikoval biblijsko zgodbo o padcu prvega obzidanega mesta Jerihe, saj v njegovi verziji trombe ne uspejo podreti mogočega zidu, je bil zaznamovan s peklenskim rifom ter neučakanimi bobnarskimi krošeji, medtem ko je prehod v epski refren izpadel naravnost genialno. Mračnjaško-apokaliptična izpoved »Machine Men«, prav tako navduši z briljantim, epskim refrenom, ki je v popolnem kontrastu s prevladujočo obskurno atmosfero. Vrhunec albuma pa predstavlja epsko razodetje »The Alchemist«, kjer se po ambientalno izjemno intenzivnem in eksperimentalno obarvanem uvodu v zaključnem delu vnovič pojavi zmagoslavni refren naslovnega zimzelena in vse skupaj privede do mogočnega klimaksa. Po dve minuti dolgem premoru se z recitalom mistične Blakeove vizije še zadnjič oglasi karizmatični ‘striček’ Brown.
»The Chemical Wedding«, ki je med Dickinsonovimi privrženci dobil hudomušni vzdevek ‘najboljši Iron Maiden album po »Seventh Son of a Seventh Son« (1988)’, je bil že ob izidu prava metalska mojstrovina in je z leti samo še pridobil na svojem kultnem statusu. Precejšnja škoda je, da Dickinson v naslednjih dvajsetih letih ni več ponovil tako ambicioznega samostojnega podviga, a zato pravzaprav po vrnitvi k Iron Maiden leta 1999 niti ni imel pravega razloga. Iron Maiden šef Steve Harris je namreč ob izidu »The Chemical Wedding«, ki je popolnoma zasenčil tedanjo verzijo ‘železnih devic’, katera je bila po relativno povprečnem albumu »Virtual XI« (1998) v precejšnji krizi, globoko požrl ponos ter poklical Brucea ali se želi vrniti nazaj v ‘staro jato’. Dicksinsonov edini pogoj za vrnitev je bil, da se v band vrne tudi Smith. Od tedaj je Bruce ustvaril samo en solo album, »Tyranny of Souls« (2005), ki pa nikakor ni dosegel kvalitete »The Chemical Wedding«.
avtor: Peter Podbrežnik
Seznam skladb:
1. King in Crimson (04:43)
2. Chemical Wedding (04:06)
3. The Tower (04:45)
4. Killing Floor (04:30)
5. Book of Thel (08:14)
6. Gates of Urizen (04:25)
7. Jerusalem (06:43)
8. Trumpets of Jericho (05:59)
9. Machine Men (05:41)
10. The Alchemist (05:59)
Glasbeniki:
Bruce Dickinson – vokal
Adrian Smith – kitara, klaviature, spremljevalni vokal
Roy Z – kitara, klaviature, spremlkevalni vokal
Eddie Casillas – bas kitara
Dave Ingraham – bobni
